Ljudje smo v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost pri privatizaciji skupne lastnine. Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS. Tako piše prof. dr. Andrej Umek, bivši minister: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«. Pove tudi napako desnice: »Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«

Desnica torej ni niti poskušala popraviti te krivice, npr. pred Ustavnim sodiščem, ki najbolj bremenijo državljane in hromijo razvoj demokracije in države!

Oblast pa je uresničila, kar je zagovarjal »pedagog naroda«, bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger, ki je dejal: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje - avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«

V stroki in politiki pa so o tem bili in so še kar tiho? Razočaranje je zato ogromno.

Prisotna je negativna selekcija kadrov. Oškodovanje torej pri nas ni kaznivo ravnanje?

Ali je lahko je to način za  zaslužek, za pridobivanje lastnine? Ali je to res demokracija in pravna pravična država enakopravnih državljanov? 

Bo kdo odgovoril?