Njena "večna" integriteta se je sesula v prah in pepel.

Piše: Igor Omerza*

Kdo bi si v času trajanja propadle socialistične Jugoslavije mislil, da bi lahko konfidentka jugoslovanske tajne komunistične policije leta 2024 postala evropska komisarka! Od konca Jugoslavije (v Sloveniji) je minilo že 35 let in s tem je že davno pokončana Udba, očitno ne docela, prodrla v samo politično srce demokratičnega dela stare celine!

Govorim seveda o Slovenki, komisarki za širitev, ki ji je ime Marta Kos. Najmanj od leta 1987 pa so ji v slovenjgraški Udbi (uradno Center SDV Slovenj Gradec) nadeli, bogsigavedi zakaj, kodno ime Tara. Pozneje, konec leta 1989 ali pa v začetku naslednjega leta pa so jo tajni policaji iz Slovenj Gradca povišali v sodelavko s kodnim imenom Blanka. Skovanka njenih kodnih udbaških imen TaraBlanka me neustavljivo spominja na popevko Paloma Blanca (Beli golob).

Ob tem moram tehnično pojasniti nekatere stvari. Za jugoslovansko tajno politično policijo se je udomačilo ponarodelo, pogovorno in zato neuradno ime Udba. Če gledamo njeno zgodovino, potem hitro ugotovimo, da je to tajno policijo 13. maja 1944 ustanovil v osvobojenem Drvarju (Bosna in Hercegovina) Josip Broz, s ponarodelim imenom Tito, poznejši diktator in despot socialistične Jugoslavije. Takrat ji je dal ime OZNA (v slovenščini Oddelek za zaščito naroda).

V okupirani Sloveniji je sicer že 15. avgusta 1941 slovenski komunistični voditelj Edvard Kardelj (takrat vneti stalinist) ustanovil tajno policijo VOS (Varnostno-obveščevalno službo), ki je predhodnica slovenske Ozne in Udbe. Slovenski Vos je nastal po vzoru stalinistične tajne policije in šele mesec po junijskem napadu Hitlerja na Sovjetsko zvezo (22. junij 1941), čeprav se je okupacija Jugoslavije in s tem tudi Slovenije zgodila že aprila 1941. Zakaj šele tedaj? Naši stalinisti so bili pač del komunistične internacionale, ki jo je vodil Stalin in je bila prek pakta Molotov-Ribbentrop v koaliciji s Hitlerjem. Ta se je podrla šele konec junija 1941, ko je Adolf napadel Josifa. Od tod ta zamik odpora naših stalinistov proti nacifašističnemu okupatorju.

Naši stalinisti so Vos prikazovali kot tajno organizacijo za preganjanje okupatorjevih sodelavcev, v resnici pa je bil Vos predvsem morilski stroj za likvidiranje (stalinistični knjigovodski izraz za umore) domačih političnih sovražnikov - nasprotnikov ti kruti in brezobzirni ljudje niso poznali. Za vodilne komuniste so bili vsi, ki se niso strinjali ali so ogrožali politiko komunistične stranke, sovražniki, ki jih je bilo treba brezobzirno fizično ali kako drugače uničiti. Tako niso ravnali samo v vojnem času, ampak še bolj v prvih letih po končani svetovni moriji, in temu se niso odrekli, čeprav so z leti omilili direktno represijo, skorajda do svojega bridkega konca v maju 1990.

Vos tudi ni bil vpet v jugoslovanski okvir, ampak je bil avtonomna slovenska asociacija. Pozneje, ko se je prelevil v Ozno za Slovenijo in še kasneje v slovensko Udbo, pa je že bil le del jugoslovanske tajne komunistične policije. Vos se je na zunaj predstavljal kot del t. i. Osvobodilne fronte slovenskega naroda, torej odporniške koalicije, ki pa je bila že od začetka podrejena zgolj komunistični partiji in je bil zato tudi Vos popolnoma v rokah vodilnih komunistov, še bolje rečeno v rokah slovenskega komunističnega (bolje rečeno stalinističnega!) voditelja Edvarda Kardelja.

