Pozdravljeni v posebni oddaji aktualno, ki jo pripravljam le nekaj dnevi pred volitvami v KGZS. Gre za organizacijo, ki zastopa javni interes, interes panoge in članov KGZS za zagotavljanje razvoja kmetijstva, gozdarstva in podeželja, ter zdravega okolja in zdrave varne hrane za celotno prebivalstvo. 

Da bomo bolje razumeli izzive s katerimi se v današnjih časih spopada kmetijstvo v studiju pozdravljam predsednika SLS, g. Marjana Podobnika. 

Gospod Podobnik, lepo pozdravljeni. Spregovoriva najprej o najpomembnejši točki slovenskega kmetijskega trga in potrošnikov, to je samooskrba. Nekateri agrarni ekonomisti, denimo dr. Kuhar, so dejali, da bi besedo samooskrba enostavno prepovedali. Da bo trg vse uredil tako, da bomo imeli dovolj hrane. Pa je temu res tako, je samooskrba s hrano res nek idealistični koncept, ki Sloveniji ni dosegljiv. 

Marjan Podobnik: No, to seveda ni res in moram reči, da smo bili v SLS pa še marsikje drugje zgroženi, ko smo slišali te besede, celo večkrat ponovljene, znanega agrarnega ekonomista dr. Kuharja. Namreč, ko nekdo govori, da je beseda samooskrba in vsebina, ki je za tem, nekaj negativnega, nekaj, o čemer se naj ne bi govorilo, se seveda takoj ve, za kaj se gre. Tistemu, ki namesto samooskrbe govori o oskrbi s hrano, je vseeno, ali hrano pridelamo doma ali jo uvozimo. Če sami pridelamo doma toliko hrane, kolikor jo lahko, s tem zagotavljamo poseljeno in obdelano podeželje, mlade na podeželju in dovolj hrane, da v primeru pandemije Covid ali podobnih razmer tudi ob morebitni popolni zapori meja zagotavljamo dovolj hrane za vse prebivalce. To je odgovoren pristop. 

Spregovoriva še nekoliko o politiki, KGZS je dolga leta pod ingerenco SLS. Ali menite, da je zbornica v zadnjih letih morda zaspala, da potrebuje svež veter, volitev se namreč udeležuje manj kot 10% vseh članov. Mnogi, mogoče vam bodo očitali, da ste sami krivi za slabo stanje v kmetijstvu, lahko to trditev ovržete?

Marjan Podobnik: Dejstvo je, da od ustanovitve KGZS, za kar ima največjo zaslugo SLS, posebej pokojni Dr. Franc Zagožen, je KGZS imela v svojem krogu največji delež ljudi iz SLS. Prevzemamo odgovornost za stvari, ki niso dobre, kot tudi za pozitivne dosežke.

Ko smo vstopali v EU, je SLS s svojim pogajalcem Francem Butom, kmetijskim ministrom Cirilom Smrkoljom in drugimi - jaz sem bil podpredsednik vlade - dosegla, da smo si v Bruslju izpogajali  take mlečne kvote in druge pogoje, da to tudi danes izjemno koristi slovenskim kmetom. Nikoli se ni zgodilo, da bi karkoli od pridelanega ne smeli prodati, kar se je zgodilo kmetom v  nekaterih drugih državah.

Zagotovili smo tudi državno pokojnino za kmetice preko pobude dr. Berte Jereb, kar se je kasneje ukinilo in je treba ponovno uvesti. Dejstvo pa je, da je v delovanju kmetijske zbornice, kot ste omenili, žal zaspalo. To je tudi razlog, da tokrat gre naša lista Društvo SKZ - Slovenska kmečka zveza na volitve z vsemi najmočnejšimi ljudmi iz SLS, od evropskega poslanca Francija BOGOVIČ, vladnega sekretarja Franca Kanglerja, pa nekaterih znanih županov in uglednih kmetov, Francija Rokavca, Franca Čebulj. Tudi sam kandidiram na volitvah pravnih oseb in trdno smo odločeni, da naredimo KGZS za slovenske kmete in druge lastnike kmetijskih zemljišč in gozdov tako učinkovito, kot je v sosednji Avstriji. 

