»Žal so v zdaj že 70 let trajajoči okupaciji duha na vrhu naše družbe ljudje, ki so izšli iz nas, pa niso naši«, aktualizira zatečeno stanje dr. A. M. Poznič, članku »Retrogradna avantgarda«; http://www.casnik.si/index.php/2016/03/02/a-m-poznic-slovenski-cas-retrogradna-avantgarda/comment-page-1/#comment-134752
Kako so lahko na vrhu naše družbe ljudje, ki so izšli iz nas, pa niso naši?
Na vrhu naše družbe so zadnjih 25 let ljudje, ki jim je to omogočil naš volilni sistem, ki je partijski in ne daje pravih rezultatov po meri volivcev in ustave.
O tem govori tudi še vedno zelo aktualen članek dr. A. M. Pozniča Smrt demokracije: kje med drugim pravi: »Prvi razlog za umiranje demokracije od znotraj je slaba ponudba kandidatov, ki naj jih ljudje volijo. Stranke, ki so naravno in potrebno orodje za združevanje politično sorodno mislečih ljudi, hitro postanejo fevdi takih in drugačnih zaprtih krogov, tudi klik imenovanih ali struj, ki ne dovolijo, da bi kdorkoli, ki ni »naš« prišel na kandidatno listo »naše stranke«. Notranji boji v strankah se tako ali drugače odločijo v korist ene same struje, ki potem skrbi, da ostane na položajih. Politične stranke običajno vodijo predsedniki, ki so na položajih zelo, zelo dolgo.
Naloga strank je, da poskrbijo za kvalitetne (človeško – nravno in strokovno) kandidate. Ker pa se kandidira predvsem po logiki »naš« v smislu strankarske struje oz. klike, potem smo priča prvi stopnji negativne selekcije, ki uničuje demokracijo od znotraj. Drugi korak naredijo potem mediji, ki močno vplivajo na izbiro državljanov. Če so mediji enoumni, kakor je to primer Slovenije, potem se kolo negativnega kadrovanja zavrti čedalje hitreje in se tako razvrednoti predstavniški sistem, ki je bistven za vsako demokracijo. Poslanci postanejo zgolj »glasovalni stroj«, kakor lahko opažamo pri nas, posebej, ko so na oblasti sile kontinuitete.
Na slovenski ravni mora stranka prestopiti parlamentarni prag, potem pa se po volilnih enotah primerja okraje in procente glasov, ki so jih kandidati iste stranke prejeli, da se določi kdo bo prišel v parlament. V praksi to pomeni, da nihče ne ve koga voli in kdo bo izvoljen.
Ali ne bi bilo bolje, da bi ukinili volilne okraje in uvedli strankarske liste v volilnih enotah s pravico do preferenčnega glasu? Preprosto, pregledno in pošteno. Verjetno pa je to preveč za naše strankarske lobije. Šele tako bi volivci neke stranke lahko soodločali koga hočejo in koga ne v parlamentu.«
Janez Janša je v zadnjem intervjuju na nacionalni TV, dejal, da je Slovenija v nenormalnem stanju in dodal: »Če se to ne bo presekalo, bodisi s spremembo volilnega sistema bodisi z neko krizo, ki si je sicer nihče ne želi, ampak očitno je samo to lahko pot do sprememb.«
Zadnje čase »pomladne stranke« in njihovi predsedniki »kažejo« več pripravljenost za sodelovanje, zlasti v pripravi na volitve, saj so na zadnjih volitvah doživeli velik poraz.
Ali bodo torej vsaj predsedniki »pomladnih strank«, Janez Janša, SDS, Ljudmila Novak, NSi, mag. Marko Zidanšek, SLS, končno le poskrbeli za to, da je prvi cilj pomladnih strank nov volilni sistem, da bodo poslanci končno tudi osebno odgovorni tudi volivcem, -da se uveljavi osebna odgovornost v družbi, ki je akutno primanjkuje-, in poslanci ne bodo . zgolj »glasovalni stroj«, ki je odmaknjeni od svojih volivcev in njihovih življenjskih problemov?
Franc Mihič
Mar 03, 2016