Že míru srčnemu nevarne leta,
mladosti leta so slovo jemale;
domače sem lepé poznal dekleta,
dežel sem tujih videl hčere zale;
bila srca ni próstost men' odvzeta,
že so prevzetne misli mi vstajále,
de mal', al nič ljubezen ne opravi, 
pri temu, ki se tŕdno v bran ji stavi.

Prišla lepote rajske je devica,
de videl bi ne bil podobe njene!
Rudeči zor osramoté nje lica,
in nje oči nebeških zvezd plamene,
nikdar več zdrav ne bo, ki ga pušíca
pogleda bistrega v srce zadene.
Kdo znal popísat ust bi ljubeznivost,
nedolžnih prs snegá kdo zapeljivost!

Namest iskat zavetje v trumi gosti,
ko nji podobna stala je pred mano,
ki je od nje na zadnji petek v pósti
Petrarkovo bilo srce užgano,
pogleda njenga užival sem sladkosti,
dokler, de je srcé dobilo rano,
ki peče noč in dan me brez hladila,
ki ni dobiti ji nikjer zdravila.

Ne omečé je lica obledene,
ne pesem žalostnih glasovi mili,
in ne oči od spanja zapušene,
solzé ne, ki tekó iz njih posili.
Veselje, mir zbežala sta od mene,
obup topi srce, ker se ne usmili. -
Tako, kdor misli tŕdno stati, pade,
nevarno gledat je dekleta mlade.

Zatorej, kómur mar je próstost zlata,
cvetečih deklic naj ne ogleduje!
Bila mirú sta men' očesa tata,
na svoje naj pogléde skŕbno čuje;
oči odpró ljubezni dur' in vrata,
skoz té se naša pamet premaguje.
Kdor mene noče bógat, sam bo zvedel,
v nesreče moje reva bo zabrédel.