Spremljevalci
(1)
VALENTINA RAZISKUJE
V življenju sem želela nekaj spremeniti, dodati, narediti nekaj boljšega in drugačnega. Odločila sem se za vpis izobraževanja organizator socialne mreže (OSM), ki naj bi prispeval v svoji vlogi na področju socialnega varstva in delno zakrpal tista področja, na katerih je naša država manj delujoča. Tako se je v času študija vzporedno izoblikovala ideja po nastanku in delovanju Društva organizatorjev socialne mreže Savinjske regije, ki bi naše delovanje popeljal v resnično prakso. Začutila sem željo v posredovanju lastnih izkušenj ter spoznanj, zato sem se odločila o pisanju člankov, v katerih je zapisano lastno učenje in spoznanja. Misli so me pripeljale do odločitve, da bo prva vsebina članka, zaradi vedno večje obremenitve v današnjem kriznem času, l j u b e z e n .
Leksikon Cankarjeve založbe opredeljuje ljubezen kot izrazita čustvena navezanost in naklonjenost. Wikipedija, prosta enciklopedija, označuje ljubezen na podoben način: ljubezen je čustvena navezanost in naklonjenost drugim osebam, sicer pa ta pojem lahko povezujemo tudi z dejavnostmi (npr. ljubezen do učenja), z drugimi živimi bitji (ljubezen do živali; ljubezen do narave) in z ostalimi pojmi (ljubezen do glasbe) itd. Pogledi na ljubezen se razlikujejo po verskih, filozofskih, kulturnih in drugih znanstvenih pristopih. Eno najbolj znanih in najlepših besedil o ljubezni se nahaja v Svetem pismu v 1. pismu Korinčanom 1Kor 13,1-13, ki ga je napisal apostol Pavel. Luisa l. Hay prikazuje ljubezen kot najučinkovitejšo zdravilno moč, kar jih obstaja. Strokovnjaki, posamezniki in misleci ljubezen razčlenjujejo različno pa vendarle podobno.
Sama beseda pomeni nekaj lepega, božanskega, dobrega, globokega … pa vendar, a živi vsak izmed nas v krogu svoje ljubezni? Ali ljubezen vsi enako pojmujemo? Jo čutimo in dajemo brezpogojno? Jo v današnjem obdobju enostavno izkazujemo oz. posredujemo. Ali izžarevamo brezpogojno ljubezen ali menimo, da koliko jo bom dobil/a, toliko jo bom dal/a? Verjetno je že vsakdo izmed nas slišal, celo rekel: to sem naredil/a, ker jo/ga imam rad/a. Dejstvo je, da posameznik, ki ima urejen ljubezenski odnos, intimno sodelovanje s partnerjem, ki je v poklicu prizadeven in dosega koristne rezultate, ima prijatelje, njegovi stiki z ljudmi so pozitivno naravnani ter plodni, življenje sprejema kot ustvarjalno nalogo, s svojo celotno osebnostjo sporoča: zanimam se za ljudi, sem del celote in delček sebe prispevam človeštvu. Gerhard Homer je v svoji knjigi Hrepenenje po nežnosti napisal: ljubezen je potrpežljiva, je vztrajna in lahko čaka; se ne prenaša, se ne napihuje, ni ji samo za sebično zadovoljitev svojih potreb; in veseli se resnice ter najdi veselje v tej potrditvi pravilnega življenja.
Naše besede se vsakodnevno vrtijo okoli besede ljubezen. Radi imamo to…in radi delamo ono….radi jemo in se radi družimo z njim….kadar nekaj radi delamo, to počnemo z ljubeznijo. Kaj pa delo, ki nam ne leži tako na srcu? Ga opravljamo z ljubeznijo ali se v nas takrat pretaka jeza, nejevoljnost, čemernost, napetost? Pomembno je, da kadar nekaj počnemo, če tudi tisto radi ne delamo, da vseeno delamo z ljubeznijo. Vse, kar nas obkroža, je z nami energetsko povezano, vpliva na nas in obratno. Zamislimo se, kdo nam kuha ali na kakšen način kuhamo sami, kdo pospravlja, kakšen človek nam dela frizuro ... energija teh ljudi ali nas samih se pozna na hrani, občuti se v pospravljenem prostoru, obliki ... Enostavno povedano, če je naš frizer pozitivno naravnan, med delom ima misli sto odstotno pri oblikovanju pričeske, si vizualizira izdelek, da bo naša frizura sijajna, pa čeprav nas bo samo malo postrigel ali skrtačil. Nekdo, ki je z mislimi drugje, ki misli, kaj mu je storil sosed ali kako se je skregal s partnerjem ali celo razmišlja, kako bo kaznoval nekoga, ker mu je storil nekaj hudega, medtem pa oblikuje pričesko, bomo z našo frizura manj zadovoljni, ne bo tako sijoča, pa čeprav smo sedeli na stolu cele tri ure. Vsa energija, pozitivna ali manj pozitivna-negativna, potuje po prostoru, se giblje okoli nas, v sebi nosi vibracijo, ki vpliva poživljajoče in obratno. Zato je pomembno kako opravljamo delo, ki nam ne leži na srcu, kakšen je naš odnos do življenja in do samega sebe, do ljudi, kako smo naravnani. Si tisto, kar misliš oz. tisto, o čemer ne razmišljaš.
