Janša je bil zaprt, zunaj pa je vrelo. Nastala je megaafera JBTZ.

Piše: Igor Omerza*

Minilo je 38 let od takrat (11. januarja 1988), ko je zastavnik jugoslovanske armade Ivan Borštner, zaposlen v oddelku topniško-raketne enote protizračne obrambe poveljstva ljubljanske armade (pokrivala je Slovenijo) lično vpisal v evidenco oddelka vojaško povelje št. 5044-3. Ob vpisovanju tajnega dokumenta je prebral tudi njegovo vsebino. Ob branju in analiziranju dokumenta je Ivan, tako sam zapiše v knjigi z naslovom 7 let pozneje, "ugotovil, da je vojska začela načrtovati tiste korake, ki so običajno predhodnica represije v neki državi".

Ko je Ivan končal zanj tako šokantno branje dokumenta, se mu je zazdelo, da mora delovati zelo hitro. Hotel je dati dokument v javnost, zato se je odločil papir dostaviti svojemu znancu, novinarju Mladine Davidu Tasiču.

Najprej je moral najti način, kako original strogo zaupnega papirja reproducirati. Odločil se je za fotokopiranje, čeprav je seveda vedel, da je to kaznivo dejanje, vendar si s tem takrat ni belil glave. Toda kje fotokopirati dokument? Izbral je zelo prometno fotokopirnico v Plečnikovem podhodu, ki od Maximarketa vodi na Trg osvoboditve (sedanji Kongresni trg). Pri samem fotokopiranju je prekril dve tretjini prve strani, tretje strani, ki je zavzemala samo slabo tretjino lista, predvsem žig in podpis, pa sploh ni kopiral.

Ko je uspešno in neopazno končal to tehnično predigro, je začel mrzlično iskati najugodnejšo priložnost, da fotokopijo dokumenta dostavi na Mladino. Moralo je biti konec januarja 1988, in ko ni opazil ničesar sumljivega, je vstopil v prostore revije. Tam je počakal na Davida Tasiča. Ko je David prišel in zagledal Ivana, ga je takoj povabil v posebno manjšo sobico, kjer mu je Ivan v krajših črtah obrazložil vsebino in pomembnost dokumenta. David, ki se na vojaške zadeve ni prav nič spoznal, je poklical na pomoč odgovornega urednika Francija Zavrla. Franciju se je to zdelo zanimivo branje in po Borštnerjevem odhodu je dejal Davidu, naj ga zaenkrat spravi pri sebi. No, po enem teden ga je Franci zahteval nazaj.

Franci Zavrl, takrat star 26 let, psiholog, od oktobra 1986 odgovorni urednik Mladine, ki je zdaj posedoval fotokopijo vročega dokumenta, je imel v tem začetnem obdobju leta 1988 ogromno dela in še več težav. Revija je namreč iz tedna v teden prinašala prispevke, tako njenih novinarjev kot številnih sodelavcev, ki so neusmiljeno raziskovali in vrtali luknje v politično in vojaško telo enostrankarskega režima, kar je seveda povzročalo burne odzive.

Da bi čim bolje razumel, za kaj gre pri tem vojaškem papirju, je hotel, da dokument pogleda nekdo, ki se na vojsko spozna - zanimala ga je avtentičnost, pa kajpak pristojnosti armade, ali sme zbirati podatke o dogajanju v civilni sferi. In se je odločil, da ga pokaže Janezu Janši, zunanjemu sodelavcu Mladine, ki se je veliko ukvarjal prav z vojaškimi temami. Ker pa so dobivali na Mladino vsakodnevno ogromno zanimive dokumentacije, je z obiskom pri Janši v množici teh drugih papirjev malce odlašal oz. zamujal. Potem pa je nekega dne v marcu 1988 dobil na uredniško mizo tednik Narodna armija, kjer je bil na tretji strani objavljen članek Kako "Mladina" gradi "vilu", in v njem je črno na belem pisalo, da vodijo novinarji Mladine specialno vojno proti JLA, da obrekujejo obrambnega ministra Branka Mamulo oz. problematizirajo vojaško gradnjo vile, namenjene njemu, da so isti kot emigrantski časopisi ipd.

