Drage Ljubljančanke in Ljubljančani.

Kot direktor slovenske filharmonije imam dobro sužbo, še več, ustvarjalno delovno mesto na področju, ki ga imam rad in na katerem sem se v slovenskem in mednarodnem prostoru že dodobra preiskusil? S častitljivo institucijo, katere častni člani so bili Hayden, Beethoven Paganini, Brahms, gostujoči dirigenti Mahler, Mehta, Kleiber, Mutti in domači mojstri Letonja, Hubad in Lajovic, smo enega od ustvarjalnih vrhov dosegli prav leta 2012 z gostovanjem po Evropi s sopranistko Ano Natrebko, v zenitu njene slave, saj je letos postala najodmevnejši ženski glas leta na svetu (2014 Echo Klassik Awards)

Da se je to lahko zgodilo, je bilo v poslovnem smislu treba najprej, kakor rečemo menedžerji urediti programske finance, racionalizirati poslovanje in poleg sredstev, ki jih javnim zavodom skopo odmerja država, če se že toliko govori o “državnih jaslih”, zagotoviti vsaj polovico lastnih virov. Tudi umetniško je bilo treba najprej poiskati notranje rezerve, dati mladim nadarjenim možnost, da napredujejo ter poiskati doma in v tujini tiste mojstre, ki jim to lahko omogočijo. Skratka urediti je bilo treba najprej hišo - prostor še posebej resonančni je ključen, ne samo v glasbi in pri instrumentih, temveč pri vsakem človeku - šele potem je bilo mogoče uglasiti celoten orkester od najmanjše flavte do dirigentske palice. Po vzoru najboljših svetovnih filharmonij sem poleg umetniških vodij, na katerih imamo večinoma slovenske mojstre uvedel tudi funkcijo “šef dirigent” in povabil velike dirigente svetovnega formata Pehlivanianija in Villauma... Samo v stiku s pravimi mojstri tudi slovenski glasbeniki lahko dosežejo svetovni uspeh, samo tako lahko napredujejo tudi naši mlajši dirigenti. Eden od mojih učencev je že dobil redno mesto v berlinski filharmoniji.

Tega ne navajam zato, da bi se postavljal z referencami in uspehi, ki so zasluga celotnega javnega zavoda. Rad bi pokazal, na podobnosti v poslovanju in delovanju obeh hiš, glavnega mesta in državne filharmonije. Glavna mestna občina v državi je po mojem mnenju in po svojem bistvu bolj podobna javnemu zavodu, ki zastopa javni interes meščanov in reprezentančno vlogo državljanov, kakor trgovskemu podjetju. Akcije ne razumem kot nižanje cen in višanje obljub, ki nujno vodi v razprodajo. Mesto ne more in ne sme postati torišče predvsem parcelnih in zato nujno parcialnih interesov.

Ustvarjalno delovanje, ki je hkrati tudi najboljše izobraževanje, ne temelji samo na cenah ali ocenah, temveč na vrednotah, seveda ne dogmatskih, zato lahko dodaja višje ali še bolje presežne vrednosti. V skupini ne vidi mase temveč človeka, v energiji sinergijo in v misli smisel.

Ni se treba bati, na mesto župana ne gledam tipično “kulturniško”, kajti kultura zame ni priskledništvo, ki žre v prešernovem času knjige v našem pa še raje sredstva, od sebe pa prav tako ne da nobene fige.

Kaj najbolj požira sredstva danes? Veliki projekti, ki zahtevajo velik kapital in delajo kapitalne napake.

Projekt Stožic je bil zamišljen preveč megalomansko, slabo izveden, podizvajalci niso bili plačani, mnoga podjetja so in verjetno še bodo propadla. Stožice so tipična nasedla investicija, ki kaže kako gradbeni projekt s sesutjem finančne konstrukcije lahko postane prenapihnjen balon, ki pa krizo vedno le poglablja, ne pa rešuje. Pričakovanje, kako bo največji komercialni center v mestu, kjer stroka že dolgo ve, da je mega marketov preveč, zaprl finančno konstrukcijo, je bilo povsem napačno že od samega začetka, saj se je kriza tedaj že napovedovala.

