Da ne bo nesporazuma: solidarnost je - če pozabimo Hobbesa - danes tako rekoč splošna vrednota vseh 

modernih družb. Brez temeljne, vsaj minimalne solidarnosti si ni mogoče predstavljati javnega 

zdravstva, zavarovalništva in bančništva, da ne govorimo o pokojninah, socialnih podporah, 

štipendijah itn. Solidarnost je pomembno družbeno vezivo, saj brez nje družbe praktično ne morejo 

obstajati niti ne obstajajo. Pomembna vrsta solidarnosti je t.i. pozitivna diskriminacija oz. - kot jo tudi 

imenujejo - pomoč pri uveljavljanju (affirmative action), kar pomeni pristransko delovanje v korist 

pomoči potrebnih, revežev, manjšin, invalidov...  Solidarnost je nemara eden najbolj usodnih in 

najresnejših problemov človeštva. 

9. Stvarna solidarnost 

Ne oziraje se na Durkheima gre vsaj za dve vrsti solidarnosti: za stvarno utemeljeno in ideološko 

utemeljeno solidarnost. Solidarnost lahko postane sredstvo za družabno in politično afirmacijo svojih 

zagovornikov, z njo je mogoče (denimo v predvolilnih obljubah) manipulirati. 

Ko se voditelji Evropske unije odločajo o finančni pomoči Grčiji ali o sprejemanju beguncev iz Sirije 

in Libije, imajo nemara pred očmi tudi moralni vtis, ki ga ustvarjajo s svojimi odločitvami, vendar v 

njihovem ozadju prevladujejo racionalni premisleki o koristih in o pomenu odločitev za veliko sliko. 

Nobenega znamenja ni, da bi želeli ustvariti nekakšno socialno ali celo socialistično skupnost, v kateri 

bi politika skrbela za življenje državljanov od zibelke do groba in v kateri bi lahko nekateri brezskrbno 

živeli na račun drugih.

Sicer je solidarna Evropska unija bolj stabilna in varnejša Evropska unija, predvsem pa je s stvarno 

(preračunljivo?) solidarnostjo tlakovana pot v »vse tesnejšo zvezo«, k skupnosti, ki bo bolj kot 

mednarodni organizaciji podobna zvezni državi (sui generis). S solidarnostjo v korist Ukrajine EU ne 

kaže le svoje moči (ki je v tem trenutku pomanjkljiva), ampak napoveduje svojo obrambno sposobnost 

v prihodnosti. Če bo podpirala Ukrajino, bo morala to podporo tudi fizično in diplomatsko zavarovati, 

kar pomeni, da bo oblikovala skupno evropsko obrambo in zunanjo politiko. Torej je solidarnost 

dejansko glavni izziv.

Na koncu še važen pomislek v zvezi z univerzalno veljavnostjo prizadevanja za boljše življenje. V 

načelu so do boljšega življenja - v skladu s primernostjo in uspešnostjo svojega prizadevanja - 

upravičeni vsi ljudje. Države v primeru »dviganja zapornic« ne bi smele ravnati naključno in 

arbitrarno, ampak v skladu z mednarodnimi merili in državnimi zakoni. Torej ne po pravilu »kdor prej 

pride, prej melje«, ki je v Sloveniji že kar udomačeno. Za sklep bi ponovil vprašanje, ki ga je v 

osebnem pismu postavil Peter Jambrek: ali gre za arbitrarno "reševanje" ali za začetek globalnega 

procesa selitve svetovnega prebivalstva na ozemlja in v oskrbo držav zahodne civilizacije?

10. Tridesetletna vojna in vestfalski sistem

Ko poslušam evropske razprave o migrantih in beguncih, mi pride na misel sestanek med voditeljema 

Francije in Slovenije aprila 2001. 

