»Z velikim zanimanjem in odobravanjem sem prebral prispevek Draga Babiča Kaj naj Slovenija z viški denarja, objavljen v Delu 9. avgusta, ter njegovo nadaljevanje Pametni, pridni in podjetni, objavljeno 22. avgusta«, je zapisal prof. dr. Igor Emri ,predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS). Strinjam se in gotovo še marsikdo. Tudi s tem, da bo kakovost življenja državljanov Slovenije odvisna od višine vlaganj v raziskave in od implementacije vrhunskega bazičnega znanja v industrijsko okolje. Prof. Emri se iskreno vpraša,  zakaj se to ne dogaja? Pravi:« Odgovor je zelo preprost, slovenska industrija (z nekaj izjemami) ne potrebuje tovrstnega vrhunskega znanja, ker velika večina posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar jasno dokazujejo nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo.

Raziskovalnih rezultatov v »obliki člankov« pa prav tako ni mogoče ponuditi/prodati tujim korporacijam. Obenem pa znanj, ki jih potrebuje naša industrija, raziskovalna sfera ne razvija, ker teh rezultatov (praviloma) ni mogoče objavljati v vrhunskih revijah in jih zato ARRS in EU ne financirata. Sama industrija (z nekaj izjemami) pa nima dovolj kvalificiranega kadra, da bi to počela sama, in tudi nima dovolj denarja (ali pa ga noče temu nameniti), da bi za to najela akademsko sfero. Torej, vrtimo se na začaranem vrtiljaku. Znanje samo nima neposredne tržne vrednosti. To dobi, ko ga inventivno vključimo v nove tehnološke rešitve izdelkov, tehnologij in/ali v nove inventivne storitve, ki pomenijo tehnološki preskok in omogočajo vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo ter s tem osebne dohodke zaposlenih na ravni najrazvitejših gospodarstev. Dvig dohodkov je to, kar potrebuje in razume vsak državljan.« Profesor postavi odlična vprašanja: »In predvsem, kaj je treba narediti, da bodo naše plače primerljive z zahodnoevropskimi?« Zakaj neko slovensko podjetje, ki nastopa v isti tržni niši kot podjetja iz zahodne Evrope, ne more svojim zaposlenim zagotoviti primerljivih plač? Pravi, da potrebujemo nova visokotehnološka podjetja z dodano vrednostjo več kot 100.000 evrov na zaposlenega. Za dvig osebnih dohodkov zaposlenih na raven najrazvitejših držav v EU in svetu potrebujemo torej tehnološke preboje, ki bodo omogočili vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo. Preprosto prodajati moramo »znanje« in ne zgolj »delovne sile«, kar je mogoče doseči samo z dvigom tehnološke ravni podjetij, ki jo lahko merimo z izobrazbeno stopnjo zaposlenih. Število doktorjev znanosti v slovenskih podjetjih pa je še vedno zanemarljivo. Dr. Jože P. Damjan ugotavlja podobno stanje:«Problem je, da imamo pri nas neke vrste “berlinski zid” med univerzo in gospodarstvom, da je med njima zelo malo sodelovanja. Vzrok je na eni strani v nezainteresiranosti tradicionalnih izvoznikov po znanju iz univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalno-pravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi, ki raziskovalce tretira kot javne uslužbence (uradnike) in ki praktično prepoveduje kakršnokoli komercializacijo inovacij in patentov na univerzi prek spin-off podjetij. To je fundamentalni problem in nov zakon o raziskovalni dejavnosti ta “uradniški princip” raziskovalnega delovanja univerze še dodatno cementira. Zadeva meji na katastrofo – namesto odpiranja univerze za komercializacijo znanstvenih odkritij, jo birokrati iz šolskega ministrstva še globlje potiskajo v osamitev od realnega sveta.« V članku Razvoj Slovenije – priložnosti in ovire, Delo 6. Decembra, dr. Emri  aktualizira tudi še stanje oz. problem, da  pri povprečnih osebnih dohodkih stojimo na mestu, kar med drugim potrjuje podatek, da je bilo razmerje povprečne plače glede na EU28 leta 2007 0,48, leta 2015 pa 0,49. Skoraj nobenega napredka, »stojimo na mestu«. Vsi dosedanji poskusi dvigovanja dodane vrednosti so neuspešni in neustrezni. Potrebno je obstoječim podjetjem pomagati identificirati in razviti znanja, ki jih bodo postavila ob bok vodilnim v njihovih tržnih nišah. Potrebujemo inventivno implementacijo naših najnovejših vrhunskih raziskovalnih rezultatov, ki bodo zanimivi za domače in tuje investitorje.  