Spoštovani predsednik Danilo Türk!

Po dolgem času se vam oglašam in vas pozivam, da že končno nekaj ukrenete glede spoštovanja človekovih pravic v Sloveniji, torej vaši domovini. Posebno sedaj, ko kandidirate za generalnega sekretarja ZN bi se lahko z nekaterimi gestami izkazali tudi v praksi; saj bil bi pravi čas. Npr. v stilu pokaži kaj znaš!

Verjetno se spomnite s kolikimi dopisi sem vas zasuvala v upanju, da kot predsednik republike storite kaj pozitivnega in predvsem konkretnega glede spoštovanja sprejetih zavez s podpisom Konvencije ZN o pravicah invalidov[1] (MKPI), ki jo je Slovenija ratificirala že v letu 2008, kmalu potem, ko ste vi prevzeli vlogo predsednika republike. In potem je bilo vse popolnoma drugače, kajneda?

Letos mineva deseta obletnica sprejetja tega pomembnega mednarodnega dokumenta v ZN. Takrat je bilo v nas veliko upanje, da se bo s tem dokumentom pospešeno vse obračalo na bolje, saj smo dobili pravni instrument s katerim se bomo lahko odločno borili za doseganje enakih možnosti in človekovih pravic, dostojanstva hendikepiranih posameznikov, prepovedi diskriminacije na vseh področjih človekovega življenja ter nenazadnje segregacije v institucije. Pa je to upanje povsem zamrlo, ko so bila vsa naša dolgoletna prizadevanja, drug za drugim prevarana, izigrana in politično zlorabljena s strani vsakokratnih aktualnih politik. Ne samo, da stvari več ali manj stagnirajo in se Konvencija ZN ter njeni posamezni členi preprosto ignorirajo pri sprejemanju sprotne zakonodaje, se ne implementirajo v nacionalne politike posameznih resorjev, ampak se na neki ravni celo vse obrača na slabše. Dovolj zgleden primer je, da so osebno asistenco vtaknili v Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je namenjen starejšim, cel ta zakon celo prestavili iz sociale v domeno medicine in Ministrstva za zdravje. Že sama preambula MKPI jasno in odločno zavrača takšno paradigmo.

Še vedno se namreč varčuje pri in na revnih, vojska je obubožana, val beguncev nas je zajel in sedaj čakamo na ponovnega, zdravstvo je na psu, sociala ne ve kje se jo drži glava, sodstvo nima nobene kredibilnosti, še posebej sedaj, ko se bolan Bavčar igra košarko na prostosti in ne na Igu, kamor spada... skratka vedno dovolj izgovorov, da se nikoli ne najde čas in denar za Zakon o osebni asistenci, s katerim že več kot desetletje težimo vsakokratni politiki. Tudi vi ste bili žrtev dveh ali treh mojih nadležnih intervjujev.

Govorimo predvsem o 19. členu MKPI, ki je za nas, ki potrebujemo osebno asistenco tudi do 24 ur na dan, temeljnega in življenjskega pomena. Kaj ste vi osebno v času vašega predsedovanja Republiki Sloveniji v tej smeri naredili? 

Nič, zgolj ob 3. decembru, mednarodnem dnevu hendikepiranih, ste morda bežno in zgolj zaradi protokola omenili načelno stališče, da je ta dokument potrebno spoštovati in ga implementirati. Seveda se to v praksi ne dogaja, niti danes ne in kot kaže, se ne bo niti jutri. Zaprte institucije ali zavodi, kjer bodo segregirani posamezniki, zgolj na podlagi svojega hendikepa, še naprej prisiljeni živeti, še več  brez velikih zadržkov se konstantno gradijo novi. O deinstitucionalizaciji je sedaj seveda moderno govoriti in voditi okrogle mize, a vse v daljnji prihodnosti, ker še nismo pripravljeni dovolj dobro. Morda bomo v naslednjih 20ih do 30ih letih. 

Bila sva kandidata na predsedniških volitvah 2007, kjer sem imela priložnosti pogostih srečanj z vami in moram reči, da mi je kmalu postalo jasno, da ste pravi diplomat in birokrat; v negativnem smislu obeh besed. Veliko leporečite, malo poveste, še manj naredite. Tako se baje zelo daleč pride, diplomacija je pa itak garancija za uspeh v mednarodnih krogih, še posebno razumljena iz slovenske kulturne perspektive. »Vsemu kimaj, ničemur ne nasprotuj, čim manj izražaj svoje stališče.« Ne bom pozabila prizora, ko sem vas na RTV ujela, medtem ko ste s svojo PR-ovko vadila že vnaprej pripravljene odgovore na potencialna vprašanja. Priznam, da mi je šlo kar malo na smeh, saj bi nekdo z vašimi referencami in renomejem, tako vsaj predpostavljam, moral na vprašanja človekovih pravic odgovarjati brez zadrege, tudi sredi noči.

Kakorkoli že, leta so minila in vi poskušate ponovno naskakovati prestižno mednarodno funkcijo, vlada vas pri tem aktivno podpira. Gre zopet bolj za prestiž kot kaj drugega? Morda imate še čas, da naredite pred tem še kaj za nas?

Res ne bi hotela špekulirati koliko možnosti imate, ker vaših sokandidatov ne poznam, a v obeh primerih, če vam uspe ali ne, je vaša politična in etična dolžnost, da rešujete tudi tovrstna vprašanja. Ne zgolj konkretno v Sloveniji, ampak seveda vsaj v okviru EU, če že ne po svetu, kjer pa so osnovni življenjski pogoji še toliko slabši, da o neodvisnem življenju sploh ne moremo govoriti.