Za razliko od naših slabih 7% je tam volilna udeležba okoli 50%. KGZS mora ščititi kmete pred razbohoteno birokracijo, slabo namernimi inšpektorji, pred nepošteno in kmetom nenaklonjeno politiko. Brezkompromisno se bomo zavzemali za to. Ko bodo kmetje zaupali, da se zbornica odločno bori zanje, se bo povečala tudi volilna udeležba.

Torej, če kar nadaljujeva iz te točke, ki ste jo izpostavili. Zakaj močna zbornica, se pravi močna zbornica z aktivnim članstvom nujna za razvoj slovenskega kmetijstva. Bi lahko za slovenskega kmeta dosegli več, če bi se članstvo zbornice prebudilo, če bi imeli močan glas, ne samo recimo kot civilno združenje, ampak tudi posledično morda, da bi prispevali glasove stranki, ki bi v parlamentu zastopala njihove interese.

Marjan Podobnik: Seveda je to povezano in bom šel kar ponovno na avstrijsko izkušnjo. Pred dobrimi 14 dnevi sta bila v Sloveniji Hanzi Mikel, direktor koroške kmetijsko gozdarske zbornice, koroški Slovenec, in dolgoletni odbornik Štefan Domej, ki sta povedala, zakaj je v Avstriji kmečki poklic spoštovan, zakaj je kmetijstvo tako razvito, zakaj podeželje cveti, zakaj imajo tak status kmetje in ljudje na podeželju. Pri njih 40 let prihaja kmetijski minister iz kmetijsko gozdarske zbornice, podoben čas pa Kmetijsko gozdarsko zbornico vodi Avstrijska Ljudska stranka. In dejstvo je, da odkar ni SLS v slovenskem parlamentu, je seveda glas kmetov in podeželja izjemno slabo slišan. Zato bomo naredili vse, da bo Društvo SKZ - Slovenska kmečka zveza z močno večino dobila vzvode za vodenje zbornice na način, kot to delajo v Avstriji in da bomo v nadaljevanju lahko imeli tudi ustrezen vpliv,  po vstopu v parlament, tudi za oblikovanje vladne politike.

Društvo Slovenska kmečka zveza je, kot ste sami rekli, če se tako izrazim, vaš paradni konj za volitve v zbornico. Če se sprehodiva po obljubah, oziroma zavezah društva SKZ. Prva je za pravične cene kmetijskih pridelkov in poštene odnose v prehranski verigi. Vprašanje, ali so ta razmerja sedaj nepoštena? Kako boste recimo od ponudnikov kmetijskih izdelkov dosegli, da plačajo višjo ceno za recimo slovenski krompir, kot za španskega. Bi bila tukaj potreban drugačna kmetijska politika, morda celo intervencija države. 

Marjan Podobnik: Predvsem je potrebno veliko narediti na boljši organizaciji kmetov, na njihovem usklajenem nastopu na nabavni in prodajni strani. Pred leti je skupina pod vodstvom kmeta in agrarnega ekonomista dr. Staneta Kavčiča naredila analizo, ki je pokazala, da bi skupen nastop kmetom letno prinesel minimalno 30 milijonov evrov pozitivnega finančnega učinka.

Nerazumljivo je, da se zadruge, preko katerih gre veliko večino prometa s kmetijskimi pridelki in repro materialom, ne dogovorijo za skupen nastop na trgu in tako zagotovijo kmetom bistveno močnejši status v odnosu do konkurence in do države. Bom povedal primer pšenice. V ceni kruha cena pšenice predstavlja približno 6%!!! Vse drugo poberejo drugi, največ trgovci, pa potem vsi ostali. To je popolnoma nepravično razmerje. Podobno je pri številnih drugih pridelkih.

Nesprejemljivo je, da kmetje ne morejo od poštenega dela normalno živeti in KGZS mora biti nosilna sila, da se to spremeni. Pri organiziranju pa mora glavno vlogo odigrati Zadružna zveza Slovenije  V času pandemije Covida je cena mesa padla iz 3.4 € na 2.8 € in so tisoče in tisoče € izgubljali rejci mesa, saj se je na veliko uvažalo, izvoz pa se je ustavil. 

