19. januar 2022
Državni svetniki so na predlog Komisije za kulturo, znanost, šolstvo in šport obravnavali zahtevo za ponovno odločanje o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja.
Obrazložitev zahteve je podal v imenu predlagatelja državni svetnik Branimir Štrukelj. Predlog odložilnega veta je podprla večina prisotnih državnih svetnic in svetnikov, in sicer 23.
Državni zbor je 13. januarja 2022 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja (ZPIMVI-B), ki sta ga po skrajšanem postopku v obravnavo predložila poslanca Državnega zbora Ferenc Horváth in Felice Žiža. Komisija Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport predloga zakona ni podprla, iz istih razlogov je tako podala na sprejeto novelo tudi predlog odložilnega veta. Z zakonom se namreč zvišuje predpisana raven znanja italijanskega jezika za strokovne, administrativne, tehnične, računovodske in druge delavce na vzgojno-izobraževalnih zavodih z italijanskim učnim jezikom in način njenega preverjanja. Po novemu zakonu preizkus znanja italijanskega jezika na ravni C1, kot jo določa Skupni jezikovni okvir Sveta Evrope (SEJO), ne zadostuje več, zato zakon uveljavlja znanje italijanskega jezika kot maternega jezika. Z zakonom se raven znanja italijanskega jezika zvišuje tudi za učitelje, ki poučujejo slovenski jezik in tuje jezike. Državni svet poudarja, da je znanje jezika na ravni C1 povsem primerno v poklicne, učne in akademske namene. Državni svet ugotavlja, da gre za hudo zaostritev jezikovne kompetence pri učiteljih, ki pri pouku ne uporabljajo učnega jezika vzgojno-izobraževalnega zavoda, in to v obdobju vedno izrazitejšega pomanjkanja kadra na področju vzgoje in izobraževanja. V 2. členu ZPIMVI-B je s spremembo in dopolnitvijo 15. člena ZPIMVI predvidena uvedba preizkusa znanja italijanskega jezika kot maternega jezika. Materni jezik posameznika opredeljuje kot domačega govorca, zato preizkusi znanja za materinščino ne obstajajo po nobeni priznani metodologiji; pogoj dodatnega usposabljanja za tiste, ki ne izpolnjujejo predpisane izobrazbe, pa ureja že Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Državni svet obenem ugotavlja, da bi se moral veljavni ZPIMVI začeti uporabljati že s 1. septembra 2018, vendar je šele marca 2021 pristojno ministrstvo doseglo soglasje predstavnikov madžarske narodne skupnosti glede usklajenosti pravil za uresničitev zakona, iz italijanske narodne skupnosti pa tega soglasja ni bilo.
Državni svet nadalje ugotavlja, da je prej omenjeni izpitni katalog že v preteklosti predstavljal veliko oviro za udeležence predvsem zaradi ozkega kroga strokovnjakov oz. izpraševalcev za posamezni jezik v izpitnih komisijah in zagotavljanja objektivnosti ter občutka pravičnosti. Prav zaradi tega je bil uveden standard znanja po SEJO, ki predstavlja objektivno merilo vrednotenja ravni znanja jezikov. Državni svet ugotavlja, da bi se z novelo zakona ponovno uvedlo dvojna merila. Državni svet kot problematično ocenjuje predlagano izvedbo preizkusa znanja na zavodu, ki sicer ne sodeluje pri nobenih podobnih preizkusih. Poudarja tudi, da niti pristojno ministrstvo niti zavod nimata vzpostavljenega sistema certificiranja v skladu s SEJO. Veljavni ZPIMVI v ta namen določa Državni izpitni center, ki ima tovrstno infrastrukturo, zagotovljen ustrezen strokovni kader in finančna sredstva za izvedbo. Državni svet ugotavlja, da se je pristojna Komisija Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport že pri obravnavi predloga zakona seznanila tudi z opozorili Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, ki je glede same izvedbe zakona v prvi vrsti izpostavil tudi problem kadrov za posamezna delovna mesta v slovenskem šolskem prostoru, saj primanjkuje strokovnih delavcev po celotni izobraževalni vertikali, zato opozarja na problem strokovnega izrazoslovja pri tistih učiteljih, ki poučujejo strokovne predmete, pa niso zaključili šolanja v italijanskem učnem jeziku. Obenem Državni svet opozarja na vprašanje recipročne ureditve tovrstnega vprašanja za slovensko manjšino v Italiji. Še zlasti pa komisija izpostavlja vprašanje ustrezne ravni znanja slovenskega jezika tako na vzgojno-izobraževalnih zavodih z italijanskim učnim jezikom kot tudi na vzgojno-izobraževalnih zavodih s slovenskim učnim jezikom.
