Leta 1988 sem naredil vozniški izpit in kupil svoj prvi avto - seveda katrco. Za pokušino sem naredil z njo par krogov po mestu, že naslednji dan sem pa naložil vanjo svojo družino, ženo, sinčka in psa, in smo se odpeljali na izlet k našim italijanskim prijateljem v 500 kilometrov oddaljeno Pescaro.

To poletje je bila Nada, zdaj že moja bivša žena, po 26 letih spet v Pescari, tokrat s prijateljico Danico, in to spet pri naših starih prijateljih Claudiu in Renatu. En večer so vsi skupaj preživeli v bližnji vasi Villa San Romualdo, kjer so na starem vaškem trgu nastopali pevci in godci bluesa iz Amerike. Ni bila glasba za ples, na trgu je bilo veliko ljudi, a nihče ni plesal, eni so stali, eni sedeli, in vsi so samo poslušali. A Nadi, ki ima glasbo in ples v krvi, se je plesalo! Nagovarjala je najprej Claudia, potem Renata in nazadnje še Danico, da bi plesali z njo, ker pa ni bil nihče pri volji – oba Italijana stara, težka in lena, Danica po gorenjsko zavrta in nesproščena – je Nada izvlekla iz torbice svojo belo palico za slepe in je zaplesala z njo!

To mi je Nada pripovedovala včeraj zvečer, ko sem jo iz njene delavnice v najini nekdanji skupni hiši pospremil do bloka na drugem koncu mesta, kjer zdaj že nekaj let živi na svojem. „Poglej, takole sva plesali!“ je iz torbice spet vzela palico, jo raztegnila in se pred mano z njo nekajkrat zavrtela na pločniku. „... Amerikanci so tri ure nažigali blues, medve sva pa tri ure imele svoj šov na trgu, kar nosilo naju je od enega do drugega konca trga... Pravzaprav sem na začetku plesala brez palice, a je bila gužva in sem se ves čas zaletavala v ljudi, z belo palico sem si pa naredila prostor, ljudje so se razmikali pred mano, mi vzklikali „Bravo!“ in ploskali. Nekajkrat sem se čisto izgubila in zatavala, in ko so na odru odšpilali komad, nisem več vedela kje sem, še v kakšen kandelaber in hišni vogal sem se zadela, takrat sem dvignila palico visoko nad glavo, da me je lahko videla Danica in me  pripeljala nazaj h Claudiu in Renatu. - Potem so pa bluzerji na odru spet zatrenali in se mi je spet plesalo in sem spet odmigala in odbluzila proč od svoje dolgočasne, na težkih ritih leno sedeče družbe...“