Če ni bilo drugih, bi morala zbornica organizirati, da bi se 20 avtobusov kmetov znašlo pred kmetijskim ministrstvom, ali pa pred vlado in bi dosegli, da se ustavi ta uvoz mesa iz Poljske, na način, da se na meji dosledno pregleda vsak kilogram, kakšno meso se vozi v naše mesno predelovalne obrate. 

Torej, KGZS mora biti močan, spoštovan partner. Avstrijski kmetijski minister tudi večje količine žarnic ne naroči, brez da bi vedel, kakšno je stališče KGZ Avstrije, pri nas pa vsakokratno kmetijsko ministrstvo izsiljuje vodstvo Zbornice,češ, če boste preglasni, pa ne bomo dali sredstev za svetovalno službo, itn. 

To je zanimivo, ker tudi sam sem govoril z nekaterimi kmeti, recimo, te nepoštene prakse, ki obstajajo med trgovci in kmeti, oziroma ne na strani kmetov. En primer je bil recimo, ko je kmet pridelal, je bilo naročeno 50 ton krompirja, kmet ga je pripeljal, plačilo po prodaji, se pravi in trgovina je prodala 25 ton, 25 ton mu je plačala, ostalo vrnila in je lahko samo zrezal in na njivo zabrisal. Se pravi, ko sva prej začela s samooskrbo. Ni toliko problem, da hrane ni dovolj, ali pa da se hrane ni bi dalo pridelati, ampak gre pač tudi nekatere nepoštene prakse v tej nabavni verigi. 

Marjan Podobnik: vsekakor obstajajo nepoštene prakse. Problem pa je tudi že omenjena slaba organiziranost kmetov. Trgovci so dobro organizirani in tudi predelovalci so bolje organizirani kot kmetje. Eno so nepoštene prakse, ki jih je treba dosledno in neposredno preganjati, drugo je pa to, da si je potrebno tudi z boljšo organiziranostjo  zagotoviti boljši status.

Osebno sem organiziral ljudi, organizacije za velik projekt,  nastajanja dveh veletržnic in tržnic na drobno izključno slovenske lokalno pridelane hrane. Ena bo v Ljubljani na Rudniku, druga v Mariboru. Zjutraj bodo zadruge, kmetje in drugi organizatorji prodajali na veletržnici za male trgovine, gostilne in druge, potem se bo čez dan prodajalo na  150 do 200 stojnicah, izključno slovensko lokalno pridelano hrano.

Kar bo po tretji uri ostalo  kakovostnih pridelkov, ki ne bodo več ustrezni za prodajo naslednji dan, pa bo pogodbeno šlo v Ljubljano in Maribor ter okoliška mesta v vrtce, šole, bolnice itn, kar pomeni, da kar bo kmet pridelal, bo vedel, da bo tudi prodal.

Popolnoma na isti način, kot smo to videli v Belgiji, na Nizozemskem itn. Kajti, eden od razlogov, da se pridela bistveno premalo hrane je v tem, da pač kmetje nimajo trga, trg si je pa treba zagotoviti tudi z ustrezno organiziranostjo.

Mogoče čisto na kratko, kmetje so samostojni ljudje, so ponosni ljudje na svoj poklic. Jih ta njihova lastnost otežuje kdaj v povezovanju v večjo organizacijo, kot je recimo KGZS. 

Marjan Podobnik: Ta individualizem je lahko tudi problem, ampak bom rekel tako, kot je rekel en duhovnik pred kratkim: če so tisoč let govorili kristjanom, bodite ponižni, ne pričakujte zdaj samozavestnega oznanjevalca. Pri kmetih je podobno.

Če jih je prejšnji, predprejšnji režim tolkel (in sedanje razmere) in so se bili prisiljeni boriti za svoje preživetje in so ugotovili, da je najbolje, če so tiho, ker če se oglasijo pride inšpekcija, itn., potem je nemogoče pričakovati, da bodo čez noč rekli, da zdaj je pa vse drugače, ampak mi smo prav zapisali v osrednji slogan, mi moramo zaščititi kmete pred to birokracijo, to je grozljivo, kar se dogaja!

