"Jovanka ni bila samo bolestno ljubosumna, ampak je Tita dan in noč bombardirala z raznoraznimi nemogočimi zahtevami, ki jih je diktator zaradi navezanosti nanjo in ljubega miru v hiši večinoma uslišal.
Imela je tudi politične cilje, a tu se ji je zataknilo."

Piše: Igor Omerza*

V začetku leta 1975 so na Titovem "bizantinskem" dvoru izbruhnili takšni patološki izpadi prve jugoslovanske dame oz. prve tovarišice Jovanke Broz (roj. Budisavljević), da lahko brez kakšnega posebnega znanja psihiatrije ugotovim, da je Jola po dolgih letih predpriprav dokončno zblaznela!

Preden pa podrobneje obdelam ta dvorska dogajanja pol stoletja nazaj, torej leta 1975, pa naj mi bo po pregledu tisočih strani slovenskih, hrvaških in srbskih arhivov ter obširne literature o zakonu med Titom in Jovanko dovoljeno podati naslednjo splošno ugotovitev: Tako tragikomičnega partnerskega razmerja, kot se je ustvarilo med jugoslovanskim komunističnim diktatorjem Josipom Brozom - Titom in njegovo veliko mlajšo srbsko soprogo in komunistko Jovanko Broz - Jolo, raznolika politična zgodovina človeštva ne pozna. Sčasoma se je namreč, očitno pod vplivom opojne oblasti, iz šarmantne in postavne ljubice in kasneje soproge, ki je bila Titu v veliko oporo, izlegel obilen človeški monstrum, ki ga drugače odločnemu in premetenemu despotu in kreatorju surove stalinistične revolucije v Jugoslaviji, ki je pri tem dal, ne da bi trznil, umoriti na deset tisoče ljudi (ali celo več!), nikakor ni uspelo ukrotiti.

Kako prav je imel starejši pravnik, politik in diplomat Vladimir Simić, ki je po poroki Tita in Jovanke, torej nekje proti sredini 50. let prejšnjega stoletja (takrat je bil Simić visoki funkcionar zvezne skupščine), pomembnemu jugoslovanskemu komunistu Lazarju Koliševskemu preroško dejal: "Lazo, ni dobro to, kar ste dopustili. Takšen zakon ne more biti uspešen in bo imel posledice za celo državo. Ne gre samo za razlike v starosti, ampak tudi v intelektu, in nekega dne nam bo to v sramoto." In ta čas, kot bom podrobneje opisal v nadaljevanju, je dejansko prišel!

Jovanka ni bila, kot je vidno iz virov, samo bolestno ljubosumna, ampak je Tita dan in noč bombardirala z raznoraznimi nemogočimi zahtevami, ki jih je diktator zaradi navezanosti nanjo in ljubega miru v hiši večinoma uslišal. Imela je tudi politične cilje, a tu se ji je zataknilo! Poglejmo!

Jovanka je v svojem internem krogu in tudi zunaj njega pripovedovala, da se je hočejo nekateri znebiti, obenem pa se je hvalila, da ona vodi Jugoslavijo – npr. trdila je, da je ideja o gibanju neuvrščenih držav njena in da je aktivno sodelovala pri pisanju odgovorov na resolucijo Informbiroja (napad Stalina na Tita leta 1948). Poleg tega je v ožjem krogu izkazovala politične ambicije, ki pa jih je Tito odločno zatiral; vsaj tu mu jo je uspelo krotiti in ustaviti

Morda je za njeno formo mentis najbolj značilna naslednja nesramna in nespoštljiva izjava o starajočem se soprogu, ki jo je izrekla generalu Anđelku Valterju oktobra 1971 med Titovim obiskom Indije, citiram: "Jaz sem tista, ki vse vodim, kaj lahko on sploh še postori, on je star, jaz mu moram celo šlic zapenjati." Grdo se je vedla tudi do zaposlenih na celotnem dvoru (zaradi številnih posesti in dvorcev je bilo tam zaposlenih veliko ljudi). Tako je Jovanka vseskozi šikanirala in masovno odpuščala adjutante, tajnike, kuharje, sobarje, varnostnike, zdravnike, ambasadorje, generale ipd. Aktivno je, s svojim zaupnikom in vodilnim hrvaškim udbašem Ivanom Krajačićem - Stevom, sodelovala v izmišljeni zaroti o Rankovićevem prisluškovanju njej in Titu, čemur je sledila njegova odstavitev.

