Prava parodija je, da je dal Kučan v zadnjem obdobju številne intervjuje, tudi za Delo, a niti v enem ga nihče od novinarjev ne vpraša za komentar o knjigi o njem. Nič, nula, nada!

Piše: Igor Omerza*

Kolikor lahko ugotovim iz številnih predvolilnih izjav, nastopov, soočenj ipd., se nekatere stranke oz. njihovi voditelji zavzemajo za izstop iz Nata in celo (Resnica) iz Evropske unije. Šef Resnice Zoran Stevanović je na primer izjavil, da se zavzema za odhod iz EU, hkrati bi pa obdržal odprte meje. Za evro ne vem, ali je kaj rekel, no, izstopiti iz svobodnega območja evropske zveze in obdržati njene prednosti svobodnega trga in pretoka blaga, potnikov in storitev je seveda misija nemogoče. Saj vidimo na primeru Velike Britanije, da je njihov izstop iz EU povzročil zaprtje prej odprte meje in nasploh kup osebnih in gospodarskih nevšečnosti Britancem. Ampak pustimo Resnico, edino stranko, za katero jaz ne morem ugotoviti, kam pravzaprav spada. Hočem povedati, da je ta stranka vsekakor lep primer demokratičnega okolja pri nas, ki omogoča, da Resnica kljub po mojem mnenju škodljivim in nesmiselnim geopolitičnim pogledom za našo državo trka na vrata našega parlamenta.

Ampak danes nimam namena pisati o volitvah, čeprav sem tako začel. Rad bi opisal nekaj drugega. Namreč težaven razhod Slovenije z Jugoslavijo in socializmom je v temeljih spremenil politični sistem in omogočil, da vsakdo lahko svobodno izraža svoje mnenje, da ni več samo ene stranke in da z internetno revolucijo lahko tudi tisti, ki nimajo nič pametnega za povedati in jih uredniki medijev nočejo objavljati, vržejo v javni prostor svoja, pogosto tudi pljuvaška in primitivna in zarotniška razmišljanja. Po drugi strani pa tudi tisti, ki pišejo in razmišljajo kakovostno, lahko, če jim tega ne objavi levi medij, to objavijo v desnem ali obratno, knjige pa sploh lahko popolnoma svobodno izidejo, le da ta hec ni tako poceni, še posebno če jih potem nihče ne bere. Je pa gotovo doseg določenih pogledov milijonkrat manjši pri nekem neznanem tvitu ali obskurni knjigi kot pa na primer na Pop TV.

Sam imam težavo, da v zadnjih letih moje knjige o Udbi, ki niso ne leve ne desne, ampak stvarna in dokumentirana anatomija delovanja slovenske tajne politične policije, o kakovosti teh del kot avtor seveda ne morem soditi, nikakor ne najdejo poti v osrednji časopis Delo in tudi ne na nacionalno televizijo (RTV Slovenija, op. u.). Poprej ni bilo tako.

Najbolj kričeč primer tega je moja pretežno "temna" trilogija o časopisu Delo in Udbi, ki se ukvarja z vdorom tajne policije v ta dnevni časopis. Prvi del, ki je izšel pred nekaj leti, je še našel pot v časopis Delo, zadnji dve knjigi, ena od njih se, paradoksalno, celo posveča "svetli" strani tega lista, pa nista bili tam omenjeni niti z besedico. Tu moram priznati, da sicer redno berem Delo in morda sem kaj spregledal, no, tudi drugi moji znanci, ki berejo ta isti časopis (redki še to počnejo!), mi sporočajo, da o tej glomazni knjigi niso našli niti vrstice.

Pred 17 leti je izšla knjiga z naslovom Junaki svinčenih časov (in obsežen podlistek o tej knjigi v Delu). Napisal jo je upokojeni novinar Dela Vlado Šlamberger - Šlambi, v propadlem socializmu znan tudi kot Popitov predpražnik (zaradi servilnega odnosa do šefa slovenske partije Franceta Popita oziroma do takratnega nedemokratičnega režima nasploh), v njej pa opisuje plejado ostrih Delovih peres. Veliko teh junakov svinčenih časov in ostrih peres lahko najdete v moji trilogiji o Delu v popolnoma drugačni podobi udbovskih junakov in ovaduških peres. Ampak ta ostra kvalifikacija ni moje osebno mnenje, temveč golo dejstvo, ki izhaja iz ohranjenih udbovskih dokumentov, dostopnih v državnem arhivu Slovenije.