Nekdo, ki hoče 100 kg korenja prodati nekje na tržnici, mora izpolnjevati iste pogoje, kot nekdo, ki za 10 milijonov € uvaža iz italijanskih veletržnic. To pomeni, da je kmetom in domači pridelavi absolutno nenaklonjena zakonodaja in praksa. In to moramo odkrito povedati, žal tudi sedanja vlada ni naredila dovolj, je pa še v tej zaćetni fazi in pričakujemo, da se bodo tu stvari spremenile.

Ljudje morajo videti spremembe, morajo videti pripravljenost pri tistih, ki določajo zakone in njihovo izvajanje, da se želi pomagati, da tisti, ki lahko pridelujejo, da bodo pridelali, da bodo lahko tudi po pošteni ceni prodali. 

Zanimivo, ravno naslednja točka v vašem programu je za manj birokracije, za pavšalno obdavčitev do 50.000 € in za ukinitev davčnih blagajn za manjše predelovalce.  Kaj je mišljeno s to pavšalno obdavčitvijo in kako bi mali kmetje lahko profitirali od ukinitve davčnih blagajn, ki jim verjamem, da so za njih še dodatna birokracija ob kmetovanju in velikokrat še ob službi. 

Seveda, če začnem tu na koncu. Davčna blagajna! Predstavljajte si, da pripelje nekdo 50 kg solate, 100 kg čebule, pa še nekaj, kar ima na vrtu in bi rad prodal na svoji bližnji tržnici tam na vasi in mora imeti seveda davčno blagajno z vso potrebno papirologijo,  s stroški za njen nakup, za uvajanje in za izvajanje. To je popolnoma nelogično in nepotrebno.

Glejte, če gremo spet v sosednjo Avstrijo, tam imate v Pliberku sejem Jomark. Slovenci tudi tam razstavljajo in prodajajo in se mnogi čudijo, pravijo pa kako, tam ni nobenih računov. Za čas sejma velja, ko prideš plačaš in dobiš. In ta obsedenost nadzora računov je presegla vse meje.

Mi moramo začeti delati po zdravi kmečki pameti, kajti če nekdo na svojem vrtu, na svoji njivi 100m stran od vrtca pridela krompir, naj otroci v vrtcu jejo kakovosten domač krompir, ne pa tistega iz Egipta, ki ga zalivajo s straniščnimi odplakami in tisti je ustrezen, ima vse potrebne papirje, ta iz sosednje njive pa ne pride do potrošnika.

Kar se pa tiče pavšalne obdavčitve je pa podobna zgodba, seveda je  normalno, da tisti, ki so večji kmetje in v sistemu DDV-ja niso, uveljavljajo davčne olajšave zainteresirani za pavšalno obdavčitev, ampak manjši in srednji kmetje, pridelovalci so. Nesmisleno je, da za nekaj tisočl € prometa kmeta bremeniš s papirologijo in davčnimi blagajnami. Naj pridela, proda, plača pavšalni znesek in bo za vse dobro.

Glejte, kaj se sedaj dogaja, da pride inšpektor h branjevki v Ljubljani, tam na tržnico, kjer je prodala nekaj kilogramov solate, za katero ni imela papirjev in so potem kazni na stotine in tisoče €. Se pravi, popolnoma  neživljenjsko. Želimo, da se birokracija umakne povsod, kjer ni potrebna. Razlika med Slovenijo in Avstrijo je tudi v tem, da država, birokratski državni aparat in inšpekcije so tam v pomoč kmetom in drugim, jih opozarjajo v prvi vrsti, šele potem kaznujejo. Glejte, pred dnevi me je kolega Korun poklical in rekel, glejte smo posekali stare bukve, jih peljali s tovornjakom, sta bila dva hloda preveč. Kazen je bila okoli 4000 €! Nekajkrat toliko kazni, kot je bilo vse skupaj vredno! NEŽIVLJENJSKO.

Torej, to je ostalo iz prejšnjega režima, da je treba ljudi kaznovati zato, da se bodo bali in če se bodo bali, bodo ubogljivi in vodljivi. To je treba spremeniti!

