1.

Poet tvoj nov Slovencam venec vije,
'z petnájst sonetov ti takó ga spleta,
de "magistrale", pesem trikrat péta,
vseh drugih skupej veže harmonije.

Iz njega 'zvira, vanjga se spet zlije
po vrsti pesem vsacega soneta;
prihodnja v prednje koncu je začeta;
enak je pevec vencu poezije:

vse misli 'zvirajo 'z ljubezni ene,
in kjer ponoči v spanji so zastale,
zbudé se, ko spet zarja noč prežene.

Ti si življenja moj'ga magistrale,
glasil se 'z njega, ko ne bo več mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.

2.

Ran mojih bo spomin in tvoje hvale
glasil Slovencam se prihodnje čase,
ko mi na zgodnjem grobu mah porase,
v njem zdanje bodo bolečine spale.

Prevzetne, kakor ti dekleta zale,
ko bodo slišale teh pesem gláse;
srca železne djale preč opase,
zvestó ljubezen bodo bolj spoštvále.

Vremena bodo Kranjcam se zjasnile,
jim milši zvezde, kakor zdéj sijale,
jim pesmi bolj sloveče se glasile;

vender té bodo morebit ostale
med njimi, ker njih poezije mile
iz sŕca svoje so kali pognale.

3.

Iz sŕca svoje so kali pognale,
ki bolečin molčati delj ne more;
enak sem pevcu, ki je Leonore
pel Estijanke imenitne hvale.

Des' od ljubezni usta so molčale,
ki mu mračila je mladosti zore,
ki v upu nič imela ni podpore,
skrivéj so pesmi jo razodevále.

Željá se ogenj v meni ne poleže,
des' upa tvoj pogled v srce ne vlije,
strah razžalíti te mi jezik veže.

Bridkost, k' od nje srce več ne počije,
odkrivajo njegove skrivne teže
mokrócvetéče rožce poezije.

4.

Mokrócvetéče rožce poezije
očitajo tó, kar se v prsih skriva.
Srce mi je postalo vrt in njiva,
kjer seje zdéj ljubezen elegije.

Njih sonce tí si. V oknu domačije,
ne da te najti, luč ti ljubezniva!
v gledišu, na sprehodih sreča kriva,
ne v krajih, kjer plesavk vrsta se vije.

Kolikokratov me po mesti žene
zagledat tebe želja; ne odkrije
se men' obraz lepote zaželene.

V samoti iz oči mi solza lije,
zatorej pesmi tebi v čast zložene
iz krajov niso, ki v njih sonce sije.

5.

Iz krajov niso, ki v njih sonce sije,
kjer tvoje milo se oko ozira,
kjer vsa v pogledu tvojem skrb umira,
vseh bolečin se pozabljivost pije;

kjer se veselje po obrazi zlije,
kjer mine jeza notránjga prepira,
kjer petje 'z polnega srca izvira,
zbudé se v srcu sladke harmonije;

kjer poroseno od ljubezni čiste,
kalí, kar žlahtnega je, žene zale,
ko, ki budi dih pomladanski liste,

od tamkej niso pesmi tvoje hvale,
pomladi srečne, blagodarne tiste
cel čas so blagih sapic pogrešvále.

6.

Cel čas so blagih sapic pogrešvále,
od tebe, drage deklice prevzetne,
prinesle niso božicam prijetne,
ki bi bila jih oživela, hvale.

Bile so v strahu, de boš tí, de zale
Slovenke nemško govorít' umetne,
jih bote, ker s Parnasa so očetne
dežele, morebiti zaničvále.

Kaméne naše zapušene božce,
samice so pozabljene žalvále,
le tujke so častile Kranjcov množce.

Cvetlice naše poezije stale
do zdéj so vrh snežnikov redke rožce,
obdajale so utrjene jih skale.

7.

Obdajale so utrjene jih skale,
ko nekdaj Orfejovih strun glasove,
ki so jim ljudstva Tracije surove
krog Hema, Ródope bile se vdale.

De bi nebesa milost nam skazale!
otajat Kranja našega sinove,
njih in Slovencov vseh okrog rodove,
z domačmi pesmam' Orfeja poslale!

De bi nam sŕca vnel za čast dežele,
med nami potolažil razprtije,
in spet zedinil rod Slovenšne cele!

De b' od sladkôte njega poezije
potihnil ves prepir, bile vesele
viharjov jeznih mrzle domačije!

8.

Viharjov jeznih mrzle domačije
bile pokrajne naše so, kar, Samo!
tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo
pozabljeno od vnukov veter brije.

Oblóžile očetov razprtije
s Pipínovim so jarmam sužno ramo
od tod samó krvavi punt poznamo,
boj Vitovca in ropanje Turčíje.

