Alojz Kovšca je politik, ki ima za seboj bogate večletne izkušnje v vlogi državnega svetnika. V zadnjem mandatu je celo poprijel za krmilo vodenja Državnega sveta. Kot njegov sedmi predsednik je uspel v očeh javnosti v marsičem povečati in izboljšati javno podobo drugega doma slovenskega parlamenta, ki mu nekateri kljub vsemu še vedno pravijo »brezzobi tiger«. Po izobrazbi je diplomirani obramboslovec, prav tako je eden redkih slovenskih urarskih mojstrov, ki se ne ustraši popravila tudi najbolj zahtevnih in skoraj pozabljenih urarskih mehanizmov. V Območni obrtni zbornici Ljubljana-Bežigrad je aktiven že dlje časa, trenutno je njen predsednik. Leta 1991 je kot prostovoljec aktivno sodeloval v osamosvojitveni vojni in bil odlikovan s Srebrno Maistrovo medaljo. Je poročen, oče štirih otrok in dedek že petim vnučkom.

Z njim smo se pogovarjali tik pred odhodom na kolegij predsednika Državnega zbora, kjer je predstavljal zadnjo zakonodajno iniciativo s področja lovstva, divjadi in zaščite živali.

Gospod predsednik, vajeni smo vas v vlogi pobudnika številnih zakonskih predlogov, sprememb, novel in drugih podzakonskih aktov s področja podjetništva in gospodarstva. Tokrat ste prevzeli iniciativo v imenu lovcev, natančneje lastnikov lovskih psov. Nam lahko na kratko predstavite, za kaj pri tem kaj gre?

AK: Z Novelo Zakona o zaščiti živali je zakonodajalec v dobri veri in zasledovanju koristi za živali nasploh, lovskim psom prepovedali loviti. Lovski pes, tako kot vse zveri, lovi s kremplji in ugrizom, izurjen pa je za preganjanje, sledenje in zadrževanje divjadi. To počne z gibanjem, laježem in ugrizom. Po obstoječem Zakonu o zaščiti živali se lovskega psa, ki med lovom ugrizne ali drugače poškoduje drugo žival, v tem primeru divjad, uvrsti med nevarne pse in veterinarsko oceni, v primeru ponovitvene nevarnosti usmrti. Lastnika psa, ki poškoduje drugo žival, država, skladno z zakonom, oglobi. Skratka, zakonodajalec je pozabil upoštevati naravne lastnosti bitja, s katerim sobivamo tisočletja in ga tako dejansko izključil iz lova, najbolj prvinske oblike sodelovanja med človekom in živaljo. Obstoječa zakonodaja tudi prepoveduje uporabo žive divjadi za urjenje lovskih psov. Ob tem dejstvu se mi poraja sarkastična misel, kako matere volkulje svoje mladiče učijo loviti teoretično, ne da bi poškodovali živali, ki bo nekoč njihov plen … Skratka, narava ima svoje zakonitosti in vpletanje človeški čustev ter preslikavanje medčloveških odnosov na odnose med živalmi je napačno ravnanje. Zato sem bil predlagatelj novele zakona, ki zgolj priznava naravni red.

Kako ocenjujete delo Državnega sveta, drugega doma našega parlamenta, ki ga vodite že skoraj polni mandat? Ter seveda, kako gledate na kolege državne svetnice in svetnike? Z mnogimi že več mandatov sedite v skupnih klopeh.