Dimitrij Rupel, Selitve, str. 9 

Visoki francoski sogovornik je slovenskemu predsedniku vlade razkril, 

da - zaradi težavnih izkušenj z Muslimani v Franciji - nasprotuje 

članstvu Turčije v EU, vendar bo podprl nemškega kolega, ki zagovarja 

članstvo Turčije, ker turški priseljenci večinoma glasujejo za njegovo 

stranko. 

Voditelja sta seveda govorila o širjenju Evropske unije in o tem, da bi vanjo vključili novo državo. 

Podobna razprava danes zadeva Ukrajino pa seveda balkanske države. Državljani držav članic se 

svobodno premikajo, selijo... v okviru EU, znotraj schengenskega področja pa je gibanje praktično 

neomejeno, kot da gre za potovanje v okviru ene države.  

Nekaj tednov bo tega, kar sem v korespondenci s sociološkim kolegom prebral kritično (pravzaprav 

zaničljivo) stališče do »vestfalskega sistema«, tj. do ureditve, ki vse od

tridesetletne vojne med katoličani in protestanti (1618-1648) 

pa do danes velja kot mednarodnopravna podlaga državne suverenosti nasproti naddržavni 

(univerzalni, cerkveni...) suverenosti. Pred tem sporočilom, ki je sovpadalo z begunsko krizo, ta pa je v 

tistih dneh dosegla enega svojih vrhuncev, kar lep čas nisem razmišljal o internacionalizmu, o 

naddržavnih idealih in o državljanih sveta. V osemdesetih letih smo se Slovenci osvobajali od 

komunistične retorike in frazeologije. Nehali smo se slepiti, da napredni ljudje, npr. proletarci, nimajo 

domovine, in začeli smo se zavedati, da ne bomo preživeli, če ne določimo meja svojega sveta, svoje 

kulture, premoženja... V upanju, da bo v tem pogledu koristno, če si bomo vladali sami, smo si 

Slovenci postavili nacionalno državo. 

S postavitvijo samostojne nacionalne države - ki je v Evropi tako rekoč pravilo - menda nismo 

pokazali nestrpnosti do drugih narodov. Na plebiscitu (1990) smo se po eni strani odločali za skrbno 

varovanje nacionalne istovetnosti, na referendumu (2003) pa po drugi strani za povezavo z narodi EU 

in NATO. Poleg Slovenije je naš svet tudi zahodna civilizacija, ki ima svoje značilnosti in svoje meje. 

Poleg drugega smo si prizadevali doseči demokracijo, gospodarski napredek in blaginjo.

Spopad med manjšinsko šiitsko in večinsko sunitsko islamsko 

skupnostjo, ki ju najbolj značilno predstavljata Iran in Savdska Arabija, v marsičem spominja na 

evropske vojne v 17. stoletju.8 Nekateri komentatorji namigujejo, da je mogoče o zaostalosti 

muslimanskega sveta sklepati po muslimanskem štetju: po šiitskem koledarju naj bi bili letos leta 

1394, po sunitskem pa leta 1436; vendar gre za bolj ali manj duhovito domislico, ki ji nasprotujejo 

nekatera zgodovinska in tehnološka dejstva.9 V 14. ali 15. stoletju onstran krščanskega sveta ni bilo 

razvitejše civilizacije, ki bi ji kristjani napovedali vojno in kamor bi se hoteli preseliti.

Kot je v svoji najnovejši knjigi Svetovni red zapisal že Henry Kissinger, so (radikalna) islamska 

gibanja s svojo sveto vojno in svetovno napadalnostjo nasprotniki vestfalskega sistema, ki je nastal po 

tridesetletni vojni in ki je uveljavil suverenost držav. Na neki način je »premagovanje« državnih meja 

8 Države s sunitsko večino so Savdska Arabija, Egipt, Jemen, Pakistan, Indonezija, Turčija, Alžirija, Maroko in Tunizija. Šiiti so vodilni v Iranu, Iraku, Bahreinu in Azerbajdžanu, pomembne manjšine pa predstavljajo v Afganistanu, Kuvajtu, Libanonu, Pakistanu, Savdski Arabiji, Siriji in Jemnu. Sunitov je precej več (85-90%) kot šiitov (10-15%), njihovi spori in razlike pa spominjajo na spore in razlike med krščanskimi katoliki in protestanti. 

