Praznik »Dan upora proti okupatorju«, 27 aprila, vsako leto potvarja zgodovino in razdvaja državljane! Dne 26. aprila 1941 je bila ustanovljena PIF - Proti imperialistična fronta, kar je zgodovinsko dejstvo. SZ je tedaj spoštovala pakt z  nacisti in japonskimi fašisti in je naciste bogato oskrbovala, komuniste pa odvračala od upora.  Vsi komunisti, tudi KPJ, so ta pakt  spoštovali.

ZZB NOB pa žal še venomer žuga: »Z izdajalci sprava ni mogoča.« Ta zahteva je razumljiva. Toda kdo so bili res izdajalci?

ZZB namreč vseskozi zanika kruto dejstvo, da je med okupacijo potekala tudi boljševistična revolucija. Komunisti so jo prikrito sprožili in že l. 1941 pričeli likvidirati nasprotnike revolucije.  OF so vodili komunisti, ki so vse stavili na Stalina, s ciljem po vojni ustvariti državo po vzoru SZ, kar se je zgodilo. Šef OZNE Matija Maček je rekel: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi  v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«

ZZB pravi, da so domači izdajalci vsi, ki so sodelovali z okupatorjem, pa naj je bil vzvod kar koli. To je bežanje od resnice, da je bila revolucija za mnoge žal nevarnejša  kot okupator. Že besedno nasprotovanje revoluciji, komunizmu, je pomenilo represalijo, likvidacijo. Mnogi so se v svoji nemoči potem zatekli pod zaščito okupatorja, da so preživeli.

Komunisti so oklicali monopol nad uporom, to je, da je upor dopusten samo v okviru OF. Niso prenesli drugega odpora, ki bi  ogrozil zmago revolucije za povojno oblast. Zato je partizansko revolucionarna stran s pomočjo italijanskih topničarjev  l. 1943 v  Grčaricah likvidirala »plavo gardo«, enoto poražene kraljeve vojske v domovini, ki je pričakovala zahodne zaveznike.

Spopad v državljanski vojni se je samo še povečeval. V državljanski vojni je krivično govoriti o premagani strani, da so to bili enostavno izdajalci naroda, drugi pa  zmagovalci  v revoluciji in nad okupatorjem. Proti revolucionarjev pa naj sploh ne bi bilo? V državljanski vojni lahko govorimo zgolj o privržencih in nasprotnikih revolucije, ne pa o izdajalcih! Oboji so del naroda, kar terja spravo. Mogoče so le izdajalci tisti, ki so začeli revolucijo med okupacijo? Ne trdim tega, saj bi bilo to do mnogih nepošteno.

Upor med okupacijo seveda cenim, a ne za vsako ceno in ne za prikrite zgrešene cilje komunistične revolucije.

Ali je bilo zatiranje TIGR- a res prispevek boju zoper okupatorja? Ali bi zavezniki res pustili zasedeno samo Slovenijo, potem ko osvobodijo Italijo in Avstrijo?  Zavezniki pa so nasprotovali širitvi sovjetskega družbenega modela in smo zato izgubili del narodovega ozemlja!

Ali je prav, da smo bili  drugače misleči drugorazredni, eni pa avantgarda?

Režim SFRJ se je tik pred osamosvojitvijo reševal še s prodajo orožja stradajočim v Afriki. L. 1989 je bila 2.763 odstotna inflacija v državi?

V prispevkih prvega popisa žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji Inštituta za novejšo zgodovino berem, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! Številke žrtev govore zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne. 

Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je tedaj  dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« To je večkrat ponovil slovenski javnosti.

V državljanski vojni so namreč le začetniki in zagovorniki revolucije in s tem državljanske vojne in na drugi strani napadeni nasprotniki revolucije.  V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji.  Zločini pa so lahko storjeni na eni in drugi strani!V vsaki državljanski vojni ni izdajalcev naroda!

Praznujmo »Dan zmage«, kot to počne vsa Evropa!

Skrajni čas je, da državotvorna politika preneha razdvajati narod »na zmagovalce in izdajalce in seveda na kolaborante s Hitlerjem in/ali Stalinom. To ne more biti temelj skupnega razvoja, ne naša perspektiva!

Franc Mihič