Dr. M. Scott Peck je v svoji knjigi Ljubezen in duhovna rast zapisal: treba je biti pogumen, da si drugačen, da si upaš biti kakršen si. Če se odločimo misliti s svojo glavo, moramo biti pripravljeni na negativen odziv, saj tvegamo, da nas bodo imeli za čudake ali nezadovoljneže (prepisano iz knjige).
V. G.
Človek je čustveno bitje, njegova čustvena podoba pa je tesno povezana z intelektualno in duhovno podobo. S svojimi pozitivnimi ali negativnimi čustvi se srečujemo vsak dan v življenju. Od nas samih pa je odvisno, kako z osnovnimi čustvi, ki so lahko prijetna ali neprijetna, ravnamo in jih izražamo. Vsa čustva nam nekaj »govorijo«, nas osveščajo o nečem, zato ni noben občutek negativen. Primarna čustva najprej občutimo, sekundarna čustva pa so posledica primarnih čustev. Jeza je sekundarno čustvo, ki opozarja na našo ogroženo integriteto, na naše temeljne želje, nas opozarja, da je nekdo prestopil našo osebno mejo in nas opominja na našo temeljno sposobnost, da se postavimo zase. Ljudem moramo postaviti meje, katere ne smemo dopustiti, da jo prekoračijo, ker nas drugače ne bodo spoštovali.
Kako smo doživljali jezo v otroštvu, vpliva na našo sposobnost izražanja jeze v odraslem obdobju. Ker je priučeno, da je jeza nekaj slabega, da se jeziti ni lepo, da jeza ustvarja konflikte in slabe odnose, smo se naučili, da jezo potlačimo ali jo pokažemo na zastrašujoč način. Tako smo si vzbudili strah pred občutki jeze v nas ali pri drugih. Potlačena nakopičena energija jeze se obrne v notranjost telesa in išče izhod na svojevrsten način. Zaradi jeze smo vznemirjeni, napeti, ta napetost se prenaša na mišice in tkiva, ki so nenehno v napetem delovanju, zato pride mnogokrat do različnih poškodb. Neizražena jeza vpliva tudi na delovanje jeter oz. kamnov, kolen, kosti, visok krvni pritisk, povzroča glavobole, škripanje z zobmi, v najslabšem primeru raka. Če imamo velikokrat občutek, da imajo ljudje vedno kaj proti nam, pomeni, da smo nakopičeni z veliko jeze.
Pomembno je, da osvestimo, da jeza ni slabo čustvo, čeprav nam povzroča neprijetne občutke in občutke sramu. Dobro je razrešiti notranjo nabitost na način, da se vprašamo, kaj nas jezi, kaj želimo, kaj potrebujemo, kaj iščemo. Namen izražanja jeze je, da ozavestimo občutke, ne pa da jih še bolj okrepimo. Jezo se moramo naučiti močno izraziti na način, da nam pomaga poiskati rešitve, da postane konstruktivna. Seveda pri tem pazimo, da ne užalimo ali koga prizadenemo.
Naše misli so energija, ki se prenaša preko živčevja v možgane, kjer se izloča hormon, ki deluje na naše organe in celice. Lepe in prijetne misli sprožajo našemu telesu toplino. Zato je vredno strmeti k situacijam, ki hranijo našo dušo, in nam vzbujajo prijetne občutke. Prav tako je pomembno, da razmislimo, s kom se družimo. Izogibajmo se nagnjenosti negativizma, dominantnosti, pretirani avtoriteti in ukazovalnosti. Zaželimo si ljudi, ki so polni pozitivne energije, ljubezni ter srčnosti in delajmo na tem, da jezo sprejmemo in jo izrazimo na pravilen, ustvarjalen način. V mislih imejmo, da sta nemirnost in napetost, ki jo izraža jeza, znaka šibkosti in ne samozavesti. Ustvarimo si lepše življenje z upoštevanjem zakona delovanja in razvijanjem čustvene inteligence.
Za Društvo organizatorji socialne mreže Savinjske regije piše V. G.
