Vodja komunistične partije, Boris Kidrič, je spoštoval kolaboracijo Stalina s Hitlerjem, Angela Vode pa mu je edina nasprotovala. Boris Kidrič jo je kaznoval do njene smrti, a Kidrič ima spomenik, njegova žrtev pa ne?! Angela Vode, roj. 1892, je bila učiteljica, publicistka, defektologinja, borka za pravice žensk in delavstva, predvojna komunistka, soustanoviteljica OF, -a kmalu izstopila-, kot prava disidentka. Ime Angele Vode je eno najbolj zamolčanih imen po drugi svetovni vojni. Zaradi njenega nasprotovanja nemško-sovjetskemu paktu, jo je Boris Kidrič leta 1940 izključil iz partije. V Nagodetovem procesu l. 1947 je bila kot “špijonka, razredna sovražnica, plačanka inozemstva”, obsojena na 20 let zapora s prisilnim delom in po njem na petletni odvzem državljanskih pravic. Zaradi bolezni jem bila leta1953 izpuščena. Do svoje smrti leta 1985 je izolirana spremljala politično dogajanje in iz svoje osame kritično presojala ravnanje nekdanjih revolucionarnih tovarišev. Spoznala je, da gre ob osvobodilnem boju slovenskim komunistom za sovjetizacijo. Med vojno se je pretežno ukvarjala z dobrodelnimi akcijami za internirance. Leta 1944 so jo Nemci poslali v taborišče Ravensbrück. Bila je pokončna in poguma, dvoličnosti ni poznala. Trpela je hude zamere partijskih kolegov in kolegic. Preživljala jo je sestra Ivanka Špindler. Skrivaj je pisala spomine. Knjiga "Skriti spomini"je prvo pričevanje o ženskih zaporih po vojni pri nas. Ženske je v času socializma čakal pravi pekel. Pred vojno je tudi veljalo, da je obsoditi žensko na smrt nedopustno, a po vojni je bilo dopustno. Vse ženske, ki nastopajo v življenjski zgodbi Angele Vode v zaporu so več let svojega življenja preživele v blatu in smradu, z vse bolj gnilimi zobmi, ob kiblah, iz katerih je zaudarjalo. Koža se jim je vnemala od turov, tvorov, krast in ekcemov. Do živega so jim jo žrli nespran gnoj, neprestrežena menstrualna kri in piki mrčesa. Vse te ženske so se naučile preganjati podgane in občasno živeti v prijateljstvu z miškami. Vodetova je torej edina v partiji obsodila kolaboracijo, pakt Hitler - Stalin, kot izdajo komunizma. Uprla se je podrediti interesom Stalina, saj to niso bili interesi naroda(-ov), temveč komunistov, ki so bili povsem lojalni voditelju svetovnega komunizma. Partija je bila tiho in njeni nasledniki pa so še tiho. Niti ene besede ji niso namenili ob obletnicah njene smrti. Boris Kidrič in partija sta na prvo mesto postavila interese svetovnega komunizma, ne pa interese naroda. Žrtev slovenske partije, Angela Vode, pa je še naprej nevredna javnega spomina družbe, za katero je trpela?! Veliki Boris Kidrič pa še naprej obvladuje Trg republike, preje Trg revolucije. »Za narode Jugoslavije je bil 6. april 1941 zgodovinski dan, ko so Nemci napadli Jugoslavijo brez vojne napovedi. V Ljubljani so domoljubi, Primorci, kar po radiu pozivali k odporu, a noben komunist se ni upal nastopiti - Stalin še ni dovolil, njegov pakt s Hitlerjem je bil še vedno v veljavi. Ne klic domovine, klic Kominterne je bil odločilen za te ljudi!«, tako Angela vode. Matija Maček, vodja OZN-e, pa po vojni pove: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«

Do kdaj bo Boris Kidrič "obvladoval" Trg republike, bivši Trg revolucije? Dvoličnost duši spravo in demokracijo. Razkol naroda ostaja. Dr. Spomenka in dr. Tine Hribar se že vrsto let prizadevata za spravo. Nedavno sva z ga. Hribarjevo v pismih polemizirala o spravi. Zanimal me je njen vtis knjige "Skriti spomini". Napisala je samo: "Angela Vode si je pred smrtjo  najbolj želela, da se osebno srečava." Zakaj se ji ni odzvala in jo ni obiskala? Brez obžalovanja vseh žrtev vojne in revolucije, tudi Angele Vode, ostaja sprava le utopija?