V pričakovanju izida arbitražnega sporazuma se te dni sprašujemo, kaj bo po tej odločitvi haaškega sodišča karkoli v praksi drugače? Verjetno se bomo zopet začeli loviti kot mačke in miši znotraj Piranskega zaliva ter drug drugemu parali živce, saj so Hrvati že zdavnaj napovedali, da sporazuma ne bodo spoštovali. Torej bodo najverjetneje izzivali in preizkušali našo toleranco.

Svojo priložnost, da bi v ključnem trenutku izrabili dano prednost, ki smo jo imeli pred Hrvati, ko le-ti še niso bili člani EU, smo zapravili. Takrat je bil še čas, da bi zapisali vse zahtevane ozemeljske pogoje, od katerih ne odstopamo in šele, ko bi to bilo podpisano, bi sprostili vse pridržke za njihov vstop v EU. S tem, ko je Pahor samoinicijativno prevzel reševanje te problematike nase, v upanju, da se ovekoveči kot veliki rešitelj in pravi državnik, se je zapletel v labirint, ki mu ni bil kos – skupaj s Kosorjevo. Slepo je zaupal Hrvatom in njihovim lepim besedam ter verjel, da je Kosorjevo očaral in začaral s svojimi »šarmatnimi« modrimi očmi. Ko nam je končno uspelo zadevo pripeljati pred sodišče, smo se nemudoma ponovno začeli trkati po prsih, kot da smo zmagali. Ali nas bo sploh kdaj kaj izučilo?

Že takrat je bilo nekaterim povsem jasno, da so diplomatsko Hrvati daleč bolj pregnani in pretkani kot si mi sploh lahko predstavljamo. Pahor pa hudo preveč poln napuha, da bi kdaj podvomil v lastno naivnost, kaj šele ne-umnost. Potem pa kot da ne bi bilo že vsega dovolj, še sramotna afera prisluškovanja za katero ni nihče sploh odgovarjal in kot se zdi, sta tudi oba glavna akterja tega bizarnega prisluškovanja prišla do obljubljenega plačila, četudi sta dejansko vse aktivno pokvarila in osramotila. Erjavcu pa se še kar naprej smeji; enkrat je iz stolčka odletel zaradi smeti, sedaj pa očitno boljšega ni.

Pa letos praznujemo že 26 letnico Dneva državnosti. Se zdi samo meni, da je iz leta v leto manj razlogov za praznovanje!? Ko že sami politiki govorijo o mafijski državi, o ukradeni državi, o državi, ki jo upravljajo lobistične oz. mafijske strukture ... Cerar kljub številnim avtogenim treningom številnih piarovcev, ki ga obdajajo, ne zmore odigrati prepričljivih in odločnih govorov. Pravzaprav vse, kar skuša povedati odločno, izpade »parodija« ob tem, da nikogar niti po naključju ne prepriča, saj se mu ob tem močno trese glas. Kot da se boji samega sebe; nikar, saj bo ta mandat kmalu minil in potem ni nobene potrebe, da pridete kadarkoli spet nazaj!

Preveč je bilo tehničnih ovir na katere ste se ujeli in pri tem izgubili tudi dobri stari renome profesorja, pravnika človekovih pravic. Vzdevek Cmerar vam še kako pristoji, saj državljanom vzbujate vtis, kot da ste na prisilnem delu, v stiski, kadar je potrebno sprejemati odločitve in prevzemati odgovornost. Za posameznika, ki je veljal za človeka s hrbtenico, delujete kot marioneta v tujih rokah. Tudi vaš miselni tok pri razlaganju političnih odločitev je povsem nekoherentno in brez vsakršne pravne logike – delujete kot jojo. Odštevamo dneve do izida mnenja haaškega sodišča, a kaj če bo za nas izid neugoden? Bomo tudi takrat tako samozavestno, enotno in odločno pritrjevali, da je potrebno dosledno spoštovati mnenje mednarodnih sodišč? Ali pa se bomo pridružili stališčem bratov Hrvatov, da le-to mnenje »miniramo« in začnemo skupaj »po bratsko« zopet vse od začetka? Saj je konec koncev edina gotovost v življenju smrt.