Članek
Preprosto rdeče
Objavljeno Dec 17, 2014

Lepota je prava mera dobrega mizarja.“ (Mandelštam)

--- --- ---

Že ves večer hočem napisat lepo zgodbo o lepi ženski, s katero sva se nekoč (no, pa niti ne tako davno) pri njej doma dolgo v noč pogovarjala ob svečah in vinu in se potem ljubila na kuhinjski mizi. Zraven na Youtubu poslušam bend Simply Red , njihov koncert v Londonu leta 1998. Do konca sem poslušal ves londonski koncert, potem pa še pol koncerta v Budimpešti leta 2009, vmes sem razmišljal malo o zgodbi, malo pa o junakinji te zgodbe, s katero se še zmeraj kdaj dobiva v mestu na kavi, in včasih tudi na kosilu. - Zvečer ob vinu in svečah pa nič več, ker sva se odločila, da bo najina prva skupna noč tudi zadnja, in da se bova v bodoče izogibala ljubezenskim skušnjavam.

Napisal pa nisem nič, niti enega stavka.

No, morda pa jutri! - In to v tišini, brez Simply Redov, ker mi ob njihovi lahkotno lepi glasbi očitno ne gre od rok še pisanje lepih zgodb... To zgodbo pa hočem na vsak način napisat! In to zaradi enega samega prizora - pa niti ne tistega zaključnega na mizi...

...Potem sta pa oba vstala izza mize. Ona zato, da bi prinesla iz kredence novo buteljko vina, on pa zato, da jo je objel in poljubil. Na pol se je branila, se izmikala njegovim rokam in ustom, ga v smehu vlekla za uhlje , mrmrala, da ne mara „šapanja, lizanja in cmokanja“ (ja, prav to je rekla! ) - Seveda pa samo zato, ker je imela v mislih nekaj boljšega… Ali pa tudi ni imela nič v mislih in je bil to samo njen hipni navdih: Ko ji je odpel že nekaj gumbov na bluzi, drugo roko je pa imel že pod njenim krilom, ga je nenadoma tako močno odrinila proč od sebe, da se je skoraj opotekel, potem se je pa kot igralka na odru postavila na tepih sredi kuhinje in sama nadaljevala in dokončala, kar je on začel. Ne, ni se samo preprosto slekla – iz slačenja je naredila umetnost in predstavo! Graciozno kot baletka je dvignila roke nad glavo, se mu v tej negibni pozi resno in globoko zazrla v oči in še ves čas potem ni odvrnila pogleda, ko je v plapolajoči svetlobi sveče in kot v ritmu neslišne glasbe počasi zaplesala svoje Labodje jezero, vmes si je pa še bolj počasi odpenjala zaponke, zadrge in gumbe in spuščala oblačila na tla: ovratno ruto, bluzo, krilo, kombinežo, modrček...“

Z vidika spodobnosti in morale je bila za oba protagonista olajševalna okoliščina ta, da sta bila že malo vinska . Oteževalna pa ta, da niti nista bila par in sta bila tisti večer njuna stalna partnerja drugje. Ne nazadnje pa tudi nista bila več mlada - ona 50, on že 60! A tudi to ju ni oviralo – nje sploh ne. Saj se ne bi spustila v vse to, ( vsaj ne tako drzno in teatralično!), če se ne bi ponosno zavedala, da ima kljub svojim letom še zmeraj kaj za pokazat pod obleko – in če ne bi računala na to, da bo tisto, kar bo pokazala, tudi njemu zavrtelo glavo in mu pomladilo kri v žilah.

A samo zaradi tega, kar sta potem moja junaka počela na kuhinjski mizi med žvenketom padajočih krožnikov in kozarcev, se res ne bi lotil pisanja. Ne rečem, da se ne bi dalo tudi o tem kaj žmohtnega napisat , a raje ne bi, to mi ni izziv. Tisti ples ob svetlobi sveče mi pa ne da miru. Nesrečen sem in obupan, ker ne znam z besedami opisati sanjske lepote tega prizora, in ker nisem glasbenik ali slikar, da bi ga pričaral z melodijo in barvami. A nisem še čisto vrgel puške v koruzo, na dnu mojega obupa še tli upanje, da se mi zgodba morda vseeno nekako posreči. Če ne jutri, pa pojutrišnjem, ali čez več dni, že kdaj! Šele potem si bom, z rokami v žepih in z nogami na mizi, spet privoščil poslušat Simply Rede!

Če se pa zdaj srečava z junakinjo moje nenapisane zgodbe in jo hočem kdaj spomnit na tisto najino edino ljubezensko noč, ji postane nerodno, reče mi: „Ah, ne govori, raje pozabi - zardevam!“ – In potem res zardi...

Jaz seveda ne, nimam se česa sramovat in obžalovat, konec koncev ne počnem nič gršega kot da pišem zgodbice. Žal mi je lahko le, če se mi kdaj pisanje ne posreči. Res, samo za to mi je žal!