Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je podprla Predlog zakona o nujnih ukrepih na področju zdravstva. Pri tem se je seznanila s stališči Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije, Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije, Zdravniške zbornice Slovenije ter Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije.

V razpravi je bila izrečena podpora določbi, ki še za eno leto podaljšuje rok, v katerem morajo zdravstveni tehniki in tehniki zdravstvene nege zaključiti formalno izobraževanje na dodiplomski ravni na področju zdravstvene nege, kar jim bo omogočilo nadaljnje delo na delovnih mestih diplomiranih medicinskih sester. Predlog zakona podaljšuje rok veljavnosti izjeme glede zahteve za odgovornega nosilca dejavnosti, s čimer se bo omogočilo izvajanje pomembnega dela zdravstvene dejavnosti na primarni zdravstveni ravni, ki se jo izvaja v obsegu enega tima (npr. dispanzerji za žene, fizioterapija, klinična psihologija, psihologija, dispanzer za mentalno zdravje itd.). Glede zagotovitve sredstev za deset specializacij s področja klinične psihologije je strokovna javnost sicer opozorila, da bi bilo treba specializacije urediti sistemsko in na enak način kot velja za zdravnike in zobozdravnike. Pri tem so bile izpostavljene specializacije iz klinične logopedije, medicinske biokemije, specializacije diplomiranih medicinskih sester. Trenutno se namreč navedenih stroškov ne krije iz proračuna, ampak so jih dolžni kriti izvajalci zdravstvene dejavnosti sami. Glede člena predloga zakona, ki se nanaša na dodatek za specializacijo iz družinske medicine, so se tako člani komisije kot strokovna javnost spraševali, če bo slednja dejansko doprinesla k povečanju interesa za specializacijo iz navedenega področja. Tudi to problematiko bi bilo namreč treba urediti sistemsko. Večji del razprave je bil namenjen določbam 6. poglavja predloga zakona – glede Nacionalnega razpisa za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev, pri čemer je strokovna javnost navedene določbe ocenila kot neustrezne. Izražena je bila namreč skrb, da bo navedeni ukrep povzročil zgolj prelivanje javnih sredstev iz naslova zagotavljanja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja k zasebnimi izvajalcem zdravstvene dejavnosti brez dosege zadanega cilja, kar lahko na dolgi rok vodi v razgradnjo javnega zdravstva, ki se je ravno v času pandemije COVID-19 izkazalo kot ključni branik pri spopadanju z navedeno krizo.

Izpostavljena so bila tudi zelo različna izhodišča, ki jih imajo javni zdravstveni zavodi in zasebni izvajalci zdravstvenih storitev, zlasti glede nujnosti upoštevanja delovne ter plačne zakonodaje in možnosti nagrajevanja zaposlenih. Pa tudi na to, da precejšen delež zaposlenih v javnih zdravstvenih zavodih svoje delo na različnih osnovah opravlja pri zasebnih izvajalcih zdravstvenih storitev, pri čemer pa jim osnovno socialno zaščito, izobraževanja in dopuste krijejo javni zavodi. Izražena je bila tudi skrb, da se bo v okviru razpisa težje in stroškovno obremenjujoče storitve prepustilo v izvajanje javnim zdravstvenim zavodom, koncesionarji in zasebni izvajalci zdravstvene dejavnosti pa bodo opravljali zgolj manj zahtevne storitve z več finančnega učinka. Zbornica zdravstvene in babiške nege je zato predlagala, da dobijo najprej možnost izvajanja storitev za skrajševanje čakalnih dob javni zdravstveni zavodi, in šele v drugi vrsti zasebni izvajalci zdravstvene dejavnosti.

