Na MDDSZ so poskušali po nujnem postopku in brez javnega posveta ali razprave z zainteresiranimi NVO sprejeti Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu. Gre za temeljni zakon, ki ureja celotno področje socialnega varstva in politike, a se ga vsakič znova popravlja parcialno, glede na trenutne parcialne interese, povsem brez pravega koncepta in vizije za prihodnost.
Če se lotimo vsebine, ocenjujemo, da gre zgolj in samo za golo črpanje sredstev Operativnega programa 2014-2020 ter uporabo le-teh za širjenje birokratskega aparata. Zgolj za povečevanja števila zaposlenih »strokovnjakov« znotraj področja MDDSZ oz. državnih instituci in zavodov.Kje so tukaj uporabniki?
Kje je tukaj politika deinstitucionalizacije? Kje so storitve, ki bi morale biti predpogoj, da se koordinacija na lokalni in nacionalni ravni sploh lahko izvaja za konkretne posameznike? Kot bi zidali dimnik, ni pa niti temeljev hiše, ni vsaj štirih sten in tudi strehe ne!Čemu še en informacijski sistem, zaposlitev aktivatorjev, vzpostavitev projektne pisarne skupaj, zaposlitve koordinatorjev znotraj CSD?
Novozaposleni koordinatorji na CSD v praksi ne bodo imeli dela; kaj bodo koordinirali, če ni novih ali dodatnih storitev? Programi NVO so praktično vsi že zapolnjeni, novih programov ni, MDDSZ ne razpisuje in ne vzpodbuja dodatnih storitev; ni nobenega razvoja na področju NVO že 20 let. Intenzivno pa se krepi sektor države oz. povečuje se moč institucij in predstavniških interesnih skupnosti, ki seveda predstavljajo interese zaposlenih.
Ni nobenih novih programov socialnega varstva za preprečevanje in odpravljanje segregacije, diskriminacije in izključevanja, ni vsebinskih projektov in storitev, kjer in med komur bi se v praksi lahko dogajala koordinacija. Kam bodo koordinatorji napotovali uporabnike, ki potrebujejo storitve in pomoč? Obstoječi programi v izvajanju NVO so vsi zapolnjeni; uporabniki lahko za vstop v program, upajo na smrt drugih že vključenih uporabnikov.
Tisto, kar se predstavlja kot nova socialnovarstvena storitev, »socialna aktivacija« in »koordinirana oskrba v skupnosti«, so nova imena za stare prakse, ki so se že izkazale kot slabo delujoče; z vidika uporabnika pa nemalokrat celo škodljiva, nekoristna, neučinkovita obravnava. Socialna aktivacija bi morala zajemati veliko širši pojem kot zaposlovanje, sedaj je v tem predlogu zgolj t.i. zaposlitvena rehabilitacija. Kot vemo, za uporabnika je povsem neustrezna, za državo draga in neučinkovita. Z vidika raznoraznih strokovnjakov, zaposlitvenih centrov, rehabilitacijskih centrov, VDC in drugih ekspertov v teh ustanovah pa je zelo dobrodošla. Dela jim nikoli ne zmanjka, bolj ko so v svojem delu neuspešni, več dela imajo, saj poskrbijo, da se invalidi nikoli (zares) ne zaposlijo. Leta in leta prehajao od ene obravnave k drugi, ohranjajo jih na zaposlitveni rehabilitaciji oz. jih pošiljajo v VDC, kjer tisti »srečni, ki uspejo delati po 8 ur«, dobijo nagrado 100 evrov na mesec!
V ospredju bi seveda morali biti uporabniki in njihova možnost izbire ter spoštovanje dostojanstva, a predlagane spremembe so zopet in samo usmerjene na izvajalce in za izvajalce storitev, kar je tudi jasno razvidno iz samih finančnih posledic zakona. Praktično nikjer ni finačnih postavk za storitve uporabnikom in bivanjske pogoje ter nove priložnosti zaposlovanja, kar je temelj neodvisnega in samostojnega življenja. Zakaj je koordinator na CSD, ki je več ali manj administrativen kader, vreden 36.000 eur na leto, strokovni delavec v NVO, ki neposredno dela z posameznikom in »izumlja« konkretne rešitve pa 22.000 eur na leto? Kakšne bodo konkretne naloge koordinatorjev 8-urnega delavnika; kaj bo predmet njihovega dela in kako se bodo merili učinki le-tega?
Zato je naš predlog, ki je hkrati tudi pogoj, da se lahko sploh pogovarjamo o predlaganih spremembah, uvrstitev v zakon tudi že usklajene in vam predložene predloge MDI storitev v skupnosti.
Nabor potrebnih storitev v skupnosti.
Analiza sistema institucionalnega varstva
Načela NVO pri izvajanju storitev v skupnosti
Feb 10, 2016