Ko je koga poklicala s svojim piskavim glasom z balkona rezidence na Užiški 15 v Beogradu ali po telefonu, je dotičnemu zastal dih, posebno če je moral priti v njeno pisarno na razgovor. Posebna Jovankina specialiteta je bilo tudi večurno maltretiranje pomembnejših uslužbencev po telefonu in na skupinskih sestankih, ki so lahko trajali več ur. Tu je držala prva tovarišica, ki je bila znamenita tudi po, kot so to tuji mediji opisali, najlepšem jugoslovanskem nasmehu, ognjevite monologe, ki so na koncu kulminirali v histerijo. Pri tem Jola ni izbirala besed ne o prisotnih in tudi ne o neprisotnih. Nekoč je celo v besu pljunila proti Titovemu adjutantu admiralu Tihomirju Viloviću, ta jo je zato hotel celo udariti. No, v zadnjem trenutku, ko je že dvignil roko, se je zaradi Tita obvladal, maršal pa se mu je pozneje zaradi tega neljubega dogodka opravičil.

Večkrat si je navlekla na roko črno rokavico in z njo iskala prah pod oknom. Dalje je besno in neupravičeno napadala služkinje, ki niso odstranile masti s stilskega pohištva, no, zamastitev je bila posledica njenega hranjenja znamenitih belih pudlov, in to po tem, ko so sobarice že očistile prostore. In še: pogosto je delavce in delavke v rezidencah žaljivo imenovala žgadije (golazen). Nekatere priče Jovankinega vedenja ocenjujejo, da je v času mandata prve dame alias prve tovarišice odslovila približno 1000 ljudi iz kabineta predsednika republike, njegovega vojnega kabineta, dalje uslužbencev in uslužbenk rezidenc na Brionih, v Karadžordževem, Dobanovcih, na Brdu pri Kranju, iz beograjske rezidence Beli dvor, beograjskega doma na Užiški 15, iz direkcije za reprezentanco itd.

Tito je v nekem obdobju hrano dobival iz beograjskega hotela Metropol ali pa mu je kuhal oficir iz varovanja, ker je Jovanka v svoji neprištevnosti odpustila celotno osebje v rezidenci na Užiški 15. Poleg tega je zaradi "izginotja" osebja maršal Tito in veliki diktator sam pripravljal posteljo. Obstaja neka zabeležka s sestanka, na katerem je Tito potrdil, "da je ona vse napodila iz hiše in nikomur ni dovolila, da bi bil tu".

Večkrat so zaradi Jovanke zamenjali cele Titove zdravniške ekipe. Odločno je tudi nasprotovala, da Tito dobiva kakršnekoli injekcije. Do zadnjega je bila energično proti zdravljenju sladkornega bolnika Tita z injekcijami inzulina, čeprav je on imel takrat že hude motnje glikoregulacije in je obstajala nevarnost, da pade v diabetično komo. Sploh ni hotela videti tablet v Titovi roki (običajno je šlo za vitaminske preparate) in ga je stalno prepričevala, da ga hočejo z njimi samo zastrupiti. Ob tem je kot papiga ponavljala: "Ne jemlji! Evo, sedaj te zastrupljajo."

Partizan in diplomat Leo Mates, ki je bil proti koncu 50. let in v začetku 60. let prejšnjega stoletja nekaj časa maršalov sekretar, je izjavil: "Jovanka je bila tako zlobna ženska do osebja Belega dvora, da bi zaslužila dosmrtno ječo." Sam Tito, ki je neodločno opazoval in trpel to dogajanje, pa je svojemu zaupniku generalu Ivanu Miškoviću - Brku za soprogo nič kaj prijazno, a pravilno dejal, "da bi morala biti preddelavka v rudnikih diamantov v Južni Afriki, kjer se z bičem šibajo kopači".

Mimogrede, tudi pravkar omenjeni in kot pes zvesti Brk (bivši šef KOS in posebni Titov svetovalec za varnost) je moral maja 1973 na zahtevo Jovanke zapustiti službo pri maršalu. Razlog je bil v tem, da Jovanki ni hotel kazati/dati zaupnih gradiv, ki so bila namenjena le Titu! Mišković, ki letos vstopa v 105. leto, sedaj pripravlja posebno knjigo o Jovanki!

Jovanka je tudi stalno izražala nezaupanje do vojaškega varovanja, nepooblaščeno je odpirala in pregledovala pošto za Tita, preprečevala ali vsaj grdo je gledala oz. kar preprečevala obiske obeh Titovih otrok in ostale družine, prevzemala je telefonske klice, namenjene soprogu, in za priprtimi stranskimi vrati prisluškovala njegovim zaupnim pogovorom. Tito je zato večkrat vstal s stola in jezno zaloputnil vrata!