No, marca 1946 se Ozna preimenuje v UDB (v srbščini Uprava državne bezbednosti), slovenska okrajšava je bila UDV (Uprava državne varnosti). Kmalu ji v narodu dodajo mali »a« in evo ti ga na - Udba! Udba nikoli ni bila uradni izraz, a so ga uporabljali v pogovornem jeziku ne samo v javnosti, ampak tudi v sami tajni policiji. Tudi Tito in ostali komunistični voditelji so na zaprtih sestankih govorili o Udbi, ko so mislili na UDB ali pozneje na SDB (od januarja 1967 se uradno imenuje v srbščini Služba državne bezbednosti, v slovenščini pa Služba državne varnosti, okrajšava SDV). Kakorkoli že, neuradni izraz Udba se je pogovorno uporabljal že za časa njenega delovanja (v Sloveniji od marca 1946 do 16. maja 1990) in se še danes uporablja po vsej bivši jugoslovanski federaciji. In tako bo na veke vekov.

Gremo naprej. Iz CAE (Centralne aktivne evidence), ponarodelo udba.net, vemo, da je bila Marta Kos registrirana kot vir Udbe leta 1987. Morda je bila že prej, a ker v državnem arhivu nimamo ohranjenih evidenc za prejšnja leta, se moramo pač zadovoljiti s tem, kar imamo. Sedaj pa lahko tisti, ki jih to bolj zanima, preberejo v moji knjigi Komisarka, kot že povedano v uvodnem delu kolumne, da ji je slovenjgraška Udba, na katero je bilo vezano njeno poročanje, dodelila kodno ime Tara in kasneje, ko so jo povišali v sodelavko, so ji pridali kodno ime Blanka.

Slovenjegraška tajna policija, uradno Center službe državne varnosti (CSDV) Slovenj Gradec, je nastala šele 1. januarja 1980, ker in ko je bil iz CSDV Maribor izdvojen slovenjgraški del. Namreč, mariborski udbaši (Vili Mlakar, Ivo Mrevlje, Peter Božič) so bili do grla vpleteni v ponesrečen bombni atentat v Avstriji (Velikovec, 18. september 1979). Atentatorju (ljubljanskemu udbovcu Luki Vidmarju) je pod nogo eksplodirala bomba in ga skoraj ubila. Poškodovana je bila tudi njegova pomočnica Marina Blaj (sodelavka mariborske Udbe). Seveda so Luko prijeli, ga zdravili in mu sodili v Avstriji in sramota Udbe in države je bila popolna! In ena izmed posledic je bila tudi zmanjšanje osramočene mariborske Udbe in ustanovitev novega centra Udbe v sosednjem Slovenj Gradcu. Center SDV Slovenj Gradec je bil eden manjših v socialistični Sloveniji, število udbašev in udbašic v njem se je vrtelo od 12 do 15. Nastanili so se v prostorih Uprave javne varnosti, v stari zgradbi slovenjgraške občine.

Udbaš Stojan Celin, ki je bil do tedaj zaposlen v mariborski Udbi, je bil zdaj premeščen v Slovenj Gradec. Zakaj omenjam ravno njega? Zato, ker je on držal na zvezi Taro, "na zvezi" tu pomeni, da je ona njemu poročala (ustno ali pisno na tajno javko). On ji je, morda še s kako udbovsko pomočjo, dajal tudi napotila (inštrukcije) za njeno tajno delovanje. Ker pa so CSDV Slovenj Gradec zaradi racionalizacije skupaj še z nekaterimi manjšimi udbaškimi centri po Sloveniji (Krško, Ljubljana - okolica, Postojna, Trbovlje) ukinili in priključili nazaj na mariborsko Udbo (marca 1990), je Marta Kos, sedaj že službujoča na kölnskem Radiu Deutsche Welle (RDW) in v statusu sodelavke tajne politične policije (Blanke, napredovanje iz vira!), sicer ostala na zvezi tajnega policaja Stojana Celina, a sedaj nič več v okviru izginule slovenjgraške Udbe, ampak v okviru Centra SDV Maribor.

