Mnogi svetujejo in pri nas pogosto slišimo, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak gledati naprej in se posvečati prihodnosti.  

Berem tudi: »Komisija za resnico in spravo iz Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, bi nas morda lahko marsikaj naučila. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo, ki naj bi dokumentirala dogajanje med vojno ter poimenovala odgovorne in žrtve. Komisija je v nekaj letih pripravila dobrih dva tisoč strani poročila, ki si ga lahko ogledate na njihovi spletni strani. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo.«

Osnovni pogoj tudi za našo perspektivo in učinkovit razvoj in blagostanje torej je, povsod, sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost.  

Pri nas pa ZZB NOB še venomer žuga: »Z izdajalci sprava ni mogoča.«

Ta zahteva je lahko vsakomur sprejemljiva. Toda kdo so bili res izdajalci?

ZZB namreč vseskozi zanika kruto dejstvo, da je med okupacijo, med NOB, potekala tudi boljševistična revolucija, to je državljanska vojna, ki so jo komunisti prikrito sprožili že l. 1941 in likvidirali nasprotnike revolucije  oz. komunizma. 

OF so dejansko vodili komunisti, ki so vse stavili na Stalina, s ciljem po vojni ustvariti državo po vzoru SZ, kar se je tudi zgodilo. V državljanski vojni  je zmagala revolucionarna stran, žrtve te vojne na obeh straneh pa so ogromne.

Ne pozabimo pa, kaj je rekel šef OZNE Matija Maček: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi  v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«

ZZB pravi, da so domači izdajalci vsi, ki so sodelovali z okupatorjem, pa naj je bil vzvod kar koli. To je res enostavna obtožba,  je bežanje od resnice, da je bila revolucija za mnoge žal nevarnejša in okrutnejša  kot okupator. Ko so zgolj besedno nasprotovali boljševistični komunistični revoluciji, so se v izogib likvidacije  in v svoji nemoči potem zatekli pod zaščito okupatorja. Tedanji komunisti so namreč že med NOB poskrbeli, da so bili med vojno in po njej likvidirani vsi, ki so bili ali bi lahko bili nasprotniki revolucije in enopartijske oblasti.

Komunisti so oklicali monopol nad uporom, to je, da je upor dopusten samo v okviru OF. Niso prenesli drugega odpora, ki bi lahko ogrozil zmago revolucije v borbi za povojno oblast. Zato je bila l. 1943 v Grčaricah likvidirana na primer tudi »plava garda«, to je tako imenovana Kraljeva vojska v domovini, preostanki kraljeve vojske, ki so jo porazili okupatorji in ki je pričakovala zahodne zaveznike, katero so likvidirale partizansko revolucionarne enote s pomočjo italijanskih topničarjev. Nato se je spopad v državljanski vojni še povečal.

Dokaz državljanske vojne so žrtve in odkrita in še neodkrita številna grobišča po naši domovini.  Mnogi so zato po vojni pritajili svoje misli.

Dejstvo je, da je med okupacijo pri nas žal potekala tudi državljanska vojna, v kateri ne moremo govoriti o premagani strani, da so to bili enostavno izdajalci naroda, drugi pa le zmagovalci nad okupatorjem in zmagovalci v revoluciji. Proti revolucionarjev pa naj sploh ne bi bilo!?

A zmaga revolucionarjev je za ene še vedno edina epopeja, ne glede na žrtve in ekonomski in politični  propad režima, ki je kršil človekove pravice?

V državljanski vojni lahko govorimo zgolj o privržencih in nasprotnikih revolucije, ne pa o izdajalcih! Oboji so del naroda, kar terja spravo.

Mogoče so izdajalci tisti, ki so začeli revolucijo med okupacijo? Ne trdim tega, saj bi bilo to do mnogih nepošteno. Upor med okupacijo seveda cenim, a ne za vsako ceno in ne za prikrite zgrešene cilje komunistične revolucije.

Ali je bilo zatiranje in popolno podrejanje,  zatajevanje celo že organiziranega protifašističnega primorskega TIGR- a res častno ravnanje in prispevek k boju za pregon okupatorjev?

Ali je še vedno prav,  da so in smo zaradi revolucije, bili drugače misleči drugorazredni po zakonu, eni pa avantgarda,vse do osamosvojitve?

Režim SFRJ pa se je tik pred osamosvojitvijo reševal s preprodajo orožja stradajočim v Afriki in je bila l. 1989 v državi 2763 odstotna inflacija?

Ali bi zavezniki res pustili samo malo Slovenijo zasedeno z okupatorji, potem ko so že osvobodili Italijo in Avstrijo?  Zavezniki pa so nasprotovali širitvi sovjetskega boljševističnega družbenega modela in smo del narodovega ozemlja zato izgubili!

 Ali je še vedno prav, da imamo zaradi revolucije enormne žrtve naroda, na obeh straneh, kot to izhaja iz prvega popisa žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji Inštituta za novejšo zgodovino?

Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev!

Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne.  

Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je 9. maja 1990 v slovenskem parlamentu  dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« To je večkrat in tudi letos  povedal slovenski javnosti na osrednji RTV.

Praznujmo »Dan zmage« kot to počne vsa Evropa! Tudi za to je potreben pogum, predvsem pa spoštovanje sočloveka.

Skrajni čas bi že bil, če hočemo Slovenci preživeti v globalni konkurenci, da vsa državotvorna politika, odgovorna za naš razvoj, preneha narod razdvajati »na zmagovalce in izdajalce in seveda na kolaborante s Hitlerjem in/ali Stalinom.

Žal premnoge zanima le, da se ohrani le zgodovina »zmagovalcev«, ki vzdržuje razkol med državljani, ne pa »zgodovina preštetih žrtev vojne vihre« Inštituta za novejšo zgodovino na ravni države. To ne more biti naša perspektiva!

Franc Mihič