9 Glej zanimiv intervju z Gregorjem Preacom v reviji Reporter (7. septembra 2015, str. 32)..

Dimitrij Rupel, Selitve, str. 10 

in državnih pravil povezano z bistvom islamskih gibanj, kot je, denimo, t.i. Islamska država Iraka in 

Sirije (ISIS). 

11. Premagovanje državnih meja

 Premagovanje državnih meja znotraj schengenske skupnosti je preprosto in pogosto celo neopazno. 

Tisti, ki smo nekoč cele ure čakali na Fernetičih ali na Škofijah, postanemo dobre volje, ko brez 

ustavljanja brzimo mimo modrih tabel z evropskim ozvezdjem. Kdor potuje v London ali kamorkoli 

zunaj schengenskega področja, bo moral potrpežljivo čakati v z železnimi pregradami ograjenem 

koridorju pred okencem, za katerim sedi strogi policijski uradnik, ki preverja potne liste, morda tudi 

vize.

K članstvu v EU spadata - razen izjemoma ali v času prilagajanja - tudi članstvi v schengenskem in 

evrskem območju. Vstopanje v schengenski sistem - tudi ko gre za priseljence ali begunce - spominja 

na vstopanje v ZDA. EU je na tem področju uvedla relativno stroge predpise in postopke. Evropski 

obrazci tistim, ki želijo vstopiti v EU, ponujajo omejeno izbiro. Prosilci morajo izbrati enega od štirih 

odgovorov: 

1. sem delavec,

2. sem študent,

3. sem raziskovalec,

4. želim se pridružiti svoji družini.

Poleg običajnih prosilcev, ki se morajo predstaviti evropskim organom pred prihodom, je seveda tudi 

veliko prosilcev za azil. V preteklih letih so številke prosilcev nihale med 200.000 in 400.000. Letos 

naj bi se na sredozemske obale zateklo 400.000 beguncev, Nemčija pa je napovedala sprejem do 

800.000 prosilcev za azil.

V zvezi s temi številkami je treba povedati, da niso istovetne s številom beguncev, ki azil tudi zares 

dobijo. Mednarodne organizacije in Evropska unija imajo dolžnost poskrbeti za begunce, ki zapuščajo 

domove zaradi takšnega ali drugačnega preganjanja, politične ali verske diskriminacije, zaradi 

življenjske nevarnosti... Zanje države in organizacije skrbijo na različne načine, v vseh primerih jim 

zagotavljajo varnost, v mnogih primerih jim ponujajo provizorično ali trajno bivanje, tudi 

državljanstvo.

Bistveno pa je to, da države priseljevanja vse prosilce za vstop obravnavajo kot posameznike. Vsak 

priseljenec ali begunec je oseba, s katero se državne oblasti ukvarjajo posamič, upoštevaje posebne in 

osebne okoliščine. 

V nekaterih primerih in mnogih razpravah pa se zdi, kot da ne gre za preseljevanje posameznih oseb, 

ampak za premagovanje državnih meja s pritiski in protesti, s političnimi zborovanji in medijskimi 

senzacijami. Množice priseljencev na mejah, med mejami, v pristaniščih, pred predori in na postajah 

zbujajo vtis, kot da se bojo državne meje zrušile, kot se je zrušil Berlinski zid.   