Tara je bila registrirani vir, Blanka pa registrirana sodelavka. Hm, kaj zlomka se je šla ta Udba, s temi pretumbacijami, metamorfozami iz enega stanja v drugo, in to za isto osebo!? Poglejmo.

Registrirani viri in sodelavci so vsi dobili kodna imena. Jaz včasih za obe kategoriji uporabljam skupen izraz informatorji ali konfidenti Udbe, še posebno zato, ker včasih ni mogoče potegniti jasne meje med obema skupinama. Velikokrat so viri napredovali v sodelavce, tako tudi Marta Kos (iz Tare v Blanko), dosti virov in sodelavcev pa so po določenem času izregistrirali. Konfidente so udbovci pridobivali na temelju izsiljevanja, z denarnimi in drugimi obljubami in tudi na temelju pripadnosti socialističnemu režimu. Ogromno konfidentov je Udba pridobila v zaporih, ker so si tako zaporniki izborili boljši status, krajšo kazen ali celo izpustitev iz zapora.

Ne vem, kaj je pri Marti Kos prevladalo, da se je odločila postati konfidentka tajne politične policije. Morda bo po razkritjih v tej knjigi spregovorila, kaj so bili njeni tovrstni motivi. Gotovo pa je (brez dvoma), na temelju najdene in sedaj razkrite dokumentacije jasno iz moje knjige Komisarka, da ji je Udba ključno pomagala pri lukrativni zaposlitvi v tujini.

Sedaj se postavlja vprašanje? Kdo v Udbi je vedel za kodna imena virov in sodelavcev? In zakaj je Udba sploh uporabljala kodna imena? Na drugo vprašanje odgovor ni težak. Kodna imena so se v Udbi uporabljala zato, da bi bila skrita pred nepooblašečenimi očmi. Pri tem ne mislim samo na morebiten vdor tuje obveščevalne službe v udbovsko dokumentacijo. Tudi v Udbi vsi niso vedeli, kdo se skriva za vsemi kodnimi imeni. Skratka, tudi v Udbi je samo omejen krog ljudi vedel za posamezno kodno ime konfidenta ali konfidentke.

Kdo je vedel v Udbi za kodna imena? Recimo za kodni imeni Tara in Blanka? Najprej so vedeli tisti v slovenjgraški Udbi, ki so ji dali takšno kodno ime. Kdo vse so to bili, ne vem. Vem pa, da je zanj neizpodbitno vedel slovenjgraški tajni policaj Stojan Celin, ki jo je imel vseskozi na zvezi, saj je bil zaposlen v CSDV Slovenj Gradec in kasneje, po njegovi ukinitvi, v CSDV Maribor. Vedel je tudi šef CSDV Slovenj Gradec Slavko Vrčkovnik, saj je podpisoval poročila, ki jih je na osnovi Tarinih poročanj sestavljal Celin. Verjetno je še kdo v slovenjgraški Udbi vedel za to kodno ime. Ko se je ukinila slovenjgraška Udba, je Celinova poročila podpisoval mariborski šef Udbe Janez Bezjak.

Dalje so v Ljubljani to vedeli nekateri udbaši v II. in X. oddelku Udbe (zunanji in analitski), saj so dobivali poročila o Tari iz CSDV Slovenj Gradec in o Blanki iz CSDV Maribor. Iz dokumentov poimensko sledi, da so to bili Nikola Prokšelj, Jože Žabkar (II. oddelek) in Marjanca Škrabar (V. oddelek). Ker je Prokšelj kot šef drugega oddelka Udbe 1. januarja 1990 odšel v Beograd, na zvezno Udbo, je šefovanje prevzel Miro Kolenko, in on je seveda vedel za Blanko, morda tudi za Taro, poprejšnje kodno ime Kosove Marte. Gotovo jih je bilo še nekaj več, a žal mi glomazno uničenje udbovske dokumentacije preprečuje, da bi več ali vse vedel o teh imenih.