Minuli sreče so in slave časi,
ker vredne dela niso jih budile,
omólknili so pesem sladki glási.

Kar niso jih zatrle časov sile,
kar raste rož na mladem nam Parnasi,
izdíhljeji, solzé so jih redile.

9.

Izdíhljeji, solzé so jih redile
s Parnasa mojga rožice pričjoče:
solzé 'z ljubezni so do tebe vroče,
iz domovinske so ljubezni lile.

Skeleče misli, de Slovenec mile
ne ljubi matere, vanj upajoče,
de tebe zame vneti ni mogoče,
z bridkostjo so srcé mi napolnile.

Željé rodile so prehrepeneče,
de s tvojim moje bi ime slovelo,
domače pesmi milo se glaseče;

željé, de zbudil bi Slovenšno célo,
de bi vrnili k nam se časi sreče,
jim moč so dale rasti neveselo.

10.

Jim moč so dale rasti neveselo,
ko zgodnja roža raste zapeljana
od mladga sonca kopnega svečána,
ak nékej dni se smeja ji veselo;

al nagne žalostno glavíco velo,
megla k' od burje prileti prignana,
in pade iz nebes strupena slana,
pokrije sneg goré in pólje célo.

Sijalo sonce je podobe zale,
pogleda tvojga pil sem žarke mile,
ljubezni so cvetlice kal pognale.

Nad žarki sonca so se té zmotile,
na mrazu zapušene so ostale,
ur temnih so zatirale jih sile.

11.

Ur temnih so zatirale jih sile
vse pevca dni, ki té ti pesmi poje;
obup, življenja gnus, začela boje,
Erinje vse so se ga polastile.

Ko v veži je Orest Diane mile
zadóbil spet bil zdravje duše svoje,
tak bi bile se od ljubezni tvoje
vmirile prsi, lica se zjasnile.

Zbežale so te sanje krátkočasne,
bilo blisk nagel upanje je célo,
ki lé temnejši noč stori, ko ugasne.

Od tud ni več srce bilo veselo;
kako bile bi poezije jasne!
Lej, torej je bledó njih cvetje velo!

12.

Lej! torej je bledó njih cvetje velo,
in redke so, in slabe, nebogljene,
v zidéh tak podrtije zapušene
rastejo včasih rože neveselo,

ki jim kropív krdelo rejo vzelo,
in kar nežlahtnih zéliš kal tam žene;
al, ak v gredice vrta jih zelene
kdo presadí, cvetejo koj veselo.

Tak blizo mojga bi srca kraljice,
bi blizo tebe, sonca njih dobile
moč kviško rasti poezij cvetlice;

ak hočeš, de bi zaljši cvet rodile,
veselo véle vzdignile glavíce,
jim iz oči tí pošlji žarke mile.

13.

Jim iz oči tí pošlji žarke mile,
mi gledati daj lic svetlobo zorno!
Le nji teme kraljestvo je pokorno,
samó njo bógajo viharjov sile.

Skrbi verige bodo odstopile,
odpadlo bo železje njih okorno,
s preblago tvojo pomočjo podporno,
vse njih se rane bodo zacelile.

Zjasnilo se mi bo spet mračno lice,
spet upanje bo v srci zelenelo,
in ustam dalo sladke govorice;

na novo bo srce spet oživelo,
v njem rastle jasnih poezij cvetlice,
in gnale bodo nov cvet bolj veselo.

14.

In gnale bodo nov cvet bolj veselo
ko rože, kádar mine zima huda,
in spet pomlad razklada svoje čuda,
razsipa po drevesih cvetje belo.

In toplo sonce vabi ven čebelo,
pastir rumene zarje ne zamúda,
v grmovji slavček poje spet brez truda,
veselje preleti naturo célo.

O vem, de niso vredne take sreče,
od straha, de nadležne poezije
bi ne bile ti, mi srce trepeče.

Naj pesmi milost tvoja saj obsije,
ki 'z njih, hladiti rane si skeleče,
poet tvoj nov Slovencam venec vije.

Magistrale

Poet tvoj nov Slovencam venec vije,
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
Iz sŕca svoje so kalí pognale
Mokrócvetéče rož'ce poezije.

Iz krajov niso, ki v njih sonce sije;
Cel čas so blagih sapic pogrešvále,
Obdajale so utrjene jih skale,
Viharjov jeznih mrzle domačije.

Izdíhljeji, solzé so jih redile,
Jim moč so dale rasti neveselo,
Ur temnih so zatirale jih sile.

Lej! torej je bledó njih cvetje velo,
Jim iz oči tí pošlji žarke mile,
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.