V Delu berem. Poslanec, Marko Bandelli, SAB, v zapisu o dražgoški bitki pravi:"Fašiste in kolaborante smo iztrebili takrat in jih bomo tudi danes!" Menim, da je to notorična laž! V dražgoški bitki ni bilo niti enega fašista, ne kolaboranta, bili so samo Nemci, vaščani in partizani. Ti so v dolini iz zasede napadli nemško policijsko enoto, ki je imela velike žrtve. Partizani so se iz boja umaknili in se ustavili v Dražgošah. Nemške policijske enote, menda 14-krat močnejše kot partizanske, so partizanom sledile. Kljub taki premoči, so okupatorja pričakali v vasi. Vaščani so jih prosili, da se spopadejo z Nemci na drugem mestu. Bilo je namreč povsem jasno, da bo spopad v sami vasi zagotovo terjal smrt mnogih nedolžnih vaščanov. Vodstvo partizanov je zavrnilo njihovo prošnjo in se z Nemci spopadli v vasi. Vodstvo OF je žrtvovalo nedolžne vaščane, da se poveča revolt ljudi do okupatorja in poveča število partizanov. Dražgoše so brez potrebe ogrozili, vas med bitko zapustili in prepustili vaščane maščevanju okupatorja. V bitki je padlo je 9 partizanov, 27 Nemcev, Nemci pa so postrelili 41 civilistov in vas požgali. Kateri podatek o tej bitki dokazuje konec mita o nepremagljivosti nemškega okupatorja? Komunisti oz. OF so imeli vedno cilj, da po končani vojni prevzamejo oblast. Zato so med vojno in tudi po končani vojni" likvidirali vse nasprotnike OF in komunizma. Žrtve tega cilja so bili tudi nedolžni "vaščani" Dražgoš. Zagovorniki revolucije in vplivni novinarji oz. nekritični mediji, ta poraz še vedno predstavljajo kot "epopejo" partizanskega upora, vzor vsej Evropi. Nerazumljiva je logika in kultura družbe, ki ji številke žrtev ne povedo nič. Slovenska kultura in nacionalni mediji vsako leto slavijo poraz OF. Vaščanom po 80 letih še niso pustili na spominski proslavi spregovoriti o njihovem trpljenju. To je sramota za kulturo, politiko in za četrto vejo oblasti, za medije. To je sramota za demokratično RS! Vaščani so plačali najvišjo ceno izgubljene bitke, a se jim ni še nihče vsaj opravičil! Niso vredni spoštovanja in spomina, enakega kot padli partizani. Mediji še vedno prikazujejo ta poraz kot zmago NOB, a pozabijo mrtve vaščane, ki da niso del upora v korist naroda? Venomer se v medijih ponavlja, da je revolucija največji dosežek NOB, njegove vrednote pa so temelji samostojni demokratični državi RS. Mar je to res, ni to zavajanje in pranje možganov? Nekateri avtorji navajajo in zavajajo, kot češ da so tudi drugi okupirani narodi imeli odporniška gibanja oz. partizane. Ne ločijo odporniškega gibanja od delovanja partizanov. V drugih okupiranih državah so vlade v izgnanstvu ustanovile, oskrbovale in vodile gibanja odpora, ob pomoči zaveznikov. Naši NOB naj bi bile nam podobne razmere v Franciji in na Čehoslovaškem. To ni ni res. Ali je vsak upor res junaški in koristen in za narod časten, četudi je poraz ne zmaga? Kaj pove pravzaprav upor v »Dražgoški bitki«? Kako bi bilo, če bi se takšno osvobajanje naroda nadaljevalo in končalo, ko bi zmanjkalo nedolžnih Slovencev, ki so pričakovali osvoboditev? Kako je mogoče, da naša zmagovita revolucija pozna in slavi samo zmage, ne prizna pa poraza, kar ni normalno, saj se poraz mora obžalovati, saj to terja spoštovanje, omika do mrtvih, tudi v primeru poraza. Družba, ki ne prizna nobenega poraza in tudi ne potrebnega obžalovanja, je etično defektna, ne more biti pravična. Človek in človeštvo ima namreč prvinski nagon, da preživi in tako ohrani vrsto za preživetje, do ohranitve vrste. Če se ta nagon zatre, so potem cenjeni predvsem padli heroji, fanatični junaki, mučenci, ne pa preživeli. Kar je lahko poguba za marsikateri narod, človeka, ki je racionalno bitje. Dne 23. oktobra 1941 je general DeGaulle po radiu BBC rotil francoske komuniste, naj zaradi hudih nemških represalij nad civilisti nehajo pobijati nemške oficirje in vojake, ker je cena, ki jo zaradi streljanja talcev plača francoski narod, prevelika