 12. Rimski, Berlinski in kitajski zid

Dimitrij Rupel, Selitve, str. 11 

9. novembra 1989 so državljani Nemške demokratične republike lahko prestopili mejo Zvezne 

republike Nemčije, ki jo je bil dotlej varoval leta 1961 zgrajeni Berlinski zid. Poznamo več vrst zidov: 

zidove, ki preprečujejo vstop/vdor (v mesta, države, trdnjave...), in zidove, ki preprečujejo izhod/beg 

(iz taborišč, jetnišnic, držav...). Med prvimi je bil ljubljanski 

Rimski zid, 

katerega ostanke vidimo na ljubljanskem Mirju, med slednjimi pa recimo 

Berlinski zid. 

Je ta zid - poleg tega, da jih je reševal pred skušnjavami zahodnjaškega življenja - vzhodne Nemce 

varoval pred zahodnimi vplivi? 

Kitajski zid 

pa je v različnih časih služil za različne namene. Zgodovina in leposlovje sta polna zidov. Kdajpakdaj 

ujetniki bežijo iz ujetništva, da bi se pozneje zaustavili pred policijskimi in carinskimi ograjami 

pribežališč. Danes vse številnejši državljani Afganistana, balkanskih držav, Iraka, Libije, Pakistana, 

Sirije... bežijo čez bolj ali manj utrjene meje, ograje in zidove, da bi se v nekem trenutku znašli pred 

trdnjavami in zidovi Evrope. Poznavalci migrantske in begunske problematike ugibajo, kako bi 

zaustavili preseljevanje, pri čemer njihove dileme niso preproste. Zaradi izkušenj z Berlinskim zidom 

ne želijo omejevati izseljevanja, zaradi evropskih pritiskov in bremen niso navdušeni glede 

priseljevanja. Azijski, bližnjevzhodni in afriški migranti/begunci se primerjajo z zgodovinskimi 

ljubitelji svobode in z nekdanjimi ujetniki totalitarnih režimov. Na prvi pogled se zdi, da se nadaljuje 

preseljevanje, ki se je začelo 9. novembra 1989.   

17. maja 1994 je nekdanji predsednik Milan Kučan v španskem dnevniku El Pais objavil članek z 

naslovom »La Europa del futuro - El muro se desplomó a ambos lados« (Evropa prihodnosti: zid 

se je zrušil na obe strani); 

7. junija 1994 pa je STA poročala o predsednikovem predavanju s podobnimi sporočili (»Evropski 

integracijski procesi in Slovenija«) v zagrebški Evropski hiši. Kučanovo izjavo, da »se je Berlinski zid 

podrl na obe strani« lahko - ker jo je slišal na lastna ušesa - potrdi tudi pisec teh vrstic.

Milan Kučan je v svojih nastopih - spomladi leta 1994, niti pet let po padcu Berlinskega zidu - 

ugotavljal, da so se po padcu zidu na obeh straneh pojavili novi problemi, ekstremizmi in 

fundamentalizmi, iracionalni protesti zaradi nezaposlenosti, zaradi moralnega razkroja, pomanjkanja, 

socialne in pravne negotovosti... Posebej ga je vznemirjal odnos med Evropo in Rusijo: z razkrojem 

Sovjetske zveze naj bi Zahod izgubil tekmeca, ki je bil faktor homogenizacije. Glavni problem 

evropske prihodnosti naj bi bila velikanska razlika med razvitostjo njenih (dveh) delov, zato bi bilo 

treba v Evropi zajamčiti skupen gospodarski razvoj. Za ta namen bi bila potrebna nova evropska 

arhitektura.

O teh izjavah je mogoče reči marsikaj in o njih je bilo marsikaj - predvsem iz Kučanu nasprotnega 

političnega tabora - tudi rečeno. Kot je splošno znano, so 

Berlinski zid s sovjetsko pomočjo leta 1961 postavili vzhodnonemški 

komunisti, da jim državljani ne bi bežali na Zahod. 