Dvakrat sem bil pred vrati sodišča ali pa dvakrat na samem sodišču zaradi svojega dokumentarnega pisanja o Udbi in njenih konfidentih oz. v enem primeru zaradi objave dveh udbovskih dokumentov, obstaja jih še več, o tem, da je bil zgodovinar Jože Pirjevec zaupnik političnega oddelka tržaške kvesture alias DIGOS (Divisione per le Investigazioni Generali e per le Operazioni Speziali - Oddelek za splošna raziskovanja in posebne ukrepe). Vse te sodne in predsodne neprijetnosti zaradi pisanja na podlagi udbaških dokumentov iz javnega arhiva sem uspešno odbil. Pirjevec je sicer grozil s tožbo, naokoli je pošiljal mail, kjer opisuje takšno namero, šel je celo na detektor laži, a v končni fazi je odstopil od pravosodnih korakov, ker bi bilo res smešno, da profesionalni zgodovinar preganja nekoga, ki je objavil javno dostopne arhivske dokumente. Če misli, da se mu je zgodila krivica, naj ne preganja prinašalca slabih vesti, ampak naj toži tiste, ki so takšen dokument naredili oz. so takrat poveljevali v Udbi. Nekaj jih je še živih oz. bi lahko bili še živi, a nimam svoje Udbe in je tudi ne bi hotel imeti, da bi lahko z gotovostjo trdil, kdo še tlači slovensko ali švicarsko (Ivan Eržen, bivši šef naše Udbe) zemljico.

Če se vrnem na zaroto molka o mojih zadnjih knjigah o Udbi v osrednjem časopisnem in nacionalnem TV-mediju (poleg Temne in Svetle strani Dela), sem spadata tudi knjigi Milan Kučan in Udba (557 strani) in Janez Janša - Kaplar (427 strani). Za Janšo bi še razumel, sicer stežka, da je to lahko za medij prevroča predvolilna juha, čeprav gre za dokumentarno in ne propagandno volilno pripoved, za molk o knjigi Milan Kučanu in Udba pa ni nobenega razloga in je izšla tudi pred volilnim obdobjem. Prava parodija je, da je dal Milan Kučan v zadnjem obdobju številne intervjuje, tudi za Delo, a niti v enem ga nihče od novinarjev ne vpraša za komentar o tej obsežni in dokumentirani knjigi o njem. Nič, nula, nada!

Isti primer je tudi z Marto Kos, konfidentko Udbe, tudi nje nihče nič ne vpraša o njenem udbovanju. Lepo vprašanje bi npr. bilo (in na katerega ni odgovorila na slovenskem parlamentarnem zaslišanju!?), ali pozna tajnega političnega policista Stojan Celina, svojo udbovsko zvezo, ki mu je pošiljala ali ustno podajala svoja ovaduška poročila. Mimogrede, prav na tem portalu, za katerega sedaj pišem, je Bojan Požar odkril to tajno zvezo. Kako že gre tista popevka: "Ima neka tajna veza … njome čovjek sebe veže, kada bira sebi put!"

Ob tem, ko je bila večina udbovske dokumentacije uničena v ognjenem žrelu (izpuhtela je v zrak, prozoren zrak, kot bi rekel mojster Shakespeare) in v mehanski obdelavi (se spremenila v papirnato kašo), se postavlja logično vprašanje, kako je potem sploh mogoče verodostojno (z arhivskimi dokumenti) predstaviti javnosti anatomijo slovenske tajne politične policije. In kako je bilo sploh mogoče napisati meni doslej že skoraj trideset knjig o Udbi?

Verjetno sem sam najbolj primeren, da poskušam odgovoriti na to vprašanje, saj sem o slovenski Udbi in njenem nalogodajalcu, t. j. vrhu naše komunistične stranke, napisal, kot že povedano, številne knjige. Pa poskusimo.

Prvič, udbovski arhiv oz. to, kar je ostalo od njega, je več ali manj odprt od leta 2006 (na predlog vlade Janeza Janše je parlament takrat sprejel ustrezno arhivsko zakonodajo). Drugič, dejal bi, da gre pri metodi raziskovanja (in kasnejšega predstavljanja) delovanja slovenske tajne politične policije za nekakšno arheološko delo, ko iz drobcev dokumentacije poskušam izluščiti logiko delovanja Udbe in posamezne udbovske zgodbe. In tretjič: še pomembneje je, da je bilo uničenje gradiva sicer velikansko, a nekako neenakomerno. Nekateri deli so popolnoma uničeni, nekateri deli pa so očitno popolnoma ohranjeni! Zakaj je temu tako, ne bi vedel odgovora. Od še živečih udbovcev pa v tej ali (kaki drugi) zvezi ni mogoče pričakovati nobenih pojasnil. Delali so v megli in v njej bodo, tudi s pomočjo Dela in RTV Slovenija, tudi ostali. Na srečo predvsem zaradi mene ne v celoti.

* (Igor Omerza je nekdanji politik, pisatelj in avtor številnih knjig o slovenski polpretekli zgodovini)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.