Kršene ustavne in lastninske pravice - opeharjeni državljani.
Privatizacija oz. lastninjenje skupnega družbenega premoženje ni bilo skladno z ustavo, saj državljani nismo bili enakopravni pri privatizaciji skupnega premoženja.
To je glavni vzrok nezadovoljstva z novo demokratično državo, kjer še vedno prevladujejo revolucionarne vrednote, tudi glede spoštovanja lastnine, osebne in skupne. To je tudi vzrok za premoženjsko in dohodkovno neenakost, ki je nastala na osnovi privilegijev, nepotizma in nemorale, kar ponižuje običajne poštene državljane. S koncentracijo lastništva smo uvedli problematični dedni kapitalizem. Mnogi vse to očitajo razvitemu zahodu, a tega ne vidijo na lastnem pragu.
Država ne spoštuje in ne zavaruje celo lastnine zaposlenih, to je plače in prispevkov. Največji politični in pravni nesmisel je, da je delavec tisti, ki mora terjati tisto, česar ni opravil njegov delodajalec. Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni instituciji, ne pa delavcu. Za to mora poskrbeti država s svojimi institucijami.
Vzrok nezadovoljstva državljanov je seveda tudi očitna nemoč državljanov, da na volitvah sankcionirajo neodgovornost politike za stanje države, saj partijski proporcionalni volilni sistem to onemogoča. Volivcem ni dana ustavna pravica izbire, komu podelijo svoj mandat za oblast, temveč je to prepuščeno vodstvom strank, ki sestavijo volilno listo in s tem določijo kdo bo izvoljen, če lista uspe na volitvah. Volilni sistem ni skladen z ustavo!
Celo stranke politične pomladi oz. demokratična desnica se torej doslej še nikoli ni opravičila za soodgovornost za te krivice, ki so vse vezane na ustavo in pravico do lastnine. Krivice so nastale na podlagi (krivičnih) zakonov, tudi zakonov za nepravično privatizacijo.
Edini, ki je o tem javno pisal v Delu je prof. dr. Andrej Umek, bivši minister,ki je v prispevku »Politika je spodbujala menedžerske prevzeme«; DELO - SP, 20.09.2014, napisal: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«. Pokazal je na napako desnice, ko pravi: »Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«
Desnica torej ni niti poskušala na Ustavnem sodišču popraviti te krivice, ki najbolj bremenijo državljane in hromijo razvoj demokracije in države!
Recimo bobu bob že enkrat slovenski divji privatizaciji, tudi v mandatu Janševe vlade. Vlada Janeza Janše je namreč v času njenega mandata, l. 2004-8, tudi dopuščala divjo privatizacijo, menedžerske kredite in tajkune, ker očitno ni razumela, kaj je pravično in kaj ne, kaj velja v EU!
Omogočala je divjo privatizacijo, kot levica. Omogočala je bogatenje na račun oškodovanja gospodarskih družb, predvsem levičarjem, članom Foruma21, ki so bili tedaj na direktorskih položajih. To je počela vede ali nevede, kar je še večja katastrofa.
Šele konec mandata je vlada Janeza Janše spremenila zakon o prevzemih im na pritisk politične in laične javnosti. Te nepravične in pristranske privatizacijske zakone pa je sprejela tranzicijska levica, od zveznega premiera Svetozarja Markoviča dalje. Največ usodnih zakonov je sprejetih po zaslugi mag. Antona Ropa, LDS/SD , ki so jih je med drugimi največ napisali pravnica dr. Nina Plavšak, SD, in stroka mariborske univerze.
Tudi desnica, SDS in NSi nista torej razumeli direktiv in kulture zahodne družbe, EU, kar je za politiko oz. volivce nesprejemljivo, saj so bili opeharjeni pri delitvi lastnine, ki je eden temeljev demokracije in države prava.
Leva oblast je tako lahko uresničila, kar je zagovarjal »pedagog naroda«, bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger, ki je dejal: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje - avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«
Oškodovanje ni kaznivo?
Oškodovanje gospodarskih družb, skupnega družbenega premoženja torej ni kaznivo ravnanje?
Ali je lahko to način za pridobivanje lastnine?
V stroki in politiki pa so o tem bili in so še kar tiho?
Ali je to res demokracija in pravna pravična država enakopravnih državljanov?
Bo kdo odgovoril in odgovarjal?
Franc Mihič
Sep 16, 2016