Zbornica zdravstvene in babiške nege je pozvala tudi k nagrajevanju vseh zaposlenih v javnih zdravstvenih zavodih, ki bodo vključeni v skrajševanje čakalnih dob, ne zgolj nosilcev storitev. Opozorili so tudi na arbitrarno naravo navedene določbe, saj je opredeljena kot diskrecijska pravica vodstva posameznega javnega zdravstvenega zavoda, da sprejme tovrstno odločitev, in ni zapisana kot osnovna pravica vsakega potencialnega prejemnika nagrade. Komisija je predlagala tudi razmislek o dvigu navedene nagrade na 80 % osnovne plače zaposlenega, saj bi to javne zdravstvene zavode v primerjavi z zasebnimi izvajalci postavilo v bolj konkurenčen položaj glede možnosti nagrajevanja zaposlenih. V okviru razprave članov komisije so bila glede nacionalnega razpisa iz 6. poglavja predloga zakona izražena različna stališča. Pomisleki strokovne javnosti so bili sicer v večji meri podprti, po drugi strani pa je bila kot ključna ovira pri razrešitvi problematike čakalnih dob izpostavljeno pomanjkanje pripravljenosti na dogovor o načinu izhoda iz trenutne situacije, predvsem zaradi skrbi po privatizaciji sistema. Vsak od deležnikov izpostavlja predvsem svoje težave, namesto da bi se vsi osredotočili na isti cilj – zagotovitev ustrezne in pravočasne oskrbe pacientom. Pozvano je bilo tudi k bolj aktivnemu vključevanju vseh ključnih deležnikov, predvsem socialnih partnerjev, v pripravo rešitev iz nastale situacije v zdravstvu. Predvsem tistih deležnikov, od katerih je odvisna izvedba posameznih ukrepov. Intenzivirati bi bilo treba tudi dialog med nacionalno in lokalno ravnijo. Pri tem je bilo pozvano, da se Ministrstvo za zdravje bolj aktivno vključi v reševanje trenutno aktualne problematike – nadaljnjega delovanja Splošne bolnišnice Franca Derganca Nova Gorica, ki se sooča z vodstveno krizo, zastarelo opremo, pomanjkanjem kadra ter posledično daljšanjem čakalnih dob. Komisija je razpravljala tudi o vprašanju potreb po spremembah načina upravljanja javnih zdravstvenih zavodov, s poudarkom na reorganizaciji procesov dela ter opolnomočenju vodstev z ustreznimi menedžerskimi znanji. Prav tako bi bilo vodstvom treba omogočiti podlage, da bi se lahko vodenja lotila na način, primerljiv z upravljanjem v gospodarstvu. Pozvano je bilo tudi k izboljšanju medsebojnih odnosov v kolektivih in med posameznimi poklicnimi skupinami, saj je tudi slednje pogosto razlog za nezadovoljstvo zaposlenih in zapuščanje delovnih mest v zdravstvu.

Precej pomislekov je bilo izraženo tudi v zvezi z 41. členom predloga zakona, ki ureja začasni prenos programa na drugega od prej navedenih izvajalcev. Ocenjeno je bilo, da gre za nesistemsko rešitev, ki odstopa od temeljne ureditve javne zdravstvene službe in lahko vodi v razkroj javnega zdravstva. Javni zavodi, ki nosijo največje breme epidemije COVID-19 in jim je z različnimi vladnimi odloki in ostalimi akti prepovedano izvajanje posameznih zdravstvenih programov, bodo na podlagi navedene določbe sedaj še dodatno kaznovani z odvzemom programov. S tem se jim bodo znižale pogodbene vrednosti za določeno leto, stalni stroški poslovanja in dela pa bodo morali biti vseeno pokriti. Posledično bodo ogrožena delovna mesta. Glede na to, da izgube bolnišnic krije država kot njihova ustanoviteljica, se zastavlja vprašanje finančnih posledic takšnega ukrepa v primeru kopičenja izgub javnih zdravstvenih zavodov. Predlaga se tudi, da se kot presečni datum za prenos programov izbere konec septembra in ne junij, saj bo takrat slika dejanskih zmožnosti izvedbe programov od konca leta bolj realna. Komisija je opozorila tudi na določbe dveh členov predloga zakona, v katerih se zagotavlja pravico do dodatka v rizičnih razmerah poklicnim skupinam, ki nimajo neposredne zveze z zdravstvom (v dejavnosti izobraževanja, visokega šolstva in raziskovalni dejavnosti ter županom in podžupanom). Določbam v sami osnovi ne nasprotuje, ocenjuje pa, da bi jih bilo bolj primerno urejati izven obravnavanega predloga zakona.