Nepodpisani prispevek ga je dvignil s stola in nemudoma je poklical Janeza Janšo ter mu nato prinesel vojaški dokument, skrit v pregibu prav tega vojaškega tednika. Tu pripominjam, da točnega datuma te predaje papirja žal ni mogoče določiti, ker se ga nihče od vpletenih ne spominja. Bilo je verjetno malo pred sredino marca leta 1988, ko se je Franci pod pritiskom Narodne armije odločil, da po telefonu pokliče Janeza Janšo, ter mu dejal, citiram po verziji udbovca Mirana Frumna (Mladina, 1. junij 1998): "Nekaj ti bom dal, nekaj zanimivega. Nekdo v uniformi je to prinesel." Nato je vzel pot pod noge in z uredništva, torej z Resljeve, odkorakal na bližnjo Mikro Ado. To mu je vzelo slabih petnajst minut, tako da je nekaj čez opoldne vstopil v sobo levo od vhodnih vrat, kjer sva sedela in uradovala Janez Janša in moja malenkost. Sam nisem vedel, da prihaja Franci na obisk, toda ob njegovem prihodu sva oba prekinila trenutno delo in pozorno poslušala, kaj mu leži na duši. V sobi smo bili samo mi trije.

Brez okolišanja in hitro, kar je sploh ena glavnih značilnosti Francija Zavrla (še dandanes), zato smo mu tudi pravili Bremza, v smislu, naj malo bolj zavira, je povedal, da je na Mladino prišla neka vojaška oseba, ni je imenoval, ki je prinesla dva nepopolna lista nekega vojaškega dokumenta. Iz torbice je izvlekel prepognjeno Narodno armijo, datirano na 10. marec 1988, prav tisto, ki je napadla Mladino zaradi napada na admirala flote in obrambnega ministra Mamulo, v katere pregibu sta bili varno spravljeni fotokopiji dveh strani omenjenega dokumenta, in nama jih dal v branje.

Hitro sem preletel vsebino, bila je polna nekih meni nerazumljivih kratic, samo besedilo se mi je zdelo tudi skrajno dolgočasno in nezanimivo, bilo pa je očitno, da gre za vojaški ukaz, zato nisem rekel nič in sem samo opazoval "eksperta" Janeza Janšo, ki si je za branje vzel več časa. Ko je prebral, smo se začeli pogovarjati in razglabljati, kaj se skriva za očitno nepopolnim vojaškim dokumentom. Ali posega v civilno sfero in kako, kdo je izdajatelj in kdo prejemnik ter kdaj je bil napisan in ali ni mogoče vse skupaj provokacija?

Janša, od katerega sva Franci in jaz pričakovala tehtno oceno, je na koncu pogovora dejal, da je dokument verjetno pomemben in da bi se ga morda dalo kdaj uporabiti. Nato ga je spravil v predal svoje pisalne mize in Franci je urno odšel. To srečanje na Mikro Adi ni trajalo več kot petnajst minut.

Sam sem na ta dokument popolnoma pozabil. Nanj sem se spomnil, šele ko ga je udbovec Drago Isajlović "našel" v javni hišni preiskavi Mikro Ade 31. maja 1988.

Čez nekaj časa, verjetno kmalu po tem, ko je Zavrl prinesel dokument Janši, je udbašem ovaduh, plasiran v Janševo neposredno bližino, povedal podatek, da ima Janša neke ukaze. Vendar ovaduh ni znal povedati, kaj ta papir pomeni. Zato so se v vrhu slovenske tajne policije odločili (notranji minister Tomaž Ertl, šef Udbe Ivan Eržen in morda še kdo), da se opravi tajna preiskava Mikro Ade. In tako se je konec aprila, natančneje 27. aprila 1988, to tudi zgodilo.

Ker je Udba že marca 1988 detektirala, da poseduje za režim nebodigatreba Janez Janša, ki je takrat celo kandidiral za predsednika slovenske mladinske organizacije in napovedoval boj za demokratične spremembe ter boj za oblast (ta je bila takrat vnaprej rezervirana le za neizvoljeno komunistično elito), neki tajni vojaški dokument, je že 15. aprila 1988 slovenski notranji minister Tomaž Ertl v Tacnu, pred vodstvom javne in državne varnosti, napovedal prihajajoči obračun z nekaterimi špicami, ki le preveč štrlijo in motijo mir v Jugoslaviji in Sloveniji. Tega ne morem dokazati, a stavil bi, da je pri tem imel v mislih predvsem Janeza Janšo.