glede na vojaško škodo okupatorja. Komunisti ga v revolucionarnem zanosu niso poslušali, čeprav je za vsakega ubitega Nemca padlo 50 do 100 nedolžnih talcev, Francozov. Pri nas pa tudi krute okupatorjeve represalije nad civilnim prebivalstvom niso zadržale OF oz. partizane, da bi prenehali s taktiko osvobajanja, to je bojevanje » preseneti iz zasede in se poem hitro umakni«. Še vedno se trdi in uči , da so za žrtve represalij krivi samo okupatorji ali drugi, partizani pa nikoli nič. Drugo pa je pojav partizanskega upora, ki ga ne ustanovi in ga ne vodi vlada v izgnanstvu, saj ima partizanski upor ne samo cilj osvoboditev države, kar je edini cilj vsake vlade, temveč ima še svoje cilje, ki niso skladni ciljem vlade. Dejstvo je, da so tudi pri nas komunisti sprejeli pakt Hitler - Stalin. Komunisti so vedeli, da je Stalin podpisal pakt s Hitlerjem ter postal njegov kolaborant. Hitler je, 6. aprila 1941, napadel kraljevino Jugoslavijo iz maščevanja, ker je preklicala že sklenjen pakt in zaradi potrebe po jugoslovanskih strateških surovih, ohranitve pomembnih železniških povezave i.p.. Vsi komunisti, tudi slovenski, so spoštovali kolaboracijo Hitler - Stalin in ji niso nasprotovali, vse do 22. junija 1941, ko so nacisti napadli komunistično SZ. ter so, -pod imenom OF in NOB- , šele po napadu na SZ pozvali in pričeli z oboroženim uporom, brez mandata naroda oz. vlade v izgnanstvu. Hitler je l. 1941 res rekel:«Naredite mi to deželo zopet nemško!« Ni mi logično, zakaj naj bi bili Slovenci, kot narod, kljub Hitlerjevim besedam, zanj enako "škodljivi in nesprejemljivi", kot so bili npr. nemški komunisti, Židje, Sovjeti. Kateri potenciali Slovenije/Slovencev so bili tisti, ki so lahko ogrožali Nemce, kateri so pa tisti, ki so privlačili naciste za njihove gospodarske oz. vojaške potrebe? Zakaj so nacisti izbrali še naš narod, ki mora izginiti? Dejstvo je, da je nemški okupator preganjal zavedne Slovence, tudi duhovnike, ki so mu pokazali najmanjši odpor. Drugo dejstvo pa je, da je, npr. na Gorenjskem in Štajerskem vsa vojna in druga industrija delovala vse do konca vojne, in so v teh obratih bili zaposleni Slovenci, ki so dobivali plačo in hrano, da so lahko živeli. To ne velja za revno Dolenjsko, kjer se je najbolj razvila bratomorna revolucija. Češka je bila s svojim industrijskim in vojaškim potencialom pomembna za Nemce. Hitler jo je zato okupiral, da je razvita češka zanj idelovala orožje. Čehi so imeli le odporniško gibanje, ne pa partizanskega upora. Partizani imajo namreč poleg cilja upora okupatorju, še svoje druge politične cilje, ki niso skladni s cilji vlade države v izgnanstvu, ne s zavezniki, katerim je bil edini cilj, premagati okupatorje, zlasti naciste. Nemčija je vsak češki upor maščevala. Nacisti so gojili kult večvredne, nadpovprečno gensko razvite arijske rase. Prepričani so bili, da je nacionalsocializem edina ureditev red, ki lahko reši človeštvo pred manjvrednimi rasami. V okupiranih deželah so uvajali svoj red in potujčevali podjarmljene narode. To velja tudi za celotno kraljevino Jugoslavijo. Menim, da je Hitler navedeno ali podobno izjavo rekel še v marsikateri okupirani državi, tisti, ki je imela, kar je Nemčiji primanjkovalo med vojno. To je primer že omenjene okupirane Češke, ki je imela razvito orožarsko industrijo in je ta morala služiti potrebam »Reicha«. Češka in Moravska sta bili nemški protektorat, ki ga je vodil SS Obergruppenfuhrer Reinhard Heydrich. Češkoslovaška begunska vlada v Londonu je l. 1942 pripravila načrt za atentat na Heydricha. Pri izvedbi so ji pomagali Britanci. Dva češka agenta sta izvedla nanj atentat in Heydrich je podlegel. Nacistično maščevanje je bilo hudo. Hitler je najprej zahteval ustrelitev 10.000 talcev, ker pa so se nekateri njegovi sodelavci zbali splošne vstaje, je nazadnje ukazal zravnati z zemljo rudarsko vas Lidice. Nemci so se kruto maščevali nad vaščani, ki so tako plačali »uspešen