Skratka, Slovenija mora hitro narediti korak v smeri na znanju temelječega gospodarstva in družbe kot celote. V skladu s tem, pravi, da želi Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), v sodelovanju z Inženirsko akademijo Slovenije, Gospodarsko zbornico Slovenije (GZS), s slovenskimi izobraževalnimi in raziskovalnimi institucijami ter pristojnimi političnimi strukturami, vzpostaviti odprto Inovacijsko platformo Slovenije – IPS za oblikovanje javnega strokovnega mnenja o pomembnih aktualnih strokovnih vprašanjih, s katerimi se Slovenija srečuje in se bo srečevala pri uresničevanju Vizije Slovenije 2050, to je v naslednjih 32 letih. V prvih dneh decembra pa je vlada Republike Slovenije sprejela Strategijo razvoja 2030, »za odgovorno prihodnost«, ki naj bi bila  osrednji razvojni dokument, pomemben skoraj kot ustava, ker nam kaže smer, kamor gremo. Ko pa preberem  članek Božično drevesce za državljane, (Delo 14. decembra), o tem dokumentu, ki ga je napisal prof . dr.  Mojmir Mrak,  sem zaskrbljen.  On pravi, da strategija razvoja 2030 napoveduje preveč všečnih ciljev, a brez instrumentov za njihovo uresničevanje. Čeprav tovrstno krovno strategijo vlada  nedvomno potrebuje, pa to nikakor ni dokument, ki ga je vlada pod tem naslovom sprejela. Problem on vidi, da dokument predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično nič pa ne pove o tem, kako te cilje doseči. On ne bi imel nič proti, če bi se dokument imenoval Strateški cilji Slovenije do leta 2030. Ugotovil je, da gre za konceptualno nadaljevanje tistega, kar je bilo začeto s tekstom o Viziji 2050. Brez jasno artikuliranih instrumentov za doseganje ciljev strategije je relevantnost celotnega dokumenta zelo vprašljiva ali pa je žal sploh ni.  Tudi sam se sprašujem, zakaj je vlada potrebovala več kot tri leta oziroma skoraj celotni mandat samo za to, da definira takšne strateške cilje države?  Kljub temu menim, da je delo vlade le napredek, saj se je dr. Jože Mencinger v članku Neuporabnost Kisika za gospodarstvo, (Delo - SP 14. septembra 2013), še spraševal: » Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalni konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel delodajalcev in ne vlade?« Mar še vedno res? Menim tudi, da pri vsem navedenem še vedno velja komentar Simone Toplak (Finance št. 20; 15.10.2014): » V strategiji pametne specializacije Slovenije manjka prav pametna specializacija sama. Slovenska strategija pametne specializacije nima ovrednotenega ne tržnega potenciala ne služb, ki naj bi jih tako ustvarili. Iz strategije je razvidno, da Slovenija ni osvojila prve lekcije: da se denarja ne sme metati skozi okno. Da moraš iz enega evra narediti dva. Da je evropski denar tudi denar davkoplačevalcev. Povsem je  spregledano, da nam vlaganja v raziskave in razvoj, čeprav so velika, ne prinesejo nazaj evrov, ne služb, ne rasti, kar nam govorijo tudi mednarodne ustanove. Kaj nam pomaga veliko denarja za raziskave, če pa je učinkovitost tega denarja slaba. Takoj, ko želiš komercializirati izdelek ali storitev, se slovenska zgodba konča. Ob komercializaciji potrebuješ vlagatelje in trg, ko hočeš izdelek komercializirati, torej izdelovati in prodajati, iz Slovenije odideš. Pozor, čeprav je japonska strategija veliko bolj konkretna kot katerakoli slovenska, je glavni očitek mednarodnih ekonomistov, da ni dovolj natančna ne merljiva. Japonsko razvojno strategijo je mogoče strniti v dva stavka: delali bodo izdelke in delali bodo potrebo po teh izdelkih in storitvah. Imeli bodo izdelek in imeli bodo trg. Domač in globalen. Ena panoga spodbuja drugo, en trg drugega, ena potreba tisoč zaposlitev. Za to so predvidena enormna državna vlaganja, vendar pa država vlaga samo v tisto, za kar obstaja kupec.» Kako in kam pa je vlagala, vlaga in bo vlagala slovenska država?  