AK: Državni svet se je v tem mandatu srečal z okoliščinami, za katere niso obstajale izkušnje in rešitve iz preteklosti. Soočili smo se s težavnim vladanjem manjšinske vlade premierja Marjana Šarca, katere zakonodajni predlogi dostikrat niso dobili zadostne podpore niti med koalicijskimi partnerji. Posledično so doživeli veliko izglasovanih predlogov za odložilni veto Državnega sveta in neuspehe pri ponovnem glasovanju v Državnem zboru.
Sledila je epidemija Covid-19 in ukrepi za njeno preprečevanje. Državni svet je moral opustiti svojo najpomembnejšo aktivnost – javne posvete, skozi katere smo civilni družbi in strokovnim javnostim doslej na stežaj odpirali vrata v sfero odločanja v zakonodajnih postopkih. To je bil, vsaj po mojem mnenju, največji vpliv epidemije na delo Državnega sveta. Po drugi strani, je bil Državni svet Republike Slovenije med čisto prvimi evropskimi parlamenti, ki smo opravljali plenarne seje in odločali na daljavo. Preudarno smo namreč že ob prvih znakih epidemije prilagodili Poslovnik Državnega sveta in vzpostavili tehnične možnosti za delo na daljavo. S hvaležnostjo in ponosom izpostavljam pripravljenost strokovnih služb ter državnih svetnic in svetnikov za sprejem čisto novih rešitev in sprotno prilagajanje negotovim razmeram.
Nastop vlade Janeza Janše po Šarčevem odstopu in permanentna vladna kriza zaradi minimalne večine v Državnem zboru, sta pred Državni svet postavila nove izzive. Aktualna vlada je uvedla način vladanja z odloki, na katere Državni svet nima vpliva, in s sprejemanjem zakonskih paketov, z medsebojno soodvisnimi določbami. Povrh vsega, so bili ti zakonski paketi praviloma vloženi »pet pred dvanajsto« in je bilo njihovo stopanje v veljavo odvisno od postopka v Državnem svetu. S tem je bil Državni svet »pritisnjen ob zid«. Če zakonskih paketov ne bi hitro potrdili oz. če se ne bi odpovedali vetu nanje, bi prišli v veljavo prepozno, kar bi povzročilo zamujanje protikriznih ukrepov in nezadovoljstvo gospodarstva ter državljanov. Tako so svetniki uporabili »antiveto« - predlog za glasovanje o vetu, z željo, da veto ni izglasovan, z namenom pospešitve zakonodajnega postopka. Del državnih svetnic in svetnikov je takšnemu ravnanju ostro nasprotoval, drugi del ga ni problematiziral. Osebno sem na stališču, da imajo vsebinske rešitve prednost pred formalizmom. Na koncu mandata štejejo rezultati, torej vse, kar smo dosegli in ne, kar nismo.

Z aktivnostjo in sodelovanjem državnih svetnic in svetnikov sem zelo zadovoljen, še bolj pa z njihovim dostojanstvenim vedenjem v Državnem svetu. Seveda smo zelo različni in imamo različne svetovne nazore ter zastopamo različne interese, kar je jasno razvidno iz naših razprav in glasovanj. Nikoli pa nisem imel občutka, da smo si med seboj sovražni. Znamo se obregniti drug ob drugega, vendar v mejah olike in spoštovanja. Z nekaterimi svetnicami in svetniki sem skozi leta sodelovanja razvil tudi osebne navezanosti, ki bodo najbrž ostale tudi po zaključku mandata.
Moram priznati, da sem se od svojih kolegic in kolegov ves čas učil, za kar sem jim zelo hvaležen. Kdor jih ne pozna, si težko predstavlja, koliko znanja in vedenja prinašajo s seboj v svetniške klopi. Menim, da ni vprašanja, na katerega ne dobiš odgovora, če ga nasloviš na pravo svetnico ali svetnika.
V enem stavku zaključim, da sem imel srečo, ker so državne svetnice in svetniki v tem mandatu izjemni.

Kaj menite, da je lažje - biti predsednik 40 državnim svetnikom ali predsednik 90 poslancem Državnega zbora? To vas sprašujem, ker ste se znova aktivno vključili v bitko na skorajšnjih parlamentarnih volitvah kot »nov« obraz v politiki pod okriljem gibanja Povežimo Slovenijo?

AK: Težko rečem, ker nisem bil poslanec Državnega zbora. Okvir pristojnosti predsednika Državnega sveta je precej ozek, vendar tudi ohlapen, zato je ta funkcija izjemna priložnost za vsakega kreativnega in samoiniciativnega politika. Na področju notranje politike lahko vzpostavljaš vezi med lokalno samoupravo in vrhom državne politike, sooblikuješ sodelovanje med različnimi družbenimi interesi, se odzivaš na vprašanja, ki jih dnevna politika pometa pod preprogo. V sodelovanju s tujimi veleposlaniki lahko odpiraš vrata slovenski kulturi, športu, gospodarstvu, znanosti ter navezuješ neposredne stike med ključnimi tujimi in domačimi predstavniki. Tako sem v Evropskem združenju senatov predlagal vzpostavitev povezave med evropskimi in afriško-arabskimi senati za skupno naslavljanje problema ilegalnih migracij v njihovem izvornem okolju in s predlogom tudi uspel.

V tem mandatu ste predlagali več zakonodajnih predlogov, kot kadar koli doslej. Bili ste aktivni in uspešni pri predlaganju ustavnih presoj sprejetih zakonov. S tem pa si je Državni svet nakopal »sveto jezo« mnogih močnih odločevalcev. Denimo ko gre za izbrisana podjetja, podrejence, kreditojemalce v švicarskih frankih … Kako ste osebno doživljali te pritiske oz. bolje rečeno, kako ste uspeli prepričati politično javnost, da stopi na pot poprave krivic?

