BELA KRAJINA IN DOLENJSKA- DEŽELA USKOKOV
KDO SO USKOKI?
Spoznajte zgodovino in kulturo Uskokov. Številni izobraževalni programi so namenjeni posameznikom, poslovnim skupinam in vsem, ki bi radi vedeli več o zgodovini Uskokov.
Izobraževalna potovanja združujejo prijetno s koristnim. Različni tematski sklopi omogočajo, da izberete sebi primerno potovanje. Mnoga izobraževalna potovanja so primerna tudi za poslovne skupine, saj lahko z njimi izboljšate svoje znanje s pozameznih področij s pomočjo teambuildinga na inovativen in povsem nov način.
Kaj je dobro vedeti o Uskokih
Odpravite se v Deželo Uskokov in v nami odkrijte njihove šege in navade iz 17. in 18. stoletja. Nudimo vam drugačne programe, kjer vas bomo popeljali v skrivnosten in še nerazkrit svet življenja Uskokov.
Poleg že znanih lepot in gostoljublja Belokranjcev ter Dolenjcev, Vam bomo razkrili tudi novosti, ki smo jih raziskali o Uskokih. Izvedeli boste kakšne posledice so pri nas pustili turški vpadi, prav tako pa vam bomo približali zapuščino Uskokov. Sta jagenjček in pogača belokranjski ali uskoški dobroti? Kako pripravimo pravo turško kavo?
Turki so prvič vpadli na slovensko ozemlje leta 1408 in vpadali so se vrstili vse do leta 1526. Slovenijo so v svojih osvajalnih pohodih oplenili kar 45-krat. Leta 1480 je župnik iz Zgornje Štajerske tako opisal grozljivosti turškega vpada:
"...božje hiše so spremenili v hleve. Duhovnike so sežigali, potapljali ali drugače morili. V
nekaterih krajih so može in žene z družino vred zvezali in vlekli s seboj. Novorojene otroke so materam trgali iz naročja, jih morili in metali čez plotove... Kar je bilo močnih ljudi, so jih
odgnali, slabotnim so odsekali glave ali jih utopili. ..Nihče ni bil varen, ne v hribih, ne v dolinah, če ga ni rešil sam bog. Povsod je bilo na kupe pomorjenih živali in pobitih ljudi in nikogar ni bilo, ki bi jih pokopal. Psi in volkovi so se gostili..."
(Vasko Simoniti, Turki so v deželi že, Celje 1990, str. 74)
To so bili grozljivi časi. Iz teh časov, se je med ljudmi obdržala še danes zelo priljubljena turška kava, prav tako tudi čevapi (kofti) in burek.
Turki so bili mongolsko ljudstvo, ki se je v XI. st. umaknilo iz osrednje Azije pred drugimi Mongoli. Turki Seldžuki so se konstantno selili, dokler v XII. stoletju niso na Bližnjem vzhodu osvojili Malo Azijo (današnjo Turčijo). Prevzeli so perzijsko in arabsko kulturno dediščino: islam, kulturo in fevdalno ureditev, kar pa jim je omogočilo, da so izredno hitro napredovali družbeno, gospodarsko kot tudi kulturno.
V XIV. stoletju se je seldžuška država začeli deliti in razpadati na manjše države. Eno od najpomembnejših na tem območju je vodil emir Osman, po katerem so pozneje poimenovali ljudstvo in državo. Njegova največja prednost je bila dobra organizacija in izjemno disciplinirana vojska.
Na ozemju Bizantinske države in na Balkanu je takrat vladal velik nered, kar je Osman s pridom izkoristil. Njegove čete so začele vpadati. Usoda balkanskih držav je bila zapečatena z dvema bitkama: na reki Marci 1371. in na Kosovem polju 1389, ko niso uspeli odbiti in zadržati turškega napada. Osman I. je bil utemeljitelj turškega cesarstva. Množico nomadov je iz plenilcev spremenil v osvajalce. Leta 1390 se je povsem odcepil od Seldžukov in začel osvajalni pohod.
Nov pomemben mejnik, ki je zaznamoval naše kraje je bil padec Bizanca leta 1453, saj so od takrat naprej Osmani ponovno nadaljevali prodor proti Evropi. Leta 1520 je turški prestol zasedel bojeviti sultan Sulejman II. Veličastni (vladal 1520-1566), katerega cilj je bil, da osvoji celotno Srednjo Evropo.
Prvi cilj je bil Beograd, ki je postal turška trdnjava. Takrat se je v mesto naselilo veliko Turkov .