Ob tem ne morem pozabiti primera iz svoje delovne izkušnje v podjetju z nekdaj 1000 zaposlenimi. Kaj so tedaj ugotovili mednarodni svetovalci, trije, od tega en Anglež in dva Danca, vsi trije sicer člani nadzornih svetov v svojih deželah, ki jih je EBRD dala brezplačno preko vlade izbranim podjetjem, v pomoč in svetovanje. Po treh mesecih so razočarani odšli. V vsem tem času niso dobili kontakta s člani NS podjetja, kontakt je bil le z upravo. Iz razgovorov in dokumentov so zaključili, da v podjetju  NS svet ne igra prave vloge. NS ne dela tako, da vodi podjetje, da bi uprava imela in dosegala realne in ambiciozne cilje pozicioniranja podjetja na trgu. Cilji niso plod dovolj profesionalnih tržnih analiz potencialov v dejavnosti  podjetja. Ob vsem navedenem, se potem marsikdo sprašuje, zakaj si večina slovenskih podjetij ne postavijo višjih ciljev, to je poslovati s produkti z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega in  s konkurenčnostjo osvajati deleže na  trgu, da bi lahko zaposlenim dajalo primerljive evropske plače? Ali lastniki podjetij, delničarji oz. njihovi nadzorni sveti mogoče le ne znajo postaviti  vodstvom podjetij višje, a realne cilje? Ali lastniki nimajo zato pravega znanja in mogoče tudi ne interesa? Zakaj lastniki ne postavijo strokovnjake  v nadzorne svete, ki poznajo branžo, trg in trende dejavnosti podjetja in ne »prijateljev in znancev? Mnogi direktorji so postali  menedžerji in še  lastniki podjetij po zaslugi »Mencingerjevega« modela privatizacije z notranjim odkupom.  Mnogi so enostavno »prevzeli«  gospodarske družbe brez vložka svojih sredstev, temveč  so ga kot češ kupili z bančnim kreditom, ki pa ga je plačevalo kar prevzeto podjetje,  če je to takšno izčrpavanje preživelo. Takšni nakupi pa so v EU strogo prepovedani, saj izčrpavajo in oškodujejo gospodarsko družbo,to je druge deležnike družbe. Model, da podjetja potreben kapital pridobivajo samo s krediti in ne na trgu kapitala, je za menedžerje udoben, a zgrešen za ekonomijo in davkoplačevalce, ki praviloma plačujejo pokrivanje nastale bančne luknje, zaradi nevračljivih kreditov podjetij, ki jih povzročijo menedžerji, uprave in njihovi NS. Praviloma se jim nič ne dogodi, saj to plačujejo zaposleni z nizkimi plačami in na koncu še davkoplačevalci za nastalo bančno luknjo. Tudi zato  venomer manjka denarja za socialno državo, za višje pokojnine in javno sfero. Pri nas praviloma ne lastniki in ne menedžerji ne želijo pridobivati kapital na trgu kapitala, ne iščejo vlagateljev, ne razpisujejo in prodajajo delnice, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih. Hitreje bi bili zamenjani, če ni rezultatov in pada vrednost delnice.  Precej bi morali spremeniti upravljanje podjetij; dobili bi nove nadzornike, ki bi jim postavili lahko višje cilje za višjo dodano vrednost in konkurenčnost na trgu. Javno bi morali razkriti bilance podjetja in poslovne načrte itd. Če pa podjetje ne dosega postavljenih ciljev in ni donosov, sledi zamenjava uprave, kot pri športu zamenjava trenerja. Če pa politika in njena javna stroka zagovarja, da se podjetja razvijajo samo s sredstvi kreditov, a je rezultat podjetja neuspeh, ki se ga pa socializira v slabi banki in nihče za neuspeh ne odgovarja, se zgodba zagotovo ponavlja. S  certifikati v vzajemne sklade smo se državljani zelo opekli in bili opeharjeni pri privatizaciji. To je minulo delo politike in javne stroke. Pričakujemo razvoj  in nova kvalitetna delovna mesta, z visoko dodano vrednostjo, da bo denar za razvoj, višje plače  in pokojnine. Po podatkih naj bi Slovenci imeli  v bankah  več kot 17 milijard  evrov. Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard je pa v tujini, kjer  financira  nova delovna mesta. Prof. dr. Peter Glavič, zaslužni profesor MU že dolgo opozarja: «V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda.«  Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP (bruto domačega proizvoda) kapitala, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa 78 odstotkov. Pri nas pa je prevladal  »kreditizem«, ki je glavni boter bančne luknje, ki jo krpamo državljani. Zakaj se ne vprašamo, kot  berem v knjigi Zakaj narodi propadajo:« Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.« Kdaj bomo Slovenci investirali in zaupali svoj kapital slovenskim podjetjem oz. gospodarskim družbam, da bodo inovirale in plemenitile vložena privarčevana  sredstva? »Samo »kreditizem« zagotovo ne daje obetov za boljše blagostanje in našo suverenost.

Čas je za vprašanje, kdaj bodo slovenska podjetja, ki nastopajo v isti tržni niši kot podjetja iz zahodne Evrope, lahko svojim zaposlenim zagotovila »primerljive evropske plače«?

Naj gospodarstvo še naprej rešujejo samo nizke plače zaposlenih in potem mizerne pokojnine?

Prodajati moramo znanje, in ne zgolj delovne sile.

Ironično in boleče je potem vprašanje, kaj naj Slovenija z viški denarja, kar je sedaj stanje?