No, imena in vzdevki. V rojstnem listu in osnovnošolskem spričevalu sem Edvard, v vseh kasnejših osebnih dokumentih sem pa Edo, kar je tudi moje uradno osebno ime.

Za fante iz našega delavskega bloka na Jesenicah, s katerimi smo skupaj brcali žogo in zganjali mladostne lumparije, nisem bil ne eno ne drugo, ampak nekaj čisto tretjega in brezveznega - Das. “A si gledal ta film, Das? - Ne me zajebavat, Das! - Das, a mi posodiš stotko?”

V zadnjem letniku srednje šole sem si pustil rasti brado, kar je imelo posledico, da so me sošolci začeli klicati Dostojevski – po osovraženem pisatelju, čigar turobno zapletene romane smo morali prisilno brati za šolsko čtivo.

Mama mi je čisto normalno rekla Edo, kar so pa moje tri sestre posmehljivo sprevračale v Jedo, ker so mi zavidale privilegije prvorojenca in za povrh edinega moškega potomca v družini. Ta privilegij je bil pa še najbolj očiten pri mizi, saj mi je mama naložila v krožnik zmeraj pol več kot njim, skoraj toliko kot očetu. ("Naj zraste fant in naj bo močan!")

Tudi za večino drugih ljudi sem preprosto Edo, za nekatere tudi Edi. Moje tri najboljše prijateljice (ki so sicer ena na drugo ljubosumne in se med sabo ne družijo in se tudi preveč ne marajo), me pa vsaka zase ljubkovalno kličejo Edotko, Edika in Edk.

V službi me pa moja edina in najljubša sodelavka le redko pokliče po imenu, v nekaj letih sva se že tako uskladila, da se nama še skoraj pogovarjati ni več treba. Pred dnevi, ko nisem bil razpoložen za delo in sem šel počivat na ležalnik v skritem vrtičku na notranjem dvorišču firme, sem ji rekel, naj štedi glasilke in mi samo požvižga, če me bo kaj rabila. Trdno sem zaspal, čez nekaj ur me pa sodelavka nežno pokliče: »Edo, zbudi se, konec je šihta, sedem je ura, jaz grem domov!«

“Zakaj mi pa nisi požvižgala?” sem zazehal.