V dnevni sobi imam dve stenski uri. Po prvi uravnavam vsakdanje življenje, delo in opravke. Čedalje bolj pa pogledujem tudi na drugo uro, z odlepljeno in z za kazalce zataknjeno številčnico, ki sem jo podedoval po očetu in se je ustavila že pred 28 leti, na dan njegove smrti. Ta me opominja, da sem samo enodnevnica v večnosti časa, na dokončnost, neponovljivost in nepopravljivost vsega, kar storim sebi in drugim od jutra, ko se rodim, pa do večera, ko za zmeraj zaspim.