Predvčerajšnjim sva bila z Lidijo prvič skupaj v Ljubljani. Oba zaplankana podeželana izpod gorenjskih planin sva se z odprtimi usti čudila pisanemu vrvežu ljudi in vozil na ljubljanskih trgih in ulicah; velikim večnadstropnim mestnim stavbam (še zlasti visoko pod nebo segajočemu Nebotičniku); potniškim ladjam, ki so z vrtoglavo hitrostjo drvele in burkale vodo pod Tromostovjem na Ljubljanici, lepim oblekam in modnim dodatkom v izložbah tekstilnih trgovin, bogati izbiri različnih sladoledov v slaščičarnah (no, nazadnje sva se oba ziheraško odločila za vsak po eno kepico vanilije in čokolade); in ko sva se z vzpenjačo peljala na Grad, sva vso pot prestrašeno mižala in si zatiskala ušesa, ker se nama je vrtelo od višine in sva se bala, da nama bodo zaradi hitrega vzpenjanja počili bobniči.

Prepolna vtisov in že malo utrujenih nog, nevajenih hoje po asfaltu, sva se ob petih popoldne zatekla v Trnovsko cerkev ob Gradaščici. To je bila Lidijina zamisel, saj se je spomnila da je bila krščena v tej cerkvi (že prej pa se mi je pobahala, da je pravzaprav Ljubljančanka in ne Gorenjka, ker je prva otroška leta preživela v Ljubljani, šele potem so se zaradi očetove službe preselili na Gorenjsko) – jaz sem pa rade volje šel z njo, da sem se malo ohladil od popoldanske vročine, pa itak me je že vse življenje zanimalo, kje se je Prešeren zaljubil v Primičevo Julijo.

Cerkev je bila odklenjena in razsvetljena, a začuda povsem prazna in tiha. Lidija, grešna vernica (tako sama misli o sebi), se je pokrižala in upognila koleno; jaz pa, nevernik, je nisem posnemal, a sem iz spoštovanja do nje vseeno izvlekel palce izza pasu in si odvihal do kolen navzgor zavihane hlačnice. Vsak zase, ona na eni, jaz na drugi strani cerkvene ladje, sva si ogledovala kipe, slike in vitraže – nekje na sredi sva se pa kot na neslišen ukaz oba hkrati obrnila in se spogledala. Lidija se mi je zazdela tako lepa in mila kot še nikoli, in čez vrste praznih cerkvenih klopi sem ji poslal poljub - tako kot bi ga tudi Prešeren poslal Juliji, če bi imel to srečo, da bi kdaj naletel nanjo v prazni cerkvi... Pa ni imel te sreče!

Raznežena in zardela Lidija se je z roko dotaknila ustnic in mi vrnila poljub, (pred 180 leti si na kaj takega prestrašena in do vratu zapeta meščanska hči Julija še pomisliti ne bi upala...) - jaz pa sem nato kot v nemi prošnji sklenil roke in se ji od daleč priklonil, češ usliši me in bodi moja!

Prav tedaj so se pa oglasile orgle! Prej niti nisva opazila organista, zdelo se je da sva sama v cerkvi in sva se tako tudi obnašala, a očitno naju je že ves čas pritajeno opazoval s kora - zdaj se je pa na lepem odločil poseči v dogajanje z veličastno dramatičnim orgelskim vnebovzetjem! Ko so pa orgle izzvenele, se je pa nekje izza oltarja prikazal še duhovnik v mašniški opravi, prinesel brevir in začel razporejati relikvije za prvo večerno mašo. Kmalu so se začela odpirati še vhodna vrata, prihajali so že prvi verniki, Lidija mi je namignila da greva, a preden sva zapustila cerkev, me je pa še pokrižala in poškropila z blagoslovljeno vodo – ja, zdaj tudi mene in ne samo sebe, „...za vsak slučaj in ker to ne škoduje...“, se mi je potem kar malo v zadregi opravičevala zunaj na ulici.

Ja, tudi frajgajst Prešeren bi potrpel in stisnil zobe, če bi ga Julija takole požegnala; potem bi jo pa, tako kot zdaj jaz Lidijo, odpeljal v gostilno čez cesto, za oba naročil bokal vina - ko bi jo malo opil, bi jo pa hvalil kako lep bel vrat ima in kako bi jo poljubljal po tem njenem lepem vratu, če bi šla z njim domov... Sto poljubčkov na vrat in potem še sto na njena lepa bela ramena, pa še tretjih sto na hrbet, pa... vso noč bi jo samo poljubljal in drugega nič, od ušesnih mečic pa do mezinčkov na nogah – in šele zjutraj bi... Julija pa bi potem, ko bi ji zaradi popitega vina že malo popustile zavore, Francetu najbrž rekla to, kar je Lidija rekla meni, ko sva šla iz cerkve v Trnovski zvon na pijačo: „Ah dolgčas, teh tvojih tisoč poljubčkov, a ne veš da sem oven po horoskopu, ovnice pa ne rabimo dolgih uvodov in se rade ljubimo hitro in silovito!“

Za Franceta ne, za slovensko književnost je pa dobro, da mu ni ratalo pri Juliji, ker če bi jo dobil v posteljo, mu še na misel ne bi prišlo napisat Sonetni venec in Sonete nesreče. Kar se pa naju z Lidijo tiče, pa je za slovensko književnost popolnoma vseeno ali sva potem ko sva se iz Ljubljane odpeljala nazaj na Gorenjsko, preživela noč pri njej v Bukovju ali pri meni v Jelovju, in ali sva se ljubila po mojem okusu počasi in nežno ali po njenem hitro in silovito – ali pa utrujena od nočne vožnje in še prej od celodnevnega potepanja po ljubljanskih ulicah sploh nisva prišla tako daleč in sva prej zaspala.