ZB NOB priznava le zgodovino zmagovalcev še iz časa enoumja. Dejstvo pa je, da je enostranska zgodovina  napisana v enopartijskem režimu preživeta. Komunistična partija je vedno zatajevala, da je med okupacijo potekala revolucija oz. državljanska vojna. Znano je, kdo in kako jo je začel? 

Žalostno je, da tudi politična levica, ko je na oblasti in predstavlja državo, taji revolucijo, čeprav je bila ta opevana vse do osamosvojitve, saj je bila temelj režima SFRJ.

Številke popisa žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji  Inštituta za novejšo zgodovino so govoreče. Med vojno vihro in revolucijo  je umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! To neizpodbitno in nazorno kaže, koliko je bilo med NOB upora zoper okupatorja, ki ga sicer cenim. Žrtve državljanske vojne, na obeh straneh, pa so ogromne.

Šef OZNE Matija Maček je rekel: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane.

Pokojni prof. dr. Aleksander Bajt, član SAZU, medvojni član kraljeve vojske v domovini, enako kot olimpionik Leon Štukelj,  je v knjigi »Bermanov dosje« zapisal: »Partija je med NOB, med okupacijo, prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije... Ni pa mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev.«

Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, partizan, kristjan, član DEMOS-a, je tedaj oklical: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Predsednik parlamenta je s tem priznanjem podal temelj za spravo.

Socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije na temo sprave pravi:« Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.«

Metropolit nadškof msgr. Stanislav Zore poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.«

Predsednik Nove slovenske zaveze, Peter Sušnik, pa je na spravni okrogli mizi v Zavodu Sv. Stanislava vpričo predsednika države jasno in glasno povedal, da je bil boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena.

V državi, v kateri politiki upoštevajo vse državljane, bi bilo to povsem razumljivo in dovolj za spravo!

Slovenci smo se šele na prvih demokratičnih volitvah odpovedali enopartijskemu totalitarnemu režimu in sprejeli demokracijo, zavrnili revolucijo in končali državljanko vojno.

V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji, oboji so del naroda. Ni izdajalcev naroda! Dejstvo, ki omogoča in terja spravo!  

Med okupacijo je bil upor proti okupatorju in bila je državljanska vojna! Ne tajimo  tega več!

V demokraciji je dopustno, da nismo vsi enakega mnenja.

Skrajni čas pa bi že bil, če hočemo Slovenci preživeti v globalni konkurenci, da državna politika in njene inštitucije, odgovorne za naš razvoj, sprejmejo objektivno zgodovinsko resnico in prenehajo razdvajati narod »na zmagovalce in izdajalce, na kolaborante s Hitlerjem in/ali Stalinom«.

Samo to je pot do sprave, ki je znak kulture naroda in je predpogoj za naš razvoj, ugled in perspektivo!

Franc Mihič