Dalje je bila obsedena s ceremonialom in razkošjem, v ta namen je celo preučevala bahav bizantinski protokol. Rada se je nosila in postavljala kot kraljica Marija Karadžordžević in romunska kraljica. Obleke si je dala šivati v stilu oblačenja kraljevih glav, nosila je oblačila dragocenih blagovnih znamk Dior in Pierre Cardin, nakit in plašče iz dragocenega krzna (leopard, hermelin), nenehno je dajala obnavljati številne Titove rezidence, naročala gradnjo novih, dragih in nepotrebnih objektov (npr. na Užiški 15 v Beogradu, na otoku Vanga itd.), zahtevala in dosegla je nabavo številnih kosov dragega starinskega pohištva. In še in še in še! No, vsaj v tem sta si bila s Titom enaka, saj tako na luksuz mahnjenega komunističnega para svetovna zgodovina ne pozna!

Morda tu delam krivico romunskemu paru Ceaușescu, no, odstavljeni drugi mož Jugoslavije Srb Aleksandar Ranković, ki je s svojo izobraženo in uglajeno soprogo Slavico (Slovenko!) predstavljal, vsaj glede luksuza, popolno nasprotje paru Tito-Jovanka, je v knjigi Dnevniške zabeležke (izšla je šele leta 2001, 18 let po njegovi smrti) za njo neprizanesljivo napisal, kar mu je o njej rekel srbski general, politik in narodni heroj Jovan Veselinov, citiram: "Ta kmetavzarska poscanka oponaša grško kraljico in si predstavlja, da je vladarica."

Tito, ki sam ni znal ali mogel več krotiti Jovanke, med njima so nenehno potekali divji prepiri, se je v stiski, ker sam ni znal obvladati ponorele soproge, obrnil na svoje komunistične tovariše in jih prosil, naj mu pomagajo. Obstajajo magnetogrami sestankov pred letom 1975, v katerih vodilni jugo komunisti na široko razpravljajo, kako pomagati tovarišu Titu. Toda vse to sejanje je bilo bob ob steno, saj se Tito, ki je milo prosil za pomoč, potem ko se je osebno soočil z Jovanko, ni držal nobenih tovariških nasvetov. In tudi tovariši so se mu bali v celoti povedati svoje mnenje, saj so vedeli, da jih bo v tem primeru Jovanka, ki je imela ušesa vsepovsod, hudo očrnila pri Titu in jih morda celo spravila s položaja!

Jovanka je torej izkoriščala Titovo nemoč in neodločnost, stvari v njunem razmerju ter v Jovankinem odnosu do bližnje in daljne okolice pa so se zato še nadalje poslabševale. Nekakšno kulminacija tega nemogočega in bolnega zakonskega razmerja se je tako zgodila natančno pred pol stoletja, ko sta se zakonca Broz januarja 1975 znašla na prelepih Brionih, jadranskem otočju v »zasebni« lasti despota Tita. In namesto da bi uživala v naravnih lepotah tega otočja, sta se zopet divje sporekla zaradi sester Grbić, novih Titovih maserk. Prva dama Jovanka je namreč Tita zaradi maserk pred številnimi pričami grobo napadla, rekoč, da obstaja prepovedan odnos med njim in njima. Glasno je kričala in za nič krivi dekleti, ki sta samo profesionalno opravljali svoj poklic, uporabljala najgrše oznake. Od takrat ju je tudi stalno preganjala. Zato sta svoje terapevtsko delo, Tito se jima namreč nikakor ni hotel odpovedati, odtlej morali opravljati na skrivaj!?

Kakorkoli že, Tito je zaradi tega njenega brionskega besnila pobegnil v črnogorski Igalo, v obmorsko rezidenčno vilo, ki je bila pred vojno lastnina bivšega ministra kraljeve vlade Mirka Komnenovića (kmalu bodo nad njo za Tita postavili novo in ogromno vilo Galeb), Jovanka pa je odpeketala v Beograd. Že kmalu pa se je Jola nenadoma pojavila v Igalu in v njunem odnosu so se začeli tako peklenski dnevi, da se je Josip Broz umaknil na »svojo« blizu zemeljske rezidence zasidrano ladjo Galeb.