Kakorkoli že, dobrih deset dni po tej Ertlovi špičasti grožnji so ljubljanski udabši opravili prvo tajno preiskavo v Mikro Adi in našli so to, kar so iskali. Namreč, v pisalni mizi Janše so odkrili dve "Borštnerjevi" strani, ki jih je Zavrl pred slabim mesecem in pol dostavil Janezu. Tajno preiskavo so še večkrat ponovili, nazadnje v noči na 31. maj 1988. Poglejmo podrobneje ta usodni dan in njegove posledice!

Pozno popoldne 30. junija 1988 sva se Janez Janša in jaz odpeljala iz Münchna, kjer sva bila poslovno. V rahlo deževno Ljubljano sva prispela okrog enajstih zvečer in kar padel sem v posteljo. Medtem ko sva trdno spala, je bila v globoki noči na 31. maj 1988 opravljena še ena - že peta tajna udbaška preiskava v družbenem podjetju Mikro Ada. Namenjena je bila potrditvi, ali je fotokopija vojaškega dokumenta še v predalu delovne mize Janeza Janše. Peterica udbašev je svojim šefom lahko zadovoljno sporočila, da je kronski dokument za pregon Janeza Janše še na svojem mestu. Oder za pomembne prihajajoče dni, dni, ki bodo pretresli Slovenijo, je bil tako postavljen in pripravljen. Zvonec bo zdaj zdaj zazvonil!

V torek, 31. maja 1988, malo po šesti uri zjutraj, je nekdo močno in živčno zvonil na vratih mojega oz. družbenega stanovanja na Miklošičevi ulici 28 v Ljubljani. Nekaj minut poprej je predirljivi zvok hišnega zvonca na ljubljanskem Gornjem trgu 44 iztrgal iz spanja Janeza Janšo. Uro in pol pozneje je vojaška varnostna služba na sedežu ljubljanske armade na Metelkovi, kjer je služboval zastavnik Ivan Borštner, sprožila preiskavo proti Ivanu zaradi suma odtujitve vojaškega dokumenta.

Ko sem se še v polsnu opotekal po dolgi predsobi proti vhodnim vratom, si nisem znal razložiti, kdo bi tako zgodaj stal pred vrati. Še bolj sem bil presenečen, ko sem odklenil duri in zagledal nekdanjega sodelavca iz mladinske organizacije Draga Isajlovića, s katerim že nekaj let nisem imel nobenih stikov. Drago je nekam sramežljivo sporočil, da bo opravljena policijska preiskava prostorov v podjetju Mikro Ada in da moram biti kot direktor podjetja prisoten.

Zjutraj sem tako - utrujen in neprespan - padel v kolesje "gestapa" in v trenutku so mi možgani začeli delovati s polno paro. Hitro sem se oblekel in brez odvečnih besed sva z Dragom odšla pred hišo, kjer je že čakal beli renault 18 s tremi udbovci, in v jutranji svetlobi smo se odpeljali na "kraj zločina". Ko smo prispeli, je pred vhodom v Mikro Ado že stala gruča ljudi, ki je obkrožala Janeza Janšo.

Sami preiskovalci so bili, to sem izvedel pozneje, mešane sestave. Nekaj jih je bilo iz javne in nekaj iz tajne policije. Javni policaj Zvonko Hrastar je pristopil k meni in mi dejal, da bodo opravili preiskavo prostorov, ter vprašal: "Ali vam je znano, da je v prostorih Mikro Ade tajen vojaški dokument?" Odgovoril sem, da ne vem, enako je odgovoril tudi povprašani Janez Janša, in preiskava se je začela. Videlo se je, da so preiskovalci dobro poznali notranjost podjetja in da so vedeli, kje bodo našli za Janšo obremenilno fotokopijo vojaškega dokumenta. Kmalu so seveda v Janezovi mizi našli, kar so iskali. Pobrali so še kopico drugih papirjev, in ko se je ura že bližala poldnevu, je nesporni vodja parade, udbaš Miran Frumen, suho dejal: "Janša in Omerza, gremo na razgovore."

Medtem ko sva obkrožena z udbovci odšla čez dvorišče do dveh avtomobilov, čakajočih na naju, je iz sosednje zgradbe nekdo besno fotografiral. To je bil profesionalni fotograf Tone Stojko, ki se je 31. maja po naključju znašel v Mikro Adi. Preiskovalci so Stojka legitimirali in ga potem izpustili. Zaslutil je, da lahko v svojo bogato fotografsko kolekcijo doda še kakšno slikico, zato se je skril v četrto nadstropje bližnje hiše in počakal, da so preiskovalci, Janez in jaz stopili iz Mikro Ade na dvorišče. Tako so nastale zgodovinske fotografije, predvsem tista, ko Janez Janša v spremstvu Mirana Frumna in Zvonka Hrastarja zapušča Ado. Kakorkoli že, Janeza in mene so takoj ločili in vsakega z drugim avtom okoli poldneva odpeljali na sedež ljubljanskega "gestapa" na Prešernovi 18.