AK: Državni svet je v nekem smislu tudi vest politike. Brez strahu pred izgubo simpatij svojih volivcev lahko nasprotuje zakonom, ki bi po mnenju svetnic in svetnikov lahko povzročili škodljive posledice za družbo, ali so domnevno neustavni. Še pomembneje je, da Državni svet zasleduje spremembe zakonodaje skozi čas in vrednoti učinke posameznih zakonskih rešitev. Praksa je pokazala, da je zakonodajalec, torej Državni zbor, v več primerih namenoma spregledal krivice in nezakonitosti, ki jih je povzročil s sprejemanjem določene zakonodaje. Nepripravljenost popraviti napake je posledica izogibanja politični, moralni in v nekaterih primerih tudi materialni odgovornosti zakonodajalca. Državni svet teh težav nima, zato je lahko načelen v zasledovanju cilja – nenehnega izboljševanja zakonodaje. Lotevali smo se različnih krivic, od urejanja statusov invalidov, izbrisanih lastnikov podrejenih obveznic, izbrisanih podjetnikov, kreditojemalcev kreditov nominiranih v švicarskih frankih, finančnega izčrpavanja in podrejanja lokalne samouprave, pa še kaj bi se našlo. Vsekakor si na tem področju delovanja Državni svet zasluži pohvale za pokončnost in moralno držo.

Civilna družba se čedalje bolj zateka pod okrilje Državnega sveta. Kljub epidemiji, ki je močno okrnila tudi delo Državnega sveta, zlasti na področju javnih posvetovanj, ste s civilno družbo uspeli vršiti trajen dialog. Kako vam je to uspelo?

AK: Pravzaprav lahko rečemo, da je Državni svet tribuna civilne družbe. Namesto na uličnih protestih, ki redko dosežejo javno deklarirane cilje, se civilna družba vse bolj zaveda možnosti, da svoje probleme lahko predstavi širši javnosti in odločevalcem na političnem parketu. V Državnem svetu se dogaja družbena identifikacija deležnikov, soočanje različnih stališč in strokovnih mnenj ter njihovo zbliževanje in iskanje skupnih rešitev. To dogajanje se v Državnem svetu odvija z manjšo stopnjo tveganja, da bodo dobre rešitve zavrnjene zaradi političnih interesov pozicije ali opozicije. Aktualna politika je preveč konfliktna in militantna, da bi lahko doumela vrednost nevtralnosti Državnega sveta za iskanje političnih kompromisov brez tveganja za to ali ono stran, da ji bodo volivci očitali podrejenost ali nesposobnost udejanjanja politične volje. Posveti v Državnem svetu so praviloma na visoki strokovni ravni in precej odmevni, predvsem v strokovnih javnostih. Dostikrat rezultirajo z zakonodajnimi pobudami. Menim, da so najpomembnejši način komunikacije s civilno družbo, zato bi jih kazalo ohraniti tudi v prihodnjem mandatu.

Letos je super volilno leto. Navajeni smo, da politične stranke takrat znova obudijo idejo o ukinitvi Državnega sveta. Kako je tokrat? So tovrstne zahteve zgolj populistične ali za njimi stojijo resni pomisleki? Kaj menite vi?
 
AK: Vprašanje, ki si ga zastavljajo tisti, ki bolj malo vedo o politiki. Državni svet je lakmusov papir, s katerim politika lahko testira javna mnenja, brez tveganja, da bi se vsako vprašanje in dvom politiziralo. Državni svet je tudi zasilni izhod politike za predlaganje rešitev, katere opozicija ali koalicija ne more predlagati brez tveganja konfliktov znotraj lastnih vrst. Državni svet je tudi varnostna zavora za zaustavljanje škodljive zakonodaje. Ne nazadnje je Državni svet svojevrsten varnostni ventil za razbremenitev političnih pritiskov na Državni zbor in znotraj njega. Razni »ukinjevalci« se ne zavedajo, da z ukinitvijo Državnega sveta tvegamo migracijo družbenega konflikta na ulico.

Tudi sami ste si želeli popraviti določene pomanjkljivosti in nepravilnosti s spremembami zakona o državnem svetu. Kar trikrat, vselej neuspešno. Kaj ta zavrnitev pomeni v luči prihajajočih jesenskih volitev v Državni svet? Ste razmišljali tudi o redefiniranju veta oz. »antiveta«, ki je postal novost v času pandemije?