upor«. Čehi oz. njihova vlada je po takšem krutem maščevanju opustila odporniške akcije. Preudarili so, da v danih razmerah odpor in posledično okupatorjevo maščevanje, nista v korist narodu. Odločili so se, da se raje pripravljajo, da bodo proti koncu vojne, ob sodelovanju s zavezniki, aktivneje delovali pri pregonu nacistov, da bo narod imel čim manj žrtev okupacije. Tak razplet okupacije, kot je bil na Češkem, ni bil mogoč, ne v Jugoslaviji, ne v Sloveniji. Za NOB oz. za OF je bil glavni cilj zmaga revolucije in po končani vojni prevzeti oblast in postaviti režim po vzoru Stalinove SZ. To se je tudi zgodilo. Ne pozabimo, da je slovenska partija oz. OF šele po napadu Nemčije na SZ, pozvala ljudstvo da se odzove pozivu OF k uporu zoper okupatorja in hkrati boju za zmago revolucije. Vsak drugi odpor izven OF je zanjo pomenil izdajo naroda. Boj za zmago revolucije in upor sta bila med seboj prepletena in sta med vojno potekala sočasno. Na Češkem se je torej odpor zoper okupatorja končal s kapitulacijo Nemčije. V Jugoslaviji pa se je revolucija nadaljevala in formalno končala po vzpostavitvi enopartijskega Titovega režima. Češka in podobne države niso imele revolucije. Njihov odpor je vodila vlada in bil uperjen le proti nacistom. Nihče ni Čehe med okupacijo pozval, da je Češki potrebna tudi revolucija za spremembo režima. Šele ko so komunisti l. 1948 izvedli državni udar, je na čehoslovaškem zavladal enopartijski komunistični režim, ki je trajal kar 41 let. Pomembno je vedeti, kaj je bilo okupatorju v Jugoslaviji strateški cilj, ta je bil, ohraniti železniške povezave, ki so služile za oskrbo nemške vojske na Balkanu in za prevoze surovin za nemško gospodarstvo, npr. iz Srbije. Upoštevati je potrebno, daje bila Nemčija svetovna vojaška in industrijska velesila, ki je lahko zatrla vsak upor in revolucionarno dejavnost, kar je tudi počela. Zato so vodstva evropskih okupiranih držav temeljito pretehtala, kje, kdaj in kako in do kdaj, je odpor še smotrn, da narod preživi okupacijo s čim manj žrtev, predvsem civilistov. To je v drugi svetovni vojni zasledovala vsaka vlada demokratične države, vsaka po svoje. Samo v Jugoslaviji so komunisti oklicali upor in revolucijo kot neizbežno in junaško dejanje, nujno potrebno za preživetje naroda. To da je edino častno ravnanje, ne glede na izid, ne glede na žrtve. Obljuba OF o lepšem življenju: »Ko bomo zmagali, bo vse naše, ne bo več izkoriščevalcev delovnih ljudi«, je torej terjala upor za vsako ceno in tako dolgo kot bo potrebno, kar zmorejo le "heroji revolucije, ne pa "strahopetci naroda", ne pa strahopetci. Le zato so se mnogi priključili partizanom in se borili pod zastavo OF. Drugi Slovenci pa v to obljubo niso verjeli in se partizanom niso priključili, za kar so jih partizani kruto kaznovali in so se morali zateči v zavetje pri okupatorju, da bi tako preživeli revolucijo. Niso čutili dolžnosti, da bi se borili za cilje drugih, nasprotnim njihovim, in to za vsako ceno, do zadnjega, ne glede na izid, saj da so le taki narodovi junaki naroda. Latinski pregovor pravi: «Modrost je pogosto podobna plašnosti, junaštvo pa nerazsodnosti.« Tito in Partija sta ljudstvo pozvala uporu proti okupatorju, čeprav je Tito vedel, da partizani sami nimajo nobene možnosti za zmago in pregon okupatorjev. Ne pozabimo, da je bil Stalin kolaborant Hitlerja, ko je okupiral Jugoslavijo in bil kolaborant z japonskimi fašisti, vse do avgusta 1945. Kako je torej mogoče, da se v Sloveniji še vedno slavijo, tako porazi kot zmage. Podobno kot sta bila Hitler in Stalin najprej kolaboranta, oba rešitelja Evrope in sveta, končala pa sta kot sovražnika! Največje žrtve izgubljene dražgoške bitke so bili vaščani, žrtvovani za "višje cilje partije"?! Vse do danes pa niso doživeli opravičila. Komu koristi odobravanje izgubljene bitke kot epopeje upora naroda za svobodo?! Gotovo le večanju razkola naroda. Doklej še, je vprašanje naše kulture!