Pogovor z mano je bil dejansko zaslišanje. Udbovski zasliševalci so se menjavali in mi niso dali dihati. Tudi ko sem šel na stranišče, je udbaš šel z mano in stal pred vrati. Najprej jih je zanimalo, kaj vem o dveh najdenih straneh vojaškega dokumenta. Odločno sem dejal, da teh strani nisem nikoli videl in mi o njih Janša nikoli ni govoril. Celo podpisal sem izjavo, da tega dokumenta nikoli prej nisem imel v rokah. To je bila seveda debela laž, saj sem bil, kot že povedano, sredi marca 1988 prisoten, ko ga je urednik Mladine Zavrl na Mikro Adi izročil Janši.

V mene so silili tudi z drugimi vprašanji in izmotaval sem se, kakor sem vedel in znal, a imel sem občutek, da jih, čeprav so vztrajno vrtali vame, kaj dosti ne zanimajo moji odgovori, kot da so čakali na neko povelje, kaj naj naredijo z mano.

Ker je že nastopilo popoldne, sem seveda razmišljal predvsem o tem, kdaj me bodo spustili iz svojih krempljev in zakaj se toliko časa ukvarjajo z mano. Neki trenutek so me, kot da jim je že vsega dovolj, odpeljali v veliko sobo in me prvič pustili samega. Prostor se je zdel kot dnevna soba z naslonjači, mizico, omaro in velikanskim ogledalom na steni. Prepričan sem bil, da me na drugi strani zrcala opazujejo, zato sem kljub napetosti in utrujenosti, ki me je vsega prežemala, nonšalantno in zdolgočaseno vzel z mizice - tam (bogsigavedi zakaj in kdaj) odloženi - Verbinčev Slovar tujk ter začel neprizadeto in kar najbolj hladno in počasi listati po njem. Čez pet minut so se odprla vrata in Drago Isajlović mi je dejal, da lahko grem. Stopil sem v toplo majsko popoldne ter na smrt utrujen in razrvan odšel na bližnji sedež Mikro Ade. Tam smo nato v krogu prijateljev premlevali, kaj nam je storiti, da bi Janeza spravili na svobodo.

Janšo so uradno priprli 31. maja 1988 ob pol petih popoldne. Dvajset minut do devetnajstih so ga pripeljali v prostore za pridržanje na Povšetovi 5 v Ljubljani. Naslednji dan so ga predali v roke vojaškim (beri kosovskim) zasliševalcem.

Janša je bil torej zaprt, zunaj pa je vrelo. Nastala je megaafera JBTZ, to je okrajšava iz imen neposredno udeleženih v takratnih represivnih in politično motiviranih udbovsko/vojaških postopkih (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl), in zaradi teh aretacij je posledično nastalo največje povojno civilno gibanje, ki je delovalo pod imenom Odbor za varstvo človekovih pravic, ponarodelo Bavčarjev odbor. V njem je bilo 200.000 glav, obseženih v individualnih in kolektivnih pristopih!

JBTZ so raziskovale tri parlamentarne komisije: Ravnikarjeva, Puklova in Bavčarjeva. Vsi vodilni naročniki procesa JBTZ (Kučan, Dolanc, Stanovnik, Marinc, Smole) so na sestankih teh komisij in drugod trdili, da niso vedeli za aprilsko najdbo vojaškega dokumenta pri Janezu Janši in tudi, da niso vedeli, da se pripravlja njegova aretacija. Jaz sem že v dveh knjigah (JBTZ - Čas poprej in dnevi pozneje ter Milan Kučan in Udba) dokazal, da so lagali, ker so seveda vedeli za najdbo tega dokumenta in da so se celo z notranjim ministrom Ertlom dogovarjali o datumu Janševe aretacije.

Pri tem sem si precej pomagal s takratnim predsednikom predsedstva SFRJ Raifom Dizdarevićem oz. z njegovo knjigo Od smrti Tita do smrti Jugoslavije (leta 1999). Tam Raif opisuje sestanek v Beogradu med nekaterimi člani predsedstva SFRJ (plus obrambni minister) in visoko slovensko delegacijo. Ta seansa se je odigrala 26. maja 1988, torej pet dni pred aretacijo Janše.