Stavil bi, da sta bila na tekočem z vsemi konfidenti in konfidentkami slovenske tajne policije, bilo jih je sicer na tisoče, Ivan Eržen, takratni šef slovenske Udbe, in Štefan Tepeš, drugi človek Udbe. In še. Ker so morali za vsako zadevo, ki se je dogajala v tujini, od umora, ugrabitve, podstavljanja bomb in angažiranja sodelavcev/sodelavk ipd., dati dovoljenje v zvezni Udbi, je v primeru angažiranja Kosove v Kölnu (Radio DW) za to moralo vedeti nekaj zveznih udbašev (bili so različnih narodnosti). Več o tem bomo izvedeli, ko se bodo odprli arhivi zvezne Udbe, ki so sedaj hermetično zaprti v arhivu srbske obveščevalne službe.

Kako mi je bilo mogoče ugotoviti (v mojih skoraj 30 knjigah o Udbi) mnoga prava imena konfidentov in konfidentk, če pa so zakrita s kodnimi imeni. Pri nekaterih je to preprosto, pri nekaterih zelo težko in pri nekaterih nemogoče. Dolgo sem se npr. mučil, kdo se skriva za kodnim imenom Arhivar. Ko pa sem v nekem tajnem dokumentu prebral, da je Arhivar napisal neki članek, v tem dokumentu pa je navedena tudi vsebina članka, časopis, kjer je bil članek objavljen, in datum objave, je bilo potem lahko ugotoviti pravo ime konfidenta, le treba mi je bilo iti v časopisni arhiv Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani in tam pogledati, kdo je avtor (Boris Gombač) tega prispevka.

Za Marto Kos je zlahka ugotoviti, da je bila Tara in pozneje Blanka, le vedeti je treba, da se je kot Korošica in študentka FSPN in zaposlena na RTV Ljubljana potegovala za službo novinarke v Radio Deutsche Welle v Kölnu in da je to službo tudi dobila. To je sicer sama povedala v raznih člankih, največ v reviji Jana. Ampak, paradoksalno, jaz sem nekaj dokumentov, kjer se ona pojavlja kot vir Tara in kjer se poteguje za to službo v Kölnu, našel že pred leti, a ker takrat nisem imel pojma o Marti Kos (članke o njej sem prebral šele, ko sem pisal knjigo o njej), razen da je objavila neki celostranski oglas v Dnevniku (18. septembra 2008), kjer je napadla takratno Janševo vlado, tam pa ni bilo nobenih njenih osebnih podatkov (podpisala se je kot državljanka Marta Kos Marko), mi ni padlo na kraj pameti, da se za virom Tara skriva Marta Kos. Ko pa sem v Demokraciji, verjetno leta 2024, prebral njeno konfidentsko šifro (14.000 iz CAE oz. ponarodelo iz udba.net) in ko je Bojan Požar zatem na Požareportu objavil, da jo je imel na zvezi udbaš Stojan Celin, in ko sem izvedel, da se je potegovala za službo na Radio Deutsche Welle in se tam potem v začetku leta 1990 tudi zaposlila, se mi je posvetilo, da se za kodnima imenoma Tara in pozneje Blanka skriva Marta Kos.