Če se kar vrneva k vašemu programu za volitve v KGZS, naslednja točka je precej kontroverzna, ampak ne v kmečkih krogih, pač pa v krogih naravovarstvenih meščanov. Odstrel divjadi, ki ogroža kmetijske procese in velikokrat tudi ljudi . Videli smo, da je koncentracija volkov in medvedov presegla tisto mejo, ko ti plenilci ne bi ogrožali poseljenih območij, videli  smo pokole drobnice v stotinah, na tisoče € ekonomske škode za kmete, odstrel pa mora odrediti država. Zakaj je stališče nekaterih v Ljubljani, tudi na kmetijskem ministrstvu, sploh pa na ministrstvu za okolje in prostor, naj kmetje z ne vem koliko metrskimi ograjami ograjujejo  hektarje in hektarje pašnikov. Zakaj je to stališče utopično  in zakaj se tako proti temu, da se pač nevarne plenilce, ki povzročajo ekonomsko škodo kmetom odstreli. 

Marjan Podobnik: Ja, eden od razlogov je verjetno tudi v tem, da niso doživeli, da bi na njihovo dvorišče prišel volk ali medved in tam lovil njihovo drobnico ali njihove otroke, ker potem bi verjetno spremenili svoje mnenje. To se dogaja ljudem na podeželju in dejstvo, da se o tem malo govori, pa jaz vem za medvede osebno, ker  sem v takem okolju.

Kolikokrat medved pride v neposredno bližino domačij, da ljudje pač ne hodijo več, niti otroci v gozd, da je zaradi tega ogrožena njihova osnovna kmetijska dejavnost. Ljudje so o tem nehali govoriti, mnogi tudi ne prijavljajo več škode, pravijo da je to zanemarljivo, kar dobijo za odškodnino. Ni vredno, izgubili so zaupanje v to, da bo država poskrbela zanje tako, kot za žrtve napadov zveri poskrbi velika večina držav po svetu.

Moramo vedeti, mi smo sedaj čista izjema, v Evropi ni nobene države, kjer mora volk dvakrat napasti na istem dvorišču in ti moraš dokazati, da je bil isti volk, šele potem je zanesljivo zagotovljen odstrel. In to je skregano z vsako zdravo pametjo. Mi nismo zato, da se volkove in medvede iztrebi, nasprotno. Smo zato, da se v strnjenih gozdovih, kočevskih in snežniških, naj bo tam močna koncentracija  medvedov in volkov, tam se lahko delajo študije, itn. Drugi ljudje se lahko ukvarjajo s tovrstnim turizmom itn.

Po Sloveniji, kjer imamo razpršeno podeželje, razpršeno poseljenost, tam pa je ta koncentracija absolutno  prevelika, v mnogih predelih do 10 – 15 let nazaj sploh ni bilo teh velikih zveri in je treba v celoti zagotoviti, da se bodo ljudje lahko ukvarjali s kmetijstvom, turizmom, itn. 

Torej, naj bo koncentracija v strnjenih snežniških, kočevskih gozdovih, drugje pa, ljudje, če smo enakovredni, moramo imeti pravico do varnosti, do normalnega življenja in tudi uspešnega dela, če se ukvarjaš s kmetijstvom ali katerokoli drugo dejavnostjo. 

Problem za slovenskega kmeta, nekoliko sva že prej omenila, ste omenil, predstavlja predvsem poceni uvožena hrana, torej naši kmetje morajo prodajati pod ceno, če želijo preživeti. Bi to zagato lahko rešili  z določbami, da morajo vse javne institucije  konec koncev kupovati slovensko hrano, denimo bolnišnice, vrtci, šole, sedaj vemo, da otroci velikokrat tudi po državnem predpisu morajo jesti najslabšo in najcenejšo hrano, ki je po možnosti uvožena. 

Marjan Podobnik: Torej, dejstvo je, da evropska zakonodaja nekatere stvari do določene mere omejuje, ampak spet se bom naslonil na prakso v sosednji Avstriji in drugih državah.

Poskusite priti s slovensko hrano v njihov sistem javnega naročanja. Ni nobene možnosti! Takrat, ko imajo v Avstriji sezono jagod, ko je sezona nekih drugih kmetijskih pridelkov, ni možno, da bi lahko kakorkoli uspeli tam trgovati s svojimi izdelki, ker se najdejo načini, kako zaščitiš svojo domačo proizvodnjo in ljudi, kmete, ki se s tem ukvarjajo. Pri nas žal, tudi v času osamosvojitve, razen parih mandatov, ko smo res kot močna Ljudsko stranka bila prisotna v vladi in parlamentu je bil ta pogled vedno odrinjen in se je vedno dalo prednost uvoženi hrani.

