Aleš Hojs je večkrat zagotavljal, da ni »fikus« in ne bo le gledal, kaj počne policija. Pa se mu je zgodilo prav to." Tako menijo mnogi, laiki in novinarji. Zakaj ni mogel delovati,  kaj je bila ovira, kdo to podpira.? Kot kažejo mnogi primeri v preteklosti, so bili prejšnji ministri za notranje zadeve predvsem fikusi in so samo gledali oziroma so smeli samo gledati, kaj se v policiji dogaja. Ministri niso smeli, ne oceniti delovanje policije, nič ukreniti ali jo usmerjati, ker je to policija kategorično zavračala in to še vedno velja in tako dela. Vsak drug poskus nadzora ministra za notranje zadev nad podrejeno policijo, vodstvo policije odločno zavrne, poskrbi za svojo popolno suverenost, ne glede kakšni so rezultati, saj bi vsako dejanje, celo nadrejenega ministra,  policija proglasila za grob poseg politike v delo neodvisne policije. Vse politične stranke levice na to burno reagirajo, stoodstotno zaupajo policiji, da dela dobro. Tako lahko policija sama sebi da odlično oceno. Ve pa se, da je zaupanje v delo oz. človeka sicer dobro(namerno), a le nadzor in kontrola nad vsakim delom, daje lahko kvaliteto.  "Porabniki storitev policije", to so državljani, pa ne morejo niti posredno preko poslancev, niti preko Izvršne oblasti oz. vlade, konkretno ministra za notranje zadeve oceniti storitev policije. Ves levi blok politike, kjer vedo, da je v SFRJ, kot edina stranka, to je KP, smela in je tudi na določen način nadzorovala in usmerjala tožilce. Sedaj, ko KP ni več sama na oblasti, vse stranke levice prisegajo in zahtevajo, da sta tudi policija in seveda tožilstvo popolnoma nedotakljivi, čeprav sta sicer pod ingerenco izvršne oblasti, ki pa jim mora nuditi le suverenost pri delu. To je v nasprotju s temeljnim načelom demokracije, ki pravi, v demokraciji ne sme biti nihče brez  nadzora. V ZDA velja, da samo državljani kot porabniki storitev tožilcev in policistov lahko ocenijo njihovo delo in podajo zadovoljstvo z rezultati njihovega dela, in to store državljani na volitvah. V demokraciji vendar velja, da nihče ni brez nadzora in ne sme nadzirati sam sebe, sicer je to parodija odgovornosti, ki je temelj za učinkovitost pravne države. V Odmevih na RTV, 6. decembra l. 2016, je pravosodni minister Goran Klemenčič prizadeto dejal, da če bo ostalo tako, kot je sedaj v civilnih in kazenskih postopkih pri obravnavah bančne kriminalitete, da ni nihče za nič odgovoren, tedaj bo on prvi, kot pravosodni minister rekel: »Ne verjamem v pravno državo. Vse skupaj nas mora biti strah.« Mnogi državljani občutimo  posledice ne ukrepanja tožilstva pri oškodovanju podjetij ob privatizaciji z baypass podjetji in z »menedžerskimi« krediti, ker so tožilci zavrgli celo dokaze strokovnih državnih inštitucij, npr. SDK.

Tožilci niso in ne ukrepajo tudi pri kršenju ustavnih pravic zaposlenih, to je kraji prispevkov. »Vse nas skupaj mora biti strah!«

To so iskrene besede  ministra za pravosodje, mag. Gorana Klemenčiča,  v  Tarči o bančni luknji.Vsi udeleženci Tarče, predstavniki tožilstva, policije in sodstva, na čelu s pravosodnim ministrom, so prepričani, da je bančna luknja politični problem, šele za tem pravni. V državi prava bi se nadaljevala Tarča in to s politiki, ki so vodili državo, ko je nastajala bančna luknja. Ti morajo pojasniti, kaj so storili, da bi to preprečili. Bivši finančni minister, dr. Franci Križanič, SD, je celo dejal, da je bila bančna luknja zaigrana, da se bo tako razprodalo slovensko gospodarstvo. Obtožba, ki bremeni  vse tri veje oblasti, vredna volitev. Predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani je korektno pozval izvršilno in zakonodajno vejo oblasti, da naj vendar poskrbijo za zakonodajo, da bodo sodišča lahko učinkovita. Izvršna oblast bi morala že do sedaj odgovarjati za rezultate dela tožilstva in policije, ki ne moreta biti izvršni oblasti le za okras. Ve se: »Brez tožnika, ni sodnika!« Kdo vse je pisal in kdo je sprejel takšno zakonodajo, da so lahko organi pravne države, zlasti tožilci, zato že desetletja neučinkoviti?  Volivci imamo pravico to zvedeti, da lahko pravilno volimo. Politiki, celo pravosodni minister, pa sedaj pravijo, da pri tem ne smejo nič ukreniti, saj so tožilstvo in policija samostojni, enako kot sodstvo. To je usodno in neodgovorno. Tožilstvo je vendar v sestavi izvršne oblasti, vlade, a ga ta ne sme ocenjevati,  prav tako  ne DZ RS, ne ljudstvo. Delo tožilcev sme ocenjevati le Državno tožilski svet, kjer imajo tožilci večino,  vsak lahko kar sam oceni sebe?

