Korenine tragedije segajo v čas, ko so komunisti podpirali pakt imenovan Ribbentrop - Molotov, to je kolaboracijo Stalina in Hitlerja, od 23. avgusta 1939 vse do 22. junija 1941. Diktatorja sta tako družno okupirala evropske države, skladno pogodbi oz. dogovoru, ki je bil skriti del pakta. Slovenski komunisti še do danes niso obsodili to sprevrženo Stalinovo kolaboracijo komunizma z nacizmom, ki je Hitlerju in Stalinu omogočala zatiranje narodov. Hitler je 6. aprila 1941 napadel tudi Jugoslavijo, ki je sicer pristopila k paktu, a ga je kmalu prekinila. Stalin pa je kljub napadu Nemčije na Jugoslavijo ostal zvest paktu in Hitlerju. Šele ko je Nemčija zahrbtno napadla SZ, poleti 22. junija 1941, pakta ni bilo več. Ko se je Stalin po propadu pakta znašel na strani zahodnih zaveznikov, si je pri njih izgovoril, da je Jugoslavija njegova interesna sfera. Stalin o tem ni vprašal nikogar, tudi ne jugoslovanskih komunistov. Kljub kolaboraciji Hitler - Stalin , so jugoslovanski komunisti s Titom na čelu oz. slovenski komunisti s Kidričem, vse stavili na kolaboranta Stalina, katerega so podpirali ves čas pakta, kot neformalni kolaboranti Stalina. Ravno ta (formalno prikrita) Stalin-Tito kolaboracija je omogočila, da so lahko YU in SLO komunisti, edini v Evropi, kar med okupacijo pričeli z revolucijo in zmagali v državljanski vojni. Partija je likvidirala vse nasprotnike komunizma in uvedla režim po vzoru Stalinove SZ. Partizani so že l. 1941/42 napadali, zlasti italijanskega okupatorja, ki se je potem, ko so se partizani umaknili iz boja, znesel nad nemočnimi krajani. OF je v tistem času pričela že z revolucionarnim nasiljem. Vsakogar je lahko brez pravih dokazov obtožila in obsodila, da je že ali da bo lahko sovražnik OF in ga "preventivno" likvidirala kot potencialnega izdajalca naroda. Tako so likvidirali posameznike in cele družine, predvsem katoliške verne družine. Bili so v brezizhodnem položaju. Ogrožal jih je okupator, ki se je znašal nad nedolžnimi ljudmi, ko se je maščeval za napade partizanov. Še bolj pa so trpeli, ko je OF lahko brez dokazov "preventivno" izbrala in likvidirala drugače misleče Slovence, ki so bili doma in brez orožja. Nasilje okupatorja in še bolj revolucionarno nasilje je mnoge prisililo, zaradi večje možnosti preživetja, da so iskali zaščito pri okupatorski oblasti. Zato so morali služili v policijskih enotah okupatorja za vzdrževanje reda. Niso se bojevali za širitev, ne fašizma, ne nacizma. Ne pozabimo, kar je po vojni povedal partizanski general Matija Maček, vodja OZNE: "Če bi povedali ljudem, kako živijo ljudje v SZ, ne bi šel nihče v partizane"! Dejstvo je, da je OF, -sicer brez mandata ljudstva-, vodila NOB, in da so partizani napadali okupatorja. Ta cilj je bil nerealen, takšno napovedovanje pa zmota. Zavezniki, vojaške in industrijske velesile, so potrebovale pet let, da so premagale nacistično Nemčijo, veliko vojaško in industrijsko velesilo. Nerealno je bilo pričakovati, da bi samo Titovi partizani, edini v Evropi, sami premagali in pregnali okupatorja. Tito je to vedel in povedal, da so bili zanj bolj nevarni četniki in druge podobne enote, saj bi lahko ti edini Titu, tudi še po vojni, ogrozili in preprečili prevzem oblasti in uveljavitev režima po vzoru Stalinove SZ. Vedel je, da bodo lahko z okupatorjem opravili le zavezniki. To se je tudi zgodilo. Jugoslovanski komunisti so torej