DEMOS je razpadel zaradi razhajanja o privatizaciji skupne družbene lastnine. Pravica do osebne lastnine je eden temeljev demokracije. Ravno zaradi nepravične divje privatizacije in kasneje še tajkunizacije, ko smo državljani ostali še naprej neenakopravni pri pravici do lastnine, celo se je dopuščala in se še, kraja lastnine-dela plače in oškodovanje države in bodočih upokojencev, z neplačevanje prispevkov, -kar je  v neskladju z moralo in demokratičnimi načeli ter ustavo-, so demokracija in vse stranke, zlasti pa pomladne stranke izgubile  prvotno zaupanje dobljeno ob osamosvojitvi. 

Ljudje so v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost pri privatizaciji skupne lastnine. Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS. Tako piše prof. dr. Andrej Umek, bivši minister: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«. Pove tudi napako desnice: »Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«

Desnica torej ni niti poskušala popraviti te krivice, npr. pred Ustavnim sodiščem, ki najbolj bremenijo državljane in hromijo razvoj demokracije in države! Oblast je uresničila, kar je zagovarjal »pedagog naroda«, bivši minister in rektor univerze dr. Jože Mencinger, ki je dejal: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje - avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«

Desnica se torej še nikoli ni distancirala in opravičila, da je soodgovorna za te anomalije slovenske tranzicije, čeprav je, vede ali ne vede, pri njih sodelovala, ni jih pa še obžalovala.

Desni mediji so o tem vidiku ko grob tiho? Oškodovanje torej ni kaznivo ravnanje?

Vedno aktualni problem mnogih vplivnih na desnici  je (bil) upokojenec Kučan, kar pa ne zanima običajnega volivca. Akutno odprto je seveda tudi nepriznavanje levice, da je med NOB potekala državljanska vojna, a te še desnica često javno ne prizna.  Desnica pa zanika, ne prizna, da se je levica med vojno vsaj minimalno uprla in spopadala z okupatorjem, čeprav je bil prvi cilj komunistov zmaga v revoluciji oz. državljanski vojni in za vsako ceno prevzem oblast.

Dejstvo pa je, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo več kot 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! To neizpodbitno in nazorno kaže, koliko je bilo med NOB upora zoper okupatorja, ki ga sicer kljub vsemu cenim, državljansko vojno pa obžalujem.. Žrtve državljanske vojne, na obeh straneh, pa so ogromne. Vendar samo ta še nerazčiščena tema desnici ne bo prinesla

zmage. Zmaga na volitvah se desnici zato venomer odmika, pa  se zato na desnici skoraj nič ne premika.

Tudi  čisti proporcionalni volilni sistem z vgrajeno negativno selekcijo kadrov, ki generira osebno ne odgovornost, kar kažejo tudi plačane prazne poslanske pisarne, preveč ne moti politikov, tudi ne na desnici.

Moti pa ta volilni sistem ogromno volivcev, ki pričakujemo vsaj preferenčni glas, kar bi bila sprememba v pravo smer, sicer sprememb ne bo.

Politikom je očitno udobno, saj ko bi imel volivec v drugem volilnem sistemu pravico do izbire komu podeliti na volitvah svoj mandat za oblast in za odgovornost, bi postalo komuniciranje in delo z volivci  garanje.  Tu vlada prava ignoranca poslancev do državljanov, ki ne vedo, čemu so poslanci  na razpolago.

Potrebna je sprememba volilnega sistema, da se bo demokracija razvila, odgovornost pa  dobila svoje potrebno mesto,  ki ga v demokracijah z odgovornostjo poznajo in rezultate zato imajo.

Franc Mihič