Kaj vse tako peklenskega se je dogajalo v obmorskem Igalu, lahko podrobno izvemo iz Zabeležke takratnega šefa Titovega kabineta, generala Aleksandra Šokorca. V njej Šokorac najprej zapiše, da je v ponedeljek, 10. februarja 1975, prišel v Igalo na sestanek s predsednikom republike. Ob tej priložnosti so sestanek z njim zahtevali Titov adjutant general Marko Rapo in štirje Titovi zdravniki. Vsi zaprepadeni so ga obvestili "o situaciji v odnosih" med Titom in Jovanko in "zahtevali, da uradno obvestim najvišje voditelje države in Partije … da je zaradi obnašanja tovarišice Jovanke stanje teh odnosov tako kritično, da oni … ne morejo več niti za trenutek nositi odgovornosti za življenje in zdravje tovariša predsednika, če se nekaj hitro ne ukrene … Oni so izjavili, to so podkrepili s primeri iz razgovorov z Jovanko v zadnjih dneh, da obstaja realna možnost, da ona naredi nekaj tovarišu predsedniku, kar bi direktno ogrozilo njegovo življenje - konkretno, da strelja na njega, da ga napade s kašnim topim predmetom ali z nečim drugim. Izjavili so, da niso sigurni, da ona pri sebi, v torbi ali nekje drugje, nima revolverja. Prav tako, celotna atmosfera, ki jo je ustvarila tovarišica Jovanka od svojega prihoda v Igalo, in njeni vsakodnevni postopki povzročajo konstantno živčno napetost, nerazpoloženje in potrtost pri tovarišu predsedniku, kar skupaj z občasnimi nastopi močnega razburjenja kvari njegovo zdravstveno stanje, in to v določenih momentih lahko izzove fatalne posledice."

Zato, nadaljuje Šokorac, general Rapo in zdravniki menijo, da ne morejo več ščititi Tita, in predlagajo hitro intervencijo vodilnih tovarišev, Jovanko pa bi moral pregledati "zdravnik psihiater, na temelju tega pa bi se nato bilo potrebno odločiti kakšno zdravljenje pride v poštev". Ob tem vsi menijo, "da v tem trenutku tovarišica Jovanka ne bi smela biti poleg tovariša predsednika". Jovanko najbolj moti prisotnost maserke Radojke Grbić "in še bolj mogoča prisotnost njene sestre Darijane po vrnitvi tovariša predsednika v Beograd". Jovanka misli, "da je njen položaj kot soproge tovariša predsednika s tem bistveno ogrožen".

Poleg tega so Rapo in zdravniki Šokorcu povedali, "da jih tovarišica Jovanka v zadnjih dneh skorajda vsakodnevno kliče na razgovore, v katerih - z velikim razburjenjem in v razkrojenosti - pripoveduje zgoraj omenjeno in druge ideje, pogosto na zelo grob način, izražajoč hkrati tudi odkrite grožnje".

Aleksandar Šokorac je nato navedel sledeče karakteristične izjave tovarišice Jovanke iz teh razgovorov:

- Jaz sem razkrojena, ne morem spati, počutim se zavržena kot žena in soproga, in to po 30 letih! Namesto mene on želi samo ti deklini. Jaz vem, da on z njima, z ozirom na svoja leta, ne more nič fizičnega, razen da jima tapka po zadnjici, toda vezal se je za njiju psihično, in to me je predvsem prizadelo.
- Ko bo prišel v Beograd, bo zopet poklical tisto Darijano, vzel jo bo k sebi v Beli dvor, in jaz tega ne morem prenesti. Jaz bi jo zadavila! (Tovariši pravijo, da je bila ob zadnjem govorjenju skorajda iz sebe in da je z rokama kazala, kako bi zadavila Darijano Grbić).

⁃ Darijana je znana kurba in ona že govori marsikaj o naju, vse to se že širi po Beogradu.

⁃ Darijana in njena sestra sta podtaknjeni s strani Udbe, ki hoče z njuno pomočjo mene likvidirati in odstraniti od Tita.

⁃ Prosim vas, pomagajte mi, da se to stanje razreši in da se ti deklini odstranita in namesto njiju najde neki moški.

- To stanje se mora rešiti v toku tega tedna, in če se ne reši - bo pokol! Jaz sem v stanju, da naredim marsikaj!

- Jaz ga imam v rokah (tovariša predsednika - pri tem je v skrajnem razburjenju pokazala stisnjeno pest, to je, kako ga ima v rokah)! Jaz imam dokumente, s katerimi lahko pokažem, kako se je obnašal v času evforije, na Hrvaškem. Poleg tega je on slab človek!