zaupali Stalinu, ki mu je bil cilj širitev komunizma po celem svetu. Zato je bil njegov interes, da bo Jugoslavija ostala njegova interesna sfera. Podpiral je Tita in revolucijo, da je nastala nova komunistična Jugoslavija. Tito je prevaral zahodne zaveznike, saj po vojni ni uvedel demokracije, kakor je obljubil Churchillu. Zaradi te obljube so potem zahodni zavezniki izdatno pomagali le Titovim partizanom. Pakt Ribbentrop - Molotov in kolaboracija Hitler -Stalin, je bil začetek nastajanja nove komunistične Jugoslavije, ki je rezultat predvsem odločitev Stalina, vodje svetovnega komunizma! Stalin je ob koncu vojne dal prednost širitvi komunizma in ni podprl Tita in partizane, ki so se zato morali umakniti iz Trsta na zahtevo zaveznikov. Stalin je botroval nastanku enopartijske avtokratske države, ki jo je Tito premeteno vodil. Država SFRJ je, zaradi nesoglasja republik in njihovih partij in ob 2.760 odstotni inflaciji, l. 1990 razpadla. Prišlo je do vojne, v kateri je bila JLA še vedno v službi preostalega partijskega režima. Posledica razpada SFRJ in nastale vojne je bilo okoli 140.000 mrtvih in več tisoč pogrešanih, več kot 1.000.000 ljudi je moralo zapustiti dom. Tito je preživel sovjetski "informbiro", kasneje še grožnjo SZ in sil Varšavskega pakta, da napadejo Jugoslavijo. ZDA so mu na njegovo prošnjo za pomoč, ker je v državi že bila lakota, poslale zelo veliko pomoč v hrani in orožju in financah. Pomoč je dobil, ker je pred tem prevaral ZDA, da v Jugoslaviji ni političnih zapornikov O dogodkih pred in med drugo svetovno vojno, kakor tudi po njej, izvirno priča Angela Vode v knjigi "Skriti spomin", ki je že dolgo ni v prodaji. Angela Vode je bila velika nasprotnica pakta Hitler Stalin. Zanjo je bil pakt izdaja komunizma. Vsi komunisti so bili in so še tiho. Partija je Angelo Vode zato strašno kaznovala, vse do njene smrti, 5. januarja 1985. Niti ene besede ji ni doslej namenila, niti letos 5. januarja, ob obletnici smrti. Zagovorniki revolucije pa zopet slavijo Dražgoško bitko, kot epopejo upora. Izid bitke pa je le velika tragedija vasi Dražgoš, neuspeh in tragedija partizanskega upora. V tej zgodbi o tej bitki se ne omenja, da so partizani pred tem napadli iz zasede nemško policijsko enoto in ta boj zapustili. Nemci so jim sledili. Vodstvo partizanov je odločilo, da pričakajo Nemce v vasi polni neoboroženih vaščanov. Vaščani so jih prosili, naj se umaknejo iz vasi, žal brez uspeha. Nemci so napadli vas. Partizani pa so bitko v vasi zapustili in so vas in vaščane prepustili okupatorju. Politiki, zagovorniki revolucije in vsakršnih dejanj partizanov, pa še vedno praznujejo to bitko kot zmago in epopejo upora. Končala pa se je s porazom, umikom partizanov iz boja. Temu je sledilo maščevanje okupatorja nad vasjo. Vaščani so plačali najvišjo ceno izgubljene bitke partizanov. Doslej se jim ni še nihče vsaj opravičil! Niso vredni spoštovanja in spomina, enako kot voditelji izgubljen bitke. Tudi Angela Vode je žrtev slovenske partije in je še naprej nevredna javnega spomina družbe, za katero je trpela. Zakaj se še vedno slavi ta poraz kot uspeh? Največje žrtve nepotrebne izgubljene Dražgoške bitke je 41 umrlih nedolžnih vaščanov, še niso doživeli opravičila. Politiki, ki so jim vrednote NOB še vedno za vzor, pa še vedno slavijo izgubljeno bitko kot epopejo upora naroda za svobodo?! Doklej še, je vprašanje naše kulture!