Zato je to tudi eden od glavnih razlogov, da se  samooskrba zmanjšuje na mnogih področjih, ne pa povečuje.

Če je volja, bi lahko veliko večino od preko 200 mio € letno, kolikor porabijo za hrano javni zavodi, večino tega bi se lahko kupilo od domačih kmetov. Zdaj je pa to obrnjeno v celoti na glavo. 

Naslednja točka je v bistvu precej žalostna. Zavzemate se za oddajo državnih kmetijskih zemljišč in gozdov v dolgoročen najem slovenskim kmetom. Zdaj s tem premoženjem upravlja sklad kmetijskih zemljišč, ki je v resnici sklad zemljišč, ki so jih komunisti po vojni nacionalizirali, večinoma pobitim kmetom. Je zdaj najem res prava rešitev, ali bi bilo bolje dolgoročno, da bi sklad ali odprodal kmetom zemljišča, ali pa bi jih dal v brezplačen najem , torej v vzajem, brezplačen vzajem, da bi lahko kmetje zemljo obdelovali.  Ker kaj je sedaj bolj pomembno, da imamo hektarje in hektarje neobdelanih zemljišč, ki jih pač ima nek sklad čez,  ali da je ta zemlja obdelana in hkrati tudi producira hrano. 

Marjan Podobnik: Menim, da ta rešitev ne bi bila optimalna, bom povedal zakaj. Torej, če bi dali v prodajo, bi to kupili odvetniki, razni drugi, ki imajo velike prihranke in tudi različna špekulativna podjetja. Nekatera podjetja se v Sloveniji ukvarjajo s tem, da gledajo kje je kakšna kmetija propade in to poceni kupijo.

Cilj je, da se okrepi družinske kmetije, nekaj tisoč družinskih kmetij iz okolij, kjer so gozdovi, hribovske in nižinske kmetije, iz okolij, kjer so koncentracije kakovostnih kmetijskih zemljišč, nekaj tisoč družinskih kmetij bi se s tem lahko  okrepilo. Mladi bi ostali na podeželju in podeželje bi bilo obdelano, ter poseljeno.

Recimo primer: imate nekje na Koroškem hribovskega kmeta, ki ima 80 hektarjev gozda, zato da to normalno dela v gozdu rabi drago opremo in jo ima, je kupil tak traktor in priključke, ima to opremo. In če bi sedaj dobil še 80 ali 100 hektarjev državnega gozda od teh preko 200.000 hektarjev državnih gozdov, bi seveda lahko normalno s tem preživel. Isto tehnologijo bi uporabljal, toliko večji bi bil prihodek in za mlado družino, za mladega človeka, prevzemnika, ki se sedaj odloča, ali bo ostal na kmetiji ali ne, bi bila to motivacija, da ostane na kmetiji. Seveda je treba, ko govorimo o kmetijskih zemljiščih delati določene razlike, če je zdaj recimo nekje Panvita v Prekmurju, recimo da je sedaj nosilna pri prašičji proizvodnji, prašičereji, ki je v veliki krizi v Sloveniji in če hoče razvijati prašičerejo, rabiš zemljišče za to, da polivaš gnojevko, sicer prašičereje pač ne moreš imeti.

To je treba meriti z drugimi vatli, kot če imaš recimo neko Perutnino Ptuj, od tujih tajkunov, ukrajinskih, ki imajo tam okoli štiri tisoč hektarjev zemljišč, ki jih dejansko ne rabijo za to svojo proizvodnjo. Torej, mi se zavzemamo za to, da kmetom omogočimo, da si bodo povečali svoje kmetije in povečali dobičkonostnost svojega delovanja in v nadaljevanju pa bo potem ta možnost, da bi lahko tudi odkupili ta zemljišča in dolgoročno utrdili družinske kmetije. 