⁃ Tito mi je zelo zameril moj odnos do Miškovića, toda Mišković (Ivan Mišković - Brk, šef KOS in Titov specialni varnostni svetovalec; kot pes zvestega sodelavca je Tito, kot že povedano, zaradi neustavljivih zahtev Jovanke odpustil, opomba I. O.) me je hotel likvidirati. In za Miškovićem je stalo hrvaško vodstvo! No, Mišković bo izgubil glavo od kakega starega borca, katere je on uničil, nekdo od njih ga bo že še ubil, zaklal!

Ob koncu Zabeležke je šef Brozovega kabineta Šokorac še dodal, da adjutant general Marko Rapo in Titovi osebni zdravniki »posebno kritično ocenjujejo čas, ko se odvija masaža, ker predpostavljajo, da bi takrat, v živčnem razkroju, lahko ona planila v ta prostor in prizadela tovarišu predsedniku in prisotni maserki težke, celo fatalne telesne poškodbe«. In zato je mnenje vseh omenjenih tovarišev, "da bi v tem momentu morali tovarišico Jovanko naglo odstraniti od tovariša predsednika".

Šokorac je takoj odšel v Beograd in Zabeležko 11. februarja 1975 predal državno-partijskemu vodstvu. Hkrati jim je o vsem tem, kar se dogaja v Igalu, poročal še ustno. Zato so štirje zaskrbljeni politični prvokategorniki, Petar Stambolić, Stane Dolanc, Džemal Bijedić in Nikola Ljubičić, naslednji dan iz Beograda odleteli k Titu, ki se je, kot že rečeno, umaknil iz Igala v bližnje pristanišče v kraju Zelenika, iz zemlje na morje alias iz vile na ladjo. Tu so mu dali Šokorčev dokument in se dogovorili, da mora tovarišica Jovanka zaradi Titove osebne varnosti takoj oditi v Beograd. Jovanka je sicer zavlačevala, a naslednji dan je morala izpolniti ukaz, za katerim so stali Tito ter še štirje njegovi tesni sodelavci in zaupniki.

V Beogradu je bil nato pripravljen nov predlog organizacije Titovega kabineta in rezidence na Užiški 15 in postavljeno novo osebje. Tito je predlog potrdil. S tem so nato Dolanc, Stambolić in Bijedić 19. februarja seznanili Jovanko in ji povedali, da so bili izbrani najboljši mogoči ter partijsko in varnostno preverjeni kadri. Po pričakovanjih se je Jovanka v dvournem razgovoru upirala posameznim kadrovskim in organizacijskim rešitvam, toda zaradi odločnega nastopa tričlanske skupine, ki je nastopala tudi v imenu Tita, je morala popustiti in si predloga ni upala zavreči.

Toda Jovanka je po tem, ko se je Tito iz Igala skesano vrnil k njej v Beograd, našla v njegovih papirjih Šokorčevo Zabeležko in posledično dosegla pri soprogu, da so morali vsi štirje poročevalski zdravniki oditi, prav tako pa tudi šef kabineta generalmajor Aleksandar Šokorac. Tito se je sicer nekaj časa branil, da bi na ljubo Jovanke žrtvoval Šokorca, toda potem ko je Jovanka generala Aleksandra Šokorca na stopnišču pred rezidenco pred več ljudmi nadrla z naslednjimi besedam: "Kaj ta gnoj išče tukaj", je Tito - copata ponovno ubogljivo popustiti Jovanki - monstrumu!

Toda stvari v njunem razmerju so se še poslabševale do te mere, da je Tito noč večkrat preživel zaklenjen v kopalnici, kamor je zbežal pred njenimi nenehnimi očitki in celo grožnjami s pištolo. K njej, na Užiško 15, se je vrnil še celo po tem, ko je aprila 1975, bolan in v samih copatih, s pomočjo adjutanta Marka Rape in šoferja Marka Agbabja v poznih nočnih urah pobegnil pred njeno psihično torturo in fizičnimi grožnjami v bližnji (bivši kraljevski) Beli dvor!