Nekaj fantazije bi bilo potrebne za domnevo, da so zid zgradili zaradi navala zahodnih Nemcev na 

pridobitve vzhodnonemškega socializma. Predsednikovi nasprotniki so večinoma sklepali, da je šlo za 

poskus prevrednotenja prelomnih dogodkov leta 1989 oz. slovenske pomladi; za poskus izenačenja ali 

ekvidistance... za zagovarjanje enakovrednosti socialističnega in kapitalističnega sistema. Prispodoba o 

zidu, ki naj bi se bil porušil na obe strani, je ustvarjala vtis, kot da sta vzhodni in zahodni svet s 

Dimitrij Rupel, Selitve, str. 12 

padcem zidu pridobila ali nemara tudi izgubila vsak svoje lastnosti in prednosti, kar bi lahko pomenilo, 

da sta imela pred padcem vsak svoj prav in da je prišel čas konvergence vzhodnih in 

zahodnih konceptov. 

Kučanovi kritiki so trdili, da gre z eno besedo za poskus rehabilitacije socializma.

Naj bo tako ali drugače, evropski komunisti in tudi socialisti so padec Berlinskega zidu doživljali kot 

propad priljubljenega sistema, konservativci - s piscem teh vrstic vred - pa so ga razumeli kot 

premikanje vzhodne meje priljubljenega Zahoda proti Vzhodu. Seveda smo širitev EU in NATO, 

»evropsko sosedstvo« in Natovo »partnerstvo za mir« razumeli kot označevanje zunanjih meja, ki pa 

so se nam zdele bolj ali manj začasne, rahle in prehodne. Splošno veselje so motili »zamrznjeni 

konflikti« in sporne države, kot so 

Pridnjestrje, Abhazija in Južna Osetija

- da ne govorimo o spopadih med Rusijo in Ukrajino, o Lugansku, Donecku ali Krimu. Vendar niti 

Zahod niti Vzhod nista ocenjevala, da potrebujeta nov Berlinski zid. 

V ozadju vsega tega dogajanja je tlelo prepričanje nekaterih bolj ali manj levičarskih krogov, da je 

Kučan svoji napovedi, da »nič več ne bo tako, kot je bilo« pozabil dodati besedico »žal«. To 

prepričanje se je izrazilo v različnih protestih in demonstracijah nevladnih organizacij in novih strank, 

od katerih je ena celo prodrla v Državni zbor. Najnovejši dogodki z migranti in begunci iz Afrike, 

Azije in Bližnjega vzhoda nemara izzivajo nove poglede in nove premisleke o mejah Evropske unije, 

nemara Zahoda sploh. Nekoč »napredne sile« z Vzhoda svojim članom niso dovolile oblegati zahodnih 

meja, ki so bile za simpatizerje z Vzhoda seveda odprte. Zahod je velikodušno sprejemal ujetnike in 

ubežnike iz vzhodnih držav, pri čemer sta se njegov vpliv in ozemlje širila. Danes migranti, nekdanji 

ujetniki in begunci, ki jih je več, kot je bilo nekoč migrantov, ujetnikov in beguncev iz Jugoslavije ali 

Sovjetske zveze, na Zahodu doživljajo bolj ali manj hladen sprejem. Posebej hladni so nekdanji 

vzhodnjaki. Kdo pa je naklonjen odpiranju evropskih meja in sprejemanju nekdanjih ujetnikov, 

migrantov in beguncev? Nemara so med njimi tisti, ki so ob rušenju Berlinskega zidu obžalovali 

pešanje pridobitev socializma?

Ob navedenih bi bilo mogoče razpravljati še o nekem vidiku. Če sta se namreč Berlinski zid oz. meja 

Zahoda porušila na vzhodno in zahodno stran in če je - o čemer navsezadnje z obujanjem 

demokratičnega socializma in rdečih zvezd pričajo različne Sirize in druge levičarske stranke - ob 

Zahodu slavil tudi Vzhod, potem je nemara načrt v tem, da se podiranje v zahodno smer lahko 

nadaljuje s pomočjo bolj ali manj odločnih Muslimanov in drugih vzhodnjakov.