Podobno je bilo tudi s projektom Emonike, ki je zelo zgovoren, čeprav se v zadnjem času o njem sploh ne govori. Železniška postaja bi bila samo privesek komercialnega centra, ki naj bi se zgradil nad tiri. Pomislimo, še en komercialni center in to kakšen, običajno so postavljeni na poceni zemljiščih s cenenimi materiali, tukaj pa bi se ga z drago konstrukcijo dvigovalo nad tire. Ni čudno, da je zaradi napačne predstave tu nasedla celo multinacionalka.

Podobno je bil s prenapihnjenimi projekcijami zaveden tudi mednarodno uspešen slovenski podjetnik s Plečnikovim stadionom, ki je kulturna dediščina svetovnega pomena. Skupaj z ostalimi Plečnikovimi deli bi moral biti uvrščen na seznam Unescove dediščine, ki se pravkar pripravlja. Kako si lahko razlagamo dejstvo, da je v “najlepšem mestu na svetu”, danes Plečnikov stadion skoraj v razsulu?

Kako je mogoče, da na mestu Kolizeja, enega prvih večnamenskih multiplex centrov v svetovni zgodovini za plankami zeva takšna luknja, čeprav je bil po vseh pravilih zavarovana kulturna dediščina? Je možno, da pred slabo premišljenimi interesi nobena, niti prepoznana in zavarovana vrednota ni bila varna? Kaj šele tiste, ki še niso prepoznane, pa so morda največji potencial? Interesi, za zastarelimi projekti in slabo premišljenimi koncepti se razkadijo, luknje pa ostajajo.

Novi pločniki in fasade v centru so seveda ena najbolj vidnih pridobitev centra, vendar ne morejo prekriti žalostnega dejstva, da v mnogih predelih Ljubljane še vedno ni kanalizacije. Razvoj centra in še ta bolj na površini fasad in pločnikov, ne sme obsoditi ostalega mesta na obrobje, in povzročati globinsko zaostajanje celote. Tudi najboljša prva violina ne zveni dobro, če ji ostale ne morejo slediti.

Kot glasbeni umetnik in menedžer v kulturi se zavedam, da bomo globalno in lokalno krizo rešili z več, ne z manj kulture. Od najstarejše agrikulture, do najglobje srčne kulture gre za uglaševanje človekovega delovanja z naravo, zato so najsodobnejša spoznanja trajnostno naravnane znanosti, blizu modrosti in zdravi pameti naših starih. Od Trubarja, Prešerna, Kocbeka..., od Galusa, Kogoja, Arniča..., od Mačka, Fabianija, Plečnika, Ravnikarja..., je slovenska kultura široko odprta v svet in hkrati globoko ukoreninjena v lastnem. To svetovljansko slovenstvo je tudi meni najbližje.

Ljubljana ima izjemno geostrateško lego v osi ne samo srednje temveč osrednje Evrope, na križiču germanskega, romanskega in slovanskega sveta, tukaj so prisotne vse plasti evropske civilizacije od kulture žarnih grobišč, rimske Emone, srednjeveškega mesta, poznamo Trubarjev protestantizem, baročne nadgradnje akademije dejavnih, razsvetljenstvo Zoisovega kroga, Prešernove romantike, slovenske moderne s Cankarjem, Kosovela in Kocbeka, Plečnika in Ravnikarja, tukaj se najsodobnejše še vedno povezuje z najstarejšim.

Ker prav letos praznujemo 2000 letnico rimske Emone, naj omenim da je Slovenska ulica še vedno kardo rimske Emone, torej kardinalna ulica Ljubljane, nekdanji decumanus se danes še imenuje Rimska ulica, zato verjetno ni naključje, da smo na Ljubljanskem barju našli najstarejše kolo na svetu, ker sem glasbenik ob tem naštevanju ne smem spregledati tudi najstarejše piščali, najdene v Divjih babah nedaleč stran. Vse korake tudi tiste najbolj sodobne bom uglaševal s tradicijo Ljubljane in Slovenije, podobno kot mi je doslej prav spoštovanje tradicije Slovenske filharmonije pomagalo tudi pri najbolj modernih korakih.