 Komu je to v prid? Kdo je za to stanje (so)odgovoren? To  je politična večina v DZ RS, ki je najvišji organ oblasti v državi. Dokler bo tako,  sprememb ne bo  in  imata prav oba, tako bivši pravosodni Minister, ki je  napovedal,  da če bo ostalo tako, kot je sedaj, da ni nihče za nič odgovoren, tedaj bo on prvi rekel: »Ne verjamem v pravno državo. Vse skupaj nas mora biti strah.« Enak problem je nadzor sodstva, ki ga nadzoruje Sodni svet. Ne pozabimo, da imajo pri nas v  Državno tožilskem svetu, enako v Pravosodnem Svetu, »nadzirani« tožilci in sodniki prevladujoč vpliv in tako nadzorujejo sebe. Demokratično državo vodi najvišji organ oblasti v parlamentarni demokraciji, to je DZ RS, ki postavlja cilje in merila. Za to sprejema oz. »proizvaja zakone« tudi za delovanje obeh drugih oblasti. Zakoni so njegovi izdelki.

Pravično je, da vsak odgovarja za kvaliteto delovanja svojih proizvodov, zato mora nadzorovati njihovo uporabnost in učinke. »Sodni svet je ustavna institucija. Sedanji položaj v praksi pa po moji oceni v celoti ne omogoča kakovostnega in odgovornega dela,« v svoji odstopni izjavi opozarja profesorica za evropsko pravo na Dunaju, v Ljubljani in Mariboru dr. Verica Trstenjak, ki s svojim odstopom želi pristojne organe opozoriti na neprimeren status, način dela in organizacijo. Nekdanja generalna pravobranilka na Sodišču EU je odšla iz sodnega sveta tudi, ker ne more prevzeti odgovornosti za odločitve, ki so sprejete v časovno neustreznem okvirju, prav tako pa ne more niti posredno vplivati na izboljšanje stanja v sodstvu, niti ne more prispevati k krepitvi zaupanja v sodstvu, saj za obravnavo te problematike ni časa. Leta 2003 je tudi odvetnica Nevenka Šorli odstopila s položaja članice sodnega sveta slabo leto pred iztekom petletnega mandata zaradi ne strinja z načinom odločanja sodnega sveta pri kadrovanju sodnikov: »Že toleriranje sodnikov s slabo storilnostjo in slabo kakovostjo dela je problem. Napredovanje takšnih kadrov pa spreminja naše delo v farso, pri kateri ne želim več sodelovati.« Enako  je sedaj odstopil notranji minister Aleš Hojs, ki je hotel kot minister delovati, ni hotel biti samo »kaktus«, politični okras policije. Človek, ki se odpove časti in tudi oblasti, ki mu dejansko ni bila dana ali zaupana in podprta, da bi lahko deloval, saj na njegova sporočila ni bilo nobenega odziva,  je odgovoren človek in pogumen. Na koncu je celo  z odstopom  opozoril  nadrejene oz. vlado resnosti problema nadzora politike, to je vlade oz. ministra s tožilstvom in policijo. Odhod dr. Verice Trstenjak iz sodnega sveta opozarja na neprimeren status in organizacijo strokovne institucije, ki ji je zaupana odgovorna naloga glede kadrovanja v sodstvu, varovanja samostojnosti in neodvisnosti sodne veje oblasti.

Enako sedaj notranji minister Aleš Hojs opozarja vrh politike, da podrejena policija  odhaja, ker ne more prevzeti odgovornosti za odločitve, ki so sprejete v časovno neustreznem okvirju, in enako kot minister prav tako ne more, niti kot minister,  posredno vplivati na izboljšanje stanja v pravosodju. Torej  celo kot minister za notranje zadeve, g. Aleš Hojs, ne more prispevati k krepitvi zaupanja v sodstvu, v tožilstvo in policijo, saj za obravnavo te akutne problematike države ni časa, kar slabo obeta.

Franc Mihič