Z izvolitvijo Jean-Clauda Junckerja za predsednika Evropske komisije je tako ponovno zmagala »stara konzervativna« Evropa politike varčevanja ter zategovanja pasu državljank in državljanov. Zmagala je Evropa nadaljnega odrekanja in žrtvovanja pod težo in pretvezo nevzdržnega zadolževanja, ki zgolj še povečuje moč privatnega kapitala znotraj držav članic. Prevladala je Evropa velike brezposelnosti, nepespektivnosti mladih, vse večje socialne negotovosti in naraščajoče revščine. Zmagala, potrdila in utrdila se je Evropa fiskalnega pravila, ki bo svoje ostre jeklene zobe kaj kmalu brusila na nas. Zaenkrat še vedno nimamo čisto prave praktične predstave kaj bo vse to pomenilo in kakšne posledice bo le-to imelo na naša življenja. Če se ga ne bomo sposobni držati, bo po nas, če se ga bo dosledno držali, bo po nas. Izberite vi, kar vam je ljubše!
Torej na starem kontinentu kljub vsemu »naideznemu novemu«, vse po starem. So volitve v evropski parlament sploh kaj spremenile na nivoju razmerja moči? To bomo videli, ko bo parlament v novi zasedbi po volitvah začel delovati, a že sedaj je dokaj jasno, da bodo ključne institcionalne funkcije razdeljene med »zanesljive in neškodljive« preverjene figure, ki bodo poskrbele za zunanjo fasado medem, ko se bodo pomembne politične igre ter odločitve odvijale na drugih nivojih, med drugimi akterji, nemoteno tako kot sedaj.
Navidezne spremembe predvsem zato, da do sprememb v resnici ne bi prišlo. Večina v Evropskem parlamentu je glasovala za staro politiko, ki se oblikuje tajno mimo vednosti in volje ljudi; kajpak, tudi to nič novega. S tem so poslanci ponovno glasovali v korist multinacionalk in bank.
Še nekaj je neoddanih visokih institucionalnih funkcij v EU in sicer mesto zunanjepolitičnega predstavnika, ki ga sedaj zaseda Catherine Ashton, katerega naj bi ponovno zasedla ženska predstavnica. Omenjata se dve favoritki, bolgarka Kristalina Georgieva in italijanska zunanja ministrica Federica Mogherini. Tudi prestižno, a po vsebini votlo mesto predsednika Evropskega sveta, ki ga je kot prvi zasedal “nadvse karizmatičen” (kot mokra cunja) Herman Van Rompuy bo treba napolniti z drugo “markantno” figuro. Potrebne oz. zahtevane reference; uspešno prodajanje megle in spretna retorika plasiranja laži. Omenja se ime bivšega premierja Italije Enrica Letta, po mojem skromnem mnenju pa bo prej ali slej za to mesto zrel tudi naš Borut Pahor. Išče se tudi vodja evrske skupine, pa seveda nova ekipa evropskih komisarjev. V Sloveniji se kravje kupčije za možno mesto komisarja/ke že sklepajo; pri koritu je velika gneča. Izven teh funkcij je zgodba in politika EU v njej, bolj ali manj zaključena ter določena. Vse ostalo je le še farsa.
In medtem, ko zadnjem srečanju na evropski ravni niso uspeli doseči soglasja o tem koga postaviti kam, kdo so tisti “prave” figure na šahovnici, se z dneva v dan zaostruje vojna v Gazi in že nekoliko pozabljena s strani EU odprta Pandorina skrinjica v Ukrajini. Ampak sedaj res ni čas za odločno skupno zunanjo politiko, saj so vendarle dopusti, je vroče in čas zasluženih parlamentarnih počitnic. Vse lahko še “mirno” počaka do septembra.
Jul 20, 2014