A to ni moglo trajati v nedogled. Ko se je Tito poleti 1977 začel pripravljati na dolgo pot miru v Sovjetsko zvezo, Severno Korejo in na Kitajsko, je Jovanka zahtevala izločitev nekaterih članov delegacije, in sicer zdravnika Aleksandra Matunovića, po Jovanki pretkanega srbskega vohuna, adjutanta admirala Tihomirja Vilovića, po Jovanki pokvarjenega admiralčiča, in maserke Darijane, po Jovanki odvratne kurvetine. Predvsem mladi in lepi maserki, sestri Darijana - Dara in Radojka Grbić - Rada, sta bili tudi sicer stalna tarča njenih žolčnih izbruhov ljubosumja, kot sem že opisal, čeprav ju je odkrila prav ona v Hiši lepote na Tašmajdanu v Beogradu in je bila Jovanka tudi prvi predmet njune masaže!!?

Kakorkoli že, Titov potrčko Stane Dolanc je bil avgusta 1977 zaradi predpriprav na omenjeno pri Titu na Brionih. Pogovor sta začela ob pol enajstih. Po 30 minutah je v prostor vstopila Jovanka in takrat je prišlo zaradi njenih (v prejšnjem odstavku omenjenih) izločitvenih zahtevkov do žolčnega sedemurnega (!!?) prepira, tako da se je moral Stane Dolanc nekajkrat postaviti med njiju, da ne bi prišlo do fizičnega obračuna. Padale so Jovankine zmerljivke kot npr. senilni starček, pokvarjena budala, razvratnež, nečistovalec in sledeči Titovi odgovori: nesramnica, liška bukva, paranoičarka, lažnivka. Končno je Tito odredil, v tem ga je podprl tudi Edvard Kardelj, ki je naslednji dan prišel na Brione, da mora Jovanka ostati doma. Ob tej priliki mu je Kardelj tudi dejal, naj sedaj nič več ne popusti. In resnično, Tito je ostal pri tej odločitvi, čeprav ji je v preteklosti že večkrat na koncu popustil, in tako je brez soproge odpotoval na dolgo pot.

Toda glej ga zlomka, Tito se je hotel za ta spor soprogi oddolžiti! Ob vrnitvi, triumfalna pot po omenjenih državah je trajala od 16. avgusta do 8. septembra 1977, Jovanke, v hudem nasprotju s protokolarnimi pravili, ni bilo na slavnostnem sprejemu na letališču. Na poti od letališča Surčin do doma oz. rezidence na Užiški 15 je Tito doživel ognjevit sprejem več sto tisoč Beograjčanov, ki so ga navdušeno pozdravljali. Toda vse se je spremenilo, ko je, očitno zato, da bi, kot povedano, zgladil hud predpotovalni prepir, ukazal postaviti bogata darila (kimono, pahljače in svilo) za soprogo na mizo v velikem salonu. Ko je tja prišla Jovanka, je z vso silo potegnila prt z mize in darila so se znašla na tleh. Eno darilno škatlo je celo pobrala s tal ter jo togotno zalučala proti Titu in pri tem zakričala: Tvojega mi nič ni potrebno!

Od "Moje milo liško zlato" do "spokaj se, prekleta Ličanka"

To je bila zanj točka preloma, rekel je samo še (baje): Spokaj se, prekleta Ličanka, ne želim te več videti v svoji bližini, in se kmalu nato za stalno odselil v bližnji Beli dvor ter se k njej na Užiško 15 ni več vrnil. Minili so torej časi, ko je Tito leta 1951 takrat še svoji ljubici Jovanki Budisavljević, ko je po operaciji žolčnika odprl oči, zagostolel: "Moje milo liško zlato!"

Že med sporom, ker je despot hotel ugotoviti, zakaj tako nori, bal se je vpliva kakšne obveščevalne službe, jo je dal Tito tajno nadzorovati. Še bolj jo je začela Udba zalezovati med Titovim umiranjem in totalno po njegovi smrti, saj je vdova Jovanka grozila, da bo z objavo spominov in dokumentov diskreditirala njegov lik in celo državo. Da bi jo umirili, so ji politiki dodelili ogromno vilo, dali najvišjo možno pokojnino in državni avto, šoferja (pravzaprav dva!), gospodinjo, spremljevalca, varnostnike, milijone vredna državniška darila, a ona je še naprej grozila z neprijetnimi razkritji ter lagala privatno in javno o svojem uboštvu in ujetništvu, čeprav se je prosto gibala in sprejemala goste ali hodila na obiske.

Več, veliko več o tem, lahko preberete v moji knjigi (političnem trilerju) Jovanka in Udba, s podnaslovoma Neukročena trmoglavka in Blaznost na Titovem dvoru.

* (Igor Omerza je nekdanji politik, publicist in avtor številnih knjig o slovenski polpretekli zgodovini)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.