REPORTER, 19. december 2016

 »V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda,« upravičeno piše dr. Peter Glavič, zaslužni profesor mariborske univerze. Pravi: »Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard evrov je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta.«

Slovenski kapital je bil torej pregnan. To je uspeh »naprednih« v politiki in stroki, ki so zaslužni, da je domač ali tuji kapital v Sloveniji še vedno sovrag dela, delovnega ljudstva. Kapitalisti pa so izkoriščevalci in izdajalci naroda. Dolžniki so privilegirani. Oškodovani pa so upniki, ki hirajo kot »podjetnik Smrtnik s Parkinsonovo boleznijo. Menedžerji, ki so podjetja prevzemali brez lastnih sredstev, temveč kar z bančnimi krediti bank z zastavo delnic podjetja ali so za svojo anuiteto obremenili podjetje, a so uspeli plačevati najete kredite iz finančnega toka podjetja, so »ugledni«. »Tajkune« je pravna država »odkrila«, ker niso uspeli vračati kreditov. Oboji pa so oškodovali podjetja. Mnoga podjetja so za to propadla!

V Nemčiji je prepovedana vsakršna pomoč ciljne prevzete družbe pri nakupu delnic, ki bi jo le-ta nudila prevzemniku. Ta pomoč se nanaša na posojila, garancije, zavarovanja in za predujme. Ciljna družba ne more dajati zavarovanj prevzemniku v primeru prevzemov. V državah EU je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga dopušča, vendar pod strogimi pogoji. Večina državljanov je zaradi privilegijev menedžerjev pri lastninjenju družbene lastnine ostalo opeharjenih kapitala. Politika je brez dolžnega čuta za pravičnost poskrbela le za menedžerje, a njihove neuspehe plačujemo davkoplačevalci in zadolženi državljani z nizkimi dohodki!

Uresničilo se je, kar je rekel »pedagog naroda«, bivši rektor univerze dr. Jože Mencinger, to je: »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje - avtomobile in stanovanja. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«

Lastninjenje ni bilo skladno ustavi,  saj državljani nismo bili enakopravni. To je glavni vzrok nezadovoljstva z državo in za premoženjsko in dohodkovno neenakost, ki je nastala  na osnovi privilegijev, nepotizma in nemorale. S koncentracijo lastništva smo uvedli problematični dedni kapitalizem.

Mnogi vse to očitajo razvitemu zahodu, a ne vidijo na lastnem pragu. Država ne spoštuje in ne zavaruje celo lastnine zaposlenih, to je plače in prispevkov. Največji politični in pravni nesmisel je, da je delavec tisti, ki mora terjati tisto, česar ni opravil njegov delodajalec. Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni instituciji, ne pa delavcu. Za to mora poskrbeti država s svojimi institucijami.

Odgovornost politike je katastrofalna. Kdo vse je in še podcenjuje in zavaja državljane, namesto da bi jih poučeval o njihovi pravici do lastnine, kapitala, tudi o pravici do deleža družbenega kapitala in o ravnanju s kapitalom? K temu veliko prispeva volilni sistem, ki je odtujen od volivcev, kar kažejo tudi poslanske pisarne. »Nekateri pogrešajo komunizem. Ljudje se spominjajo, da marsičesa ni bilo treba plačevati tako, kot se plačuje danes, predvsem kar se tiče socialnega skrbstva. A treba je razumeti, da to ni bila zasluga komunizma. Komunizem so živeli in preživeli, ker so imeli od leta 1948 tujo pomoč. Potem ko sta se Stalin in Tito razšla, je Tito začel dobivati ameriško podporo, a so tudi Američani v določenem trenutku rekli, da ne morejo plačevati za vse tovarne, ki niso dovolj zaslužne za delavce,« je povedal pisatelj Boris Pahor.

Mnogi sanjajo o slovenski Švici, a Švica  temelji na ohranjanju in povečevanju kapitala. Slovenija pa (naj bi) še vedno temelji(la) le na vrednotah socialne države, na delitvi kapitala. Država pa standard  rešuje s tujim kapitalom. Zato je slovenska Švica čista utopija.

Že Avstrija se nam po razvitosti odmika že več kot pol stoletja. Kapital se Slovenije ogiba, višegrajske države pa so magnet za naložbe. Državljani treh od štirih višegrajskih držav, Češke, Slovaške, Poljske, si že lahko privoščijo več od Slovencev. Tuji kapital se nas izogiba, domači pa v tujino uhaja, saj se pri nas premalo oplaja. Izobraženi mladi emigrirajo  v tujino, kjer oplajajo svoj in tuj kapital. Ogroža se tudi socialna država. Za razvoj so potrebni kapital, ljudje z znanjem, odgovornostjo in vizijo ter realni, ne pa utopični cilji brez realne osnove.

Mnogi menijo, da se krava oz. država pase v nebesih in se molze na zemlji. Kdaj bo  tudi v Sloveniji dozorelo spoznanje, »da tisti, ki ima prihodke za svoje preživetje, ne potrebuje številnega potomstva in ne bo migriral«. To mora postati cilj tudi za nas in za razviti svet, da omogoči revnemu prebivalstvu južne poloble osnovne prihodke in bivalno okolje, sicer se bo »roman že napisane bodoče zgodovine človeštva« le še prebral in bodo naši 10-letni otroci to v polni meri podoživeli. Tudi zato je potrebno najprej znati »oplajati kapital«. V knjigi »Zakaj narodi  propadajo« berem, da so institucije v uspešnih državah zasnovane tako, da omogočajo, da ima vsak posameznik, in ne le izbrani vrhovi, korist od ekonomske rasti. Po 25. letih samostojne Slovenije je čas, da se spustimo na zemljo in skrbimo za kapital, ki ga narod in država potrebujeta za preživetje.

Franc Mihič, Ribnica