»Praznik slovenske kulture je pravzaprav praznik s posebno začetnico in prav bi bilo, če ga že ne moremo praznovati skupaj, da ga praznujemo vsi, ne le nagrajenci in njihova zvesta publika.«
Bogata slovenska kulturna dediščina ni nekaj, kar bi bilo za tak maloštevilen narod in tako mlado državo samoumevno. Pogosto rad poudarim, da smo si to državo priborili s peresom, ne le orožjem. To pero upanja, svobode, sožitja, suverenosti in strpnosti, ki ga je v roke prijelo ogromno priznanih in izjemnih slovenskih kulturnikov, nas je poneslo ob bok najbolj razvitih narodov sveta. Čaščenje teh dosežkov je zato velika slovenska posebnost, ki jo moramo vztrajno in odgovorno buditi ne glede na zahtevnost in izrednost časa, v katerem živimo.
Za več kulture, več spoštovanja, več svobodomiselnosti, več ustvarjalnega naboja … pa je potrebno storiti tudi težke in težko premagljive ovire na tej poti. Eno so ustvarjalci in njihova zvesta podpora, doma in v tujini, drugo pa je državno upravljanje javnega kulturnega interesa. Veliko grenkih besed je seveda deležno bolj slednje. Da ne znamo razviti kulturnega in spoštljivega medsebojnega dialoga, ni (več) presenečenje. Odpreti državno malho, »(raz)stresti fičnike in zlatnike«, je razmeroma lahka naloga, a hkrati inštrument, ki se ga poslužujejo vsi slovenski politiki, zadolženi za zdravje in trdnost slovenske kulture. A kot smo videli letos, z rekordnim proračunom ministrstva za kulturo, je to šele predpogoj, da lahko zaorjemo v ledino težav, izzivov in ambicij slovenske kulturne srenje. Bolj kot to se mi zdi pomembno, da omogočimo v duhu tvornega dialoga boljše pogoje za razvoj in delovanje tako vrhunskih kulturnih ustvarjalk in ustvarjalcev, kot tudi slovenske ljubiteljske kulture. Oboje nam je lahko v ponos in veselje, ki up sreče v prsih hrani.
Vsem državljankam in državljanom Slovenije iskrene čestitke ob kulturnem prazniku, vsem nagrajenkam in nagrajencem letošnjih najvišjih kulturnih priznanj pa velik iskren poklon za njihovo vrhunsko edinstvenost in odličnost.