Nekaj let pozneje je Sulejman II. z 200.000 vojaki pri Mohaču uničil ogrsko vojsko. V bitki je padel tudi ogrski kralj, ki ni imel potomcev, zato je en del Ogrov (Madžarov) prosil Habsburžane za pomoč. Drugi del ogrskega plemstva je temu nasprotoval in prišlo je do razdvojenosti znotraj države, ki so jo Turki s pridom izkoristili in osvojili večino Ogrske in Hrvaške. Ogrsko, češko in hrvaško krono je nosil Ferdinand Avstrijski, Turki pa so postali avstrijski sosedje.
Leta 1529 so Turki prvič prodrli do Dunaja, ki se je uspel ubraniti pred Turki.
Meje svoje države je Sulejman razširil tudi na črnomorske in severnoafriške obale ter s tem prevzel skoraj vso sredozemsko trgovino. V času Sulejmana II. je Osmansko cesarstvo na višku moči.
Turška osvajanja so povzročila ogromno migracij:
Iz Bosne in Srbije se je v strahu pred Turki umaknilo prebivalstvo na Hrvaško in slovenske dežele (Bela Krajina, Ptujsko polje).
Zaradi vojn je bila Bosna opustošena in redko naseljena. Turki so težili k temu, da je vedno vsa zemlja obdelana, zaato so na izpraznjena območja naseljevali živinorejce Vlahe in pa pravoslavne Srbe.
Na meji s Hrvaško so vzpostavili sistem utrdb in tako utrdili mejo, sem pa so naseljevali muslimansko prebivalstvo.
Avstrijci so tudi uradno ustanovili obrambni pas - Vojno Krajino s središčema v Karlovcu in Varaždinu. Njen glavni namen je bil zadržati nadaljnji turški prodor v notranjost Evrope. Vojakom so dali zemljo ter jih oprostili fevdalnih obveznosti do domačih fevdalcev. Podrejeni so bili izključno cesarju. Prebivalstvo se je začelo organizirati. Uskoki so postali zelo pomembni pri obrambi krščanske meje. Bili so vse bolj močna sila, predvsem na obmejnem področju. Mnogi so že izgubili svoje domačije in družine in so zato sprejeli vojaško službo v zameno za zemljo. Gnani z različnimi motivi, so varovali svoje drage, lastnino, mnogokrat jih je vodila tudi želja po maščevanju, zato so postali neustrašni v obrambi meje. Uskoki (prebegi) so tako branili svojo zemljo, ki se je nahajala predvsem po Gorjancih (Uskoško gorje) in ob reki Kolpi v Beli krajini. Obramba in naseljevanje je potekalo istočasno. Veliko njih je prišlo iz Bosne in Srbije. Pretežno pravoslavno prebivalstvo se je naselilo na področje današnje črnomaljske občine, potomci takrat naseljenih Uskokov še vedno živijo tu. Veliko Uskokov je bilo Hrvatov, rimokatolikov ali tudi uniatov grkokatlikov, ki danes živijo predvsem v Metliki in okolici ter Žumberku.
Posebnost Bele krajine in Dolenjske
Takšna raznolikost cerkev in verstev kot je ravno v Beli krajini in Dolenjski, je zagotovo nekaj posebnega. V razdalji le 30 km lahko vidite: protestansko, rimokatoliško, pravoslavno in grkokatoliško cerkev, ki je precej nepoznana, a je njena zgodovina izjemno močna in zanimiva. Slednja je samo v Metliki in je ni mogoče najti nikjer drugje.
Pokazali vam bomo najpomembnejše tri in vam pripovedovali o njihovih zgodbah, legendah in vlogah v določenem času.
Kmetje so okoli cerkva pogosto gradili obzidja in tako so nastali tabori. Ko so na hribih zagorele grmade - kresovi, ki so naznanjali prihod Turkov, so se ljudje zatekli znotraj obzidij tabora in se branili po najboljših močeh. V teh bitkah so velikokrat bile ženske glavne akterke. Predvsem v novonastalih uskoških vaseh, kjer so možje največkrat bili odsotni zaradi vojaških obveznosti, skoraj ni bilo Uskokinje brez pripetega meča ali kubure za pasom. Pripet turški jatagan okoli pasu je pomenil trofejo in je bil znak poguma.
Po Sulejmanovi smrti, se je turški osvajalni plamen umiril. Država je bila preobsežna za nove gospodarje, njihova oblast in moč je slabela. Evropske države so bile boljše organizirane, zato se je razmerje obrnilo.
Leta 1571 so Španci, Benečani in Genovežani na morju porazili Turke v bitki pri Lepantu. Na kopnem je prodiranje Turkov bilo zaustavljeno v bitki pri Sisku leta 1593, kjer je le pest Uskokov skupaj s kmeti uspela premagati ogromno število dobro opremljenih Turkov.
Uskoki so postali pojem poguma in discipline. V svoje dvore so jih vabili fevdalci Francije, Švedske ali tako kot Krabata - Johanna von Schadowitz, Nemci.