AK: Tretji poizkus Državnega sveta, da noveliramo Zakon o Državnem svetu, je doživel neuspeh zaradi političnega primitivizma. Niso zalegla zagotovila pravne stroke in strokovnjakov s področja organizacije in izvedbe volitev, da novela zakona v ničemer ne posega v politična razmerja, temveč zgolj sledi odločbi Ustavnega sodišča, ki je presodilo, da je del obstoječega zakona neskladen z Ustavo Republike Slovenije. Ni zalegla niti razlaga Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, da novela Zakona o Državnem svetu uvaja sistemske rešitve, ki so enako primerne tudi za implementacijo v Zakon o referendumu in ljudski iniciativi ter v zakon, ki ureja področje lokalnih volitev. Dvotretjinske podpore ni bilo, ker se delu politike zdi, da lahko odločbe Ustavnega sodišča spoštuje zgolj takrat, ko ima od tega korist. Pobalinstvo, kakršnega si v parlamentarni demokraciji redko kdo privošči.
O anti-vetu sem svoje mnenje že povedal. Dodal bi le to, da imajo nasprotniki anti-veta težavo z dokazovanjem škodljivosti takšne oblike sprejemanja odločitev za ugled Državnega sveta. Mnenje moje volilne baze je namreč ravno nasprotno. Torej, če obstaja večinska volja državnih svetnic in svetnikov za pospešitev stopanja zakona v veljavo, je anti-veto edina obstoječa pravna možnost. Če obstaja večinska volja zavirati stopanje zakona v veljavo, je izglasovanje veta logična posledica.
Če pa gre za manipuliranje in zadrževanje stopanje zakona v veljavo z naštevanjem formalnih zadržkov, brez predočenja vsebinskih vzrokov, ni težava v Zakonu o Državnem svetu, niti v Poslovniku Državnega sveta, temveč kje drugje.

Javnost je Državni svet spoznala tudi v novi vlogi kot koordinatorja vnovičnega poskusa uvedbe pokrajin v Sloveniji. To vlogo vam je podelil predsednik republike Borut Pahor, s katerim veliko sodelujeta in kot se zdi tudi dobro razumeta, mar ne? Kje smo zdaj s tem projektom? Ga boste speljali do konca? Kakšne imate odzive s terena?

AK: Uvedbo pokrajin osebno dojemam kot zadnje dejanje osamosvojitve Republike Slovenije. Razumem dvome in strahove pred decentralizacijo v časih, ko se je utrjevala državnost in varovala teritorialna integriteta. Danes je Slovenija članica EU z neproblematičnimi mejami in odličnimi odnosi s sosednjimi državami. Centralizacija oblasti je postala cokla razvoja in vir premnogih družbenih konfliktov. Periferija se prazni, osrednji del države se duši pod demografskim pritiskom. Neprimerljivost cen nepremičnin in neenake možnosti za gospodarski razvoj nas vodijo v konflikt med bogatim centrom in revnim obrobjem. Gledano kot celota, država postaja nekonkurenčna, neprivlačna za mlade in strateške investitorje. Lokalna samouprava se zaveda kopičenja težava in plebiscitarno podpira uvedbo pokrajin. Državni podsistemi in tudi velik del politike decentralizaciji bolj ali manj prikrito nasprotujejo. Gre za močan konflikt interesov med tistimi, ki imajo trenutno možnost odločanja in tistimi, ki so daleč od možnosti vpliva na odločitve. Iskreno upam in si želim, da bo naslednji sklic Državnega zbora zmogel dovolj političnega poguma in modrosti, da državo popelje iz etatistične strankokracije v policentrično demokracijo.

Zmanjkuje nama časa za pogovor. Morda še eno vprašanje. Prihaja mesec marec, prebuja se pomlad, epidemija se umirja, politika vre … mesec, v katerem praznujemo dame, dekleta, matere, žene … V Državnem svetu imamo zgolj štiri državne svetnice. Bi bilo potrebno uvesti ženske kvote za več žensk v odločanju pri zadevah Državnega sveta? Kakšna je po vašem mnenju vloga žensk v slovenski družbi oz. katera (pre)težka bremena nosijo?

AK: V ničemer drugačen, kot odnos do moških. Večino življenja sem preživel v mešanih kolektivih. Ne laskam, ko rečem, da so naše državne svetnice in naše zaposlene v Državnem svetu prva liga. Spol zame nikoli ni bil prevladujoč faktor pri odločitvah o sodelovanju ali nesodelovanju. Cenim iskrenost, sposobnost in delavnost. Ne cenim kameleonskega obnašanja v smislu »zahtevam enakopravnost, ko ne dobim enako, vendar me ne moti pozitivna diskriminacija, ko dobim več kot drugi«. Imam mamo in ženo, dve sestri, dve hčeri in dve vnukinji. Imamo se radi. To je tisto, kar resnično šteje in pove več od besed.

Hvala za pogovor in uspešen delovni dan še naprej.

S predsednikom Državnega sveta Alojzem Kovšco se je pogovarjala Patricija Šašek.