Največji preobrat v urbanem razvoju Ljubljane je uspel županu Hribarju, ki je po velikonočnem potresu iz provincionalnega nemškega Leibacha zgradil sodobno “belo Ljubljano”. Verjetno ne bi uspel, če ne bi imel takega posluha za kulturo. Skupaj s strokovnim odborom je skrbno izbiral urbaniste in arhitekte in jim celo svetoval, naj bo sodobna Ljubljana podobno kot Praga mesto “s stotero stolpi”. Hribar je bil zaslužen tudi za Trubarjev in Cankarjev spomenik, podpiral je celo Gregorčiča, čeprav ta ni bil Ljubljančan. Kot menedžer seveda vem, da so bile za uspeh preobrata ključnega pomena tudi njegove izkušnje v bančništvu in pri komunali, saj je kot mestni svetnik pred tem vodil izgradnjo ljubljanskega vodovoda.

Ne bom vam preveč obljubljal in našteval, kaj vse bom naredil. Danes smo v krizi, Ljubljana pa se duši v prometu in luknjah, od katerih so globje od gradbenih tiste finančne, predvsem zaradi preveč praznih obljub nekaterih politikov. Pokazal bi vam rad, kako vidim stvari, predstavil svojo vizijo razvoja, obljubil da se bom težkega dela lotil pošteno in potem skupaj z mestnim svetom in skupino strokovnjakov zares trdo delal. Vem, da me ne bi jemali resno, če bi v prvih treh letih, kaj šele pred začetkom mojega mandata v Filharmoniji obljubljal, da bom kdaj popeljal Slovensko filharmonijo z Ano Natrebko po glasbenih prestolnicah Evrope.

Vendar vseeno napovedujem, da bo eden od osrednjih projektov mojega županovanja prav poglobitev železnice. Nedopustno je, da je mesto, ki je v 20 stoletju s Fabianijevim regulacijskim načrtom imelo enega najnaprednejših prostorskih planov, zaradi železniške infrastrukture iz 19. stoletja blokirano še v 21. stoletju. Še posebej, ker je tako blokirano tudi največje in najbolj dragoceno zemljišče v samem centru, ki je hkrati tudi največji razvojni potencial Ljubljane in Slovenije. Največji problem in največji izziv sta vedno blizu, redkokdaj pa tako blizu. Tukaj v središču prestolnice je tudi ključ, za sprostitev blokirane energije med državo in mestom in nov odnos do Evrope. Nedopustno je, da se v zadnjih letih nihče ni pogajal za hito železnico skozi Ljubljano, edini večji projekt, s katerim EU povezuje svoje prestolnice. Tukaj lahko prav Ljubljana odigra ključno vlogo, kajti v vitalnem interesu Ljubljane, Zagreba in tudi Trsta je, da ne zdrsnejo na raven evropske province. Brez poglabitve ni hitre železnice v centru Ljubljane. S pomočjo evropskih sredstev to postane lažje uresničljiv projekt.

Vendar moj mandat ne bo posvečen predvsem betonski in asfaltni strukturi in infrastrukturi Ljubljane, narediti moramo, kar je bilo doslej zamujeno, tisto kar me primarno zanima je ustvarjalna energija, ki jo lahko odpremo vmes, v ustvarjalnem polju med vami in skupaj z vami Ljubljančani. Lahko obljubim, da v odnosu med centrom in predmestjem, med občino in njenimi četrtmi ne bo polovičarstva kaj šele četrtinkarstva, in da bomo še posebej tu iskali doslej prezrte nove možnosti.

Če sta politika in ekonomija doslej preveč ločevali na pozicijo in opozicijo, je sedaj čas za kompozicijo. Kot glasbenik, ne samo menedžer se tega še bolj zavedam. Preveč energije smo izgubili v nepotrebnih delitvah. Ne bom oglaševal, kar se potem lahko tako hitro razglasi, vsakogar posebej bom upošteval in vse skupaj uglaševal.

Drage Ljubljančake in Ljubljančani, obljubljam, da bom poskrbel, da se bo kmalu lahko slišal tudi glas vsakogar od vas, še posebej vseh tistih ki lahko prispevate k razvoju celote našega lepega mesta.

Damjan Damjanovič, kandidat za župana mesta Ljubljane