Dizdarević zapiše: "Zanimiv in ilustrativen je detajl, ki ga je na tem sestanku povedal Stanovnik. Slovenska policija je opravila tajno preiskavo pri enem državljanu in ugotovila, da poseduje stenogram Kučanove razprave in en vojaški dokument, ki je bil vojaška skrivnost." In dalje: "Ni povedal, za koga gre, a kasneje se bo pokazalo, da je preiskava opravljena v malem podjetju 'Mikro Ada', kjer je delal Janez Janša, in da je to najdeno pri njem."

No, v pravkar izdani knjigi Janez Janša - Kaplar pa predstavljam beograjski dokument, ki potrjuje Dizdarevićev knjižni zapis o Stanovnikovem govorjenju o najdenem tajnem dokumentu in je neizpodbiten dokaz omenjenega skupinskega laganja takratnih vodilnih komunistov. Gre za magnetogram pravkar omenjenega sestanka (26. maja) med nekaterimi člani predsedstva SFRJ (Raif Dizdarević, Veselin Djuranović, Stane Dolanc, Boško Krunič plus obrambni minister Veljko Kadijević) in slovensko delegacijo (Milan Kučan, Janez Stanovnik, Andrej Marinc, Lojze Briški).

V obsežnem magnetogramu s te majske seanse pa najdemo poleg omenjenega Stanovnikovega vedenja o tem tajnem papirju, najdenem pri Janši, še nekatere dodatne razprave o tem vojaškem dokumentu. Stane Dolanc ("ljubkovalno" Stanči Dolanči) je tako menil, da se v "nekih vojnih dokumentih", misli na fotokopijo dveh listov najdenega in pohabljenega vojaškega dokumenta pri Janezu Janši v Mikro Adi, "ne vidi nekaj posebnega razen ukaza za povečano budnost, uporabo tehnike na meji itd. Do teh dokumentov se je prišlo s tajno preiskavo itd". Povrh tega sta ta vojaški dokument omenjala na tej seji tudi Andrej Marinc in Črnogorec Veselin Djuranović, ki je celo dejal: "Kar se tiče dveh vojaških dokumentov (pravilno dveh strani istega dokumenta, op. I. O.), katera smo dobili, gresta onadva lahko na ’ulico’ (misli v javnost, op. I. O.)."

Seveda se je v razpravo o najdenem vojaškem dokumentu vključil tudi prisotni obrambni minister Veljko Kadijević, rekoč, da "ta vojaški dokument nikakor ne more služiti kot temelj za dokazovanje, da je obstajal načrt o vojaškem udaru. Drugič, nekdo je sedaj opomnil, da morda obstaja še kak drug dokument pri njih (misli na krog Mladine, Mikro Ade, op. I. O.), kar ni izključeno, ker je očigledno, da je prišlo do preboja, da se nabavljajo dokumenti, kar je potrebno raziskati. Toda lahko vam povem, da lahko najdejo kakršnekoli dokumente, niti v enem vojaškem dokumentu ni ničesar, kar bi lahko kazalo na kakršenkoli zaključek o vojaškem udaru, niti v SR Sloveniji niti v Jugoslaviji."

Hm, bivši obrambni minister Branko Mamula, predhodnik Veljka Kadijevića, v knjigi Slučaj Jugoslavija (izšla leta 2000) odkrito piše o pripravah na vojaški udar in tu vplete predvsem sebe in Kadijevića. Toda po njegovem odhodu v pokoj maja 1988 Mamula zapiše, da se je Kadijević v odločilnih trenutkih, ko bi morala po njunem dogovoru JLA samostojno nastopiti in prevzeti oblast v Jugoslaviji, scagal in ni izvršil tega dogovora o vojaškem prevzemu oblasti, torej de facto govori Mamula o planiranem vojaškem državnem udaru.

Več, veliko več o tem in o drugih tajnih zadevah v zvezi z Janšo (od aprila 1983 do aprila 1990) si lahko preberete v moji novi knjigi Janez Janša - Kaplar ali si lahko kratek povzetek ogledate na Youtubu (na tej povezavi), naslov filmčka pa je Udba proti Janezu Janši.

* (Igor Omerza je nekdanji politik, pisatelj in avtor številnih knjig o slovenski polpretekli zgodovini)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.