V 20-letnem sistematičnem raziskovanju sicer v 90 odstotkih uničenega (po moji oceni) udbovskega gradiva v Arhivu Republike Slovenije sem o Marti Kos alias TaraBlanki našel 10 tajnih udbaških dokumentov. Skupaj z že znanim vpisom o njej na udba.net je to število torej 11! Sedaj je javnosti na voljo 11 dokumentov, ki se nanašajo na našo bruseljsko komisarko in ki dokumentirajo njen tajni udbovski status. Deset dokumentov o TaraBlanki je sedaj prvič ugledalo luč javnosti v moji tiskani knjigi Komisarka s podnaslovom: Marta Kos kot zanesljiva sodelavka komunistične tajne policije (izšla je tudi že v angleškem prevodu Commissioner, podnaslov: Marta Kos as a reliable collaborator of the communist secret police). Naročite ju lahko na dobra-knjiga.si, izšli sta tudi e-knjigi v angleškem in slovenskem jeziku, prihajata pa še hrvaška (Povjerenica, podnaslov: Marta Kos kao pouzdana suradnica komunističke tajne policije) in nemška (Die Kommissarin, podnaslov: Marta Kos als zuverlässige Mitarbeiterin der kommunistischen Geheimpolizei). E-knjige lahko naročite na igoromerza.si.

Marta Kos je lagala pred javnostjo, najhuje pa je, da je to počela pred slovenskimi in evropskimi parlamentarci, kjer je vztrajno, brezobzirno (celo pogumno) skrivala/zamolčala/zanikala svoj udbovski pedigre. V tem pogledu je naravnost groteskno neko njeno pisanje v Delu. Marti Kos Marko so namreč v osrednjem slovenskem časopisu 9. avgusta 2003 objavili tretje nadaljevanje njenega Dnevnika, citiram dva odlomka: "Ker sem načeloma dobra do vseh ljudi, tudi od njih pričakujem, da bodo dobri do mene. Ker vsem govorim resnico, jim ne lažem, tudi od njih pričakujem, da mi bodo govorili resnico. Tudi če upoštevam dejstvo, da sem prežeta s precejšnjo mero naivnosti, kar mi je marsikdo že odkrito povedal, sem pred veliko preizkušnjo: komu verjeti ???" In še: "Če bi bila Harry Potter, bi uporabila čarobno palico in vsem tistim, ki govorijo resnico dala liziko, vsem, ki lažejo, pa bi zlepila usta, nikoli več ne bi mogli govoriti. Ne samo laži."

Hudo je tudi, da je Marta Kos na zaslišanju v evropskem parlamentu ob zanikanju sodelovanja z Udbo, o tem jo je vprašal tudi poslanec iz Bolgarije Ilhan Kyuchyuk, dejala: "Gre za mojo integriteto in vesela sem, da ste postavili to vprašanje, ker mi daje priložnost, da pred vami vsemi to razčistimo enkrat za vedno." Hm, z mojo knjigo Komisarka/Commissioner/Povjerenica/Die Kommissarin, ki je sedaj na voljo slovenski in mednarodni javnosti, se je ta njena "večna" integriteta sesula v prah in pepel.

Marta Kos je s tem, ko je bila iz Slovenije poslana za komisarko v Bruselj, kontaminirala/okužila evropsko komisijo z Udbo in sebe izpostavila možnim izsiljevanjem, grožnjam tistih, ki so poznali njeno tajno preteklost. In zato je, čeprav je težko in tudi nespodobno vrednotiti knjigo, ki sem jo sam napisal, njena prvenstvena vrednost v tem, da sedaj izsiljevanja Marte Kos z njeno udbovsko preteklostjo niso več mogoča. Z njeno barvito in tajno udbovsko preteklostjo, ki je sedaj s to knjigo Komisarka postala javna in vsem na očeh, doma in v tujini, je namreč ta nevarnost popolnoma odpravljena. V tem pogledu se je evropska vlada/komisija in sama ministrica/komisarka Marta Kos znebila velikega bremena.

* (Igor Omerza je nekdanji politik, pisatelj in avtor številnih knjig o slovenski polpretekli zgodovini)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.