Ko bi vsi v družbi toliko delali in za tak denar kot kmetje in pridelovalci hrane, bi bila vsa infrastruktura, zdravstvo, šolstvo in javna uprava urejeno brez zadolževanj držav. Tako pa vemo kje smo. Največ denarja gre za plače in samo povečujejo se pritiski po dviganju le-teh. Po drugi strani pa so odkupne cene kmetijskih pridelkov, kljub višjim stroškom pridelave že desetletje nespremenjene ali celo padajo, kljub temu, da se hrana za potrošnika draži. Razlog v EU je, da ima živilska trgovina proste roke trgovanja sklicujoč se na prosti pretok blaga. Posledica tega je vsakodnevni propad kmetij, izguba delovnih mest na podeželju, starostna struktura kmetov se zvišuje. Posledično se uničuje kulturo narodov. Kakovost hrane za potrošnika se slabša, ker živilsko predelovalna industrija uporablja surovine, ki so slabše kakovosti, cenejše, z več dodatki in vezane vode v živilih.
Bolj kot politika, Evropsko kmetijstvo usmerja trgovina in ta bolj kot v skrbi za potrošnika dela za dobiček. Živilske trgovske verige ustvarjajo velike dobičke, zato jih ne delijo na borzi! Vse slabšo stanje v kmetijstvu ne more rešiti ne agenda, ne izravnalna plačila, ki se iz leta v leto zmanjšujejo tudi zaradi vse več deležnikov. Tudi dogovor s trgovci o bolj pravični razdelitvi še ni obrodilo sadov. Rešitev je v političnem dogovoru kot takrat, ko se je ustanovila Evropska skupnost. Rešitev je preprosta, po Kanadskem vzoru, da politika določi maksimalne marže v odstotkih za osnovna živila kot so kruh, mleko, mlečni izdelki, meso, mesni izdelki, sadje, zelenjava. Zakaj? Ker hrana je osnovna življenjska dobrina in pravica vsakogar. Ni pravično, da si v celotni verigi trgovina reže največji kos, predelovalna industrija, še bolj pa kmet kot pridelovalec hrane pa je odrinjen na rob. Pravično je, če trgovina kupuje poceni, naj ima tudi potrošnik pravico kupiti poceni.
Da bi politika določila trgovini mejo najvišjih marž v odstotkih na nabavno ceno osnovnih živil, je povsem uresničljiva. Verjemite, trgovci ne bodo zato nič prikrajšani, ker nudijo še druge izdelke. Tudi država bo dobila svoj davek, saj ga plačamo potrošniki. Trgovci bi bili tako zainteresirani kupovati lokalno in kakovostno pridelano hrano z znanim poreklom. Čistejše okolje zaradi manj transporta, zmanjšal bi se ogljični odtis zaradi krajših preskrbovalnih verig. Večji bi bil nadzor nad živili znanega porekla. Bolj načrtovana pridelava hrane bi zmanjšala intenzivnost kmetovanja na račun višje kakovosti hrane, manjše porabe gnojil in FFS. Nova delovna mesta na podeželju in kmetijstvo bi se tudi finančno izplačalo. In nazadnje potrošnik ne bi plačeval več, ampak bi bila hrana celo cenejša. Zagotovo bi se tudi manj hrane zavrglo.
Letos, ko Slovenija predseduje Evropski skupnosti, bi lahko ponudila omenjen predlog evropski komisiji. Na potezi je kmetijsko ministrstvo, da ta predlog predloži. Tako bi dolgoročno mnogo lažje rešili kmetijsko vprašanje in zmanjšali odvisnost od izravnalnih plačil. Za pošteno delo, pošteno plačilo. Če se evropska politika resnično zavzema za pravico in vladavino prava bi bilo sprejetje takšnega predloga prava rešitev za kmete pridelovalce hrane, potrošnike in varovanje okolja.
Damjan Zore