Spregovoriva še o pokojninah. Kmečke pokojnine so ene izmed najnižjih v državi, če ne kar najnižje., ljudje velikokrat ne vedo, da imajo kmetje  lahko tudi po 120 € pokojnine, ko se vedno o 500 € pogovarjamo, kako je to grozno.  Kmetje, nekateri dobijo trikrat manj, kljub temu, da so celo življenje delali na kmetiji. Se pravi, kako se spopasti s to zagato, če recimo država kot taka bolj ceni nekega diplomata, ki dobi dobro pokojnino, kot pa tiste ljudi, ki temu diplomatu na krožnik prinašajo hrano. 

Marjan Podobnik: Glejte, to je zelo resen problem tudi zato, ker mnogi čisto dobronamerno govorijo, da kmetom ne pripada pokojnina, češ, zakaj bomo kmeticam dali pokojnino, saj niso plačevale. Imamo na tisoče kmetic po Sloveniji, ki niso vplačevale, ker niso mogle vplačevati. Ker je eden na tej kmetiji pač vplačeval v pokojninsko blagajno, kljub temu so pa enakovredno  delale trideset, štirideset in več let in zdaj so brez vsega.

Mi smo takrat, prav SLS, zagotovila to državno pokojnino, žal se jo je kasneje ukinilo, zdaj se ponovno prizadevamo, da bi vsi ti dobili to pokojnino. Moramo namreč vedeti, res niso te kmetice vplačevale, ampak vsaka taka kmetija skozi obdobje enega rodu plačuje trikrat, petkrat, desetkrat več davka, kot številni tisti, ki danes dobivajo dvakrat, trikrat, štirikrat večjo pokojnino, kot jo dobiva tudi tisti kmet, ki je celo življenje vplačeval v pokojninsko blagajno.

Tu gre za eno veliko nepravičnost in sem vesel, da nastaja ena skupina v Sloveniji, ki se bo borila za pravične pokojnine, kajti pravičnost je en  pomemben element, če se hoče vzpostavljati zaupanje v družbi. 

Gospod Podobnik, za konec. Zakaj je pomembno, da se člani KGZS množično udeležijo zborničnih volitev, da kmetje in ostali pridelovalci, ostali člani pridejo iz zimskega spanja in se začnejo boriti za svoj prav, a ne. 5000 ljudi v Ljubljani bi rado ugrabilo državo, zbornica s 100.000 člani pa recimo temu, da molči. Čemu , zakaj je pomembno, da se ta del prebivalstva, ki je bil tako kot ste rekli in v prejšnjem sistemu zatiran in tudi v tem sistemu, konec koncev, v tej demokraciji je velikokrat spregledan, velikokrat potlačen, zakaj se morajo ti ljudje zbuditi, ker 100.000 ljudi ni majhna številka. 

Marjan Podobnik: Točno. In tu pozivamo vse člane KGZS, da si vzamejo teh 5 minut, pol ure, eno uro, kolikor je potrebno, da 04.10. gredo na volišče in glasujejo. Prvič, da gredo vsi na volišče. Tudi če glasujejo za druge. Zato, da, če bo večja udeležba, bo večja kredibilnost vodstva in mi verjamemo, da ga bo postavila Društvo SKZ – Slovenska kmečka zveza in seveda vabimo, da glasujejo za nas, za naše kandidate.

Imamo tudi številne mlade, recimo Žiga Kršinar, tudi medijska osebnost, ekološki kmet je naš nosilec v Ljubljani, Luka Leskovec v Ajdovščini in s Cola nad Ajdovščino, na Goriškem koncu, Hovnik v Slovenj Gradcu, Jakopič v Dobrem polju, številni, to so mladi kmetje, mladi prevzemniki in tudi seveda številni izkušeni. To je treba povedati. Če kmetje ne boste, ne bodo prevzeli vsaj ta del odgovornosti, da gredo na volitve in volijo, potem težko upravičeno kritizirajo stanje, kajti KGZS ima izjemno velik vpliv, če si ga hoče vzeti. Spet primer sosednje Avstrije, močna kmetijsko gozdarska zbornica je eden od temeljev močnega, glavni temelj močnega kmetijstva, uspešnega kmetijstva in uspešnega razvoja podeželja. In to želimo, da bi bilo tudi v Sloveniji in zato pač vse vabimo na te volitve.