Učenec
"De zdéj - ko že na Kranjskem vsak pisari,
že bukve vsak šušmar daje med ljúdi,
ta v prozi, úni v verzih se slepari -
jaz tudi v trop - ki se poti in trudi,
ledino orje naše poezije -
se vriniti želim, se mi ne čudi.
Prijatelj! úči mene pisarije:
kako in kaj ušeč se Kranjcam poje,
odkrij mi proze naše lepotije."

Pisar
"Ak so pisar postati želje tvoje,
moj zlati uk poslušaj in zastópi,
zapiši tŕdno ga v možgane svoje!
Ak hočeš kaj veljati v našem trópi,
besed se tujih boj, ko hudga vraga,
ak kos si temu, koj na prste stopi.
Naj proza tvoja bo lepote naga,
Minerve nič ne prašaj, poj posili,
pisarjam proza bo, in pesem draga.
Češ biti v kranjskih klasikov števili,
debelo po gorjansko jo zarobi,
vsi bomo tvojo čast na glas trobili;
ak rovtarske vezáti znaš otróbi,
nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene,
in pozen vnuk poroma k tvojmu gróbi.
De kranjšina zaklad ti svoj odklene,
zapústi ročno mestne mi sosede,
tri leta pojdi v rovtarske Atene."

Učenec
"Al žlahtne kranjske tam cvetó besede,
kjer govoriti dosti več ne znajo,
pastirji samski, ko imena čéde?"

Pisar
"Tam, kjer po stari šegi še drekajo,
kjer ne zmajejo dost', al nič jezika,
besed nemškvavcov grdih ne poznajo."

Učenec
"O srečne rovte! v vas me iti mika:
al se bojim, pri rovtarji, pri kméti,
de bera besedí ne bo velika."

Pisar
"Pečene, ljubček! pišeta na svéti
nikomur niso v grlo priletele;
brez truda večno se ne da živeti.
Besede zrášene, besede zrele,
ne v rovtah, po planjavi ne kmetije,
nikjer ne bodo ti na nos visele.
Poslušaj ga, kako jo on zavije,
jezika sol, lepota, de le zine,
in pravo ti vezánje se odkrije.
Tam púljo besedí se korenine;
k tem déni konce: ača, išče, uha,
on, ovka, ovec, druge pritikline,
to tŕdno skupej zvari; primaruha!
lahkó boš v kozji rog ugnal Slovence,
in proti tebi bo Dobrovski - muha."

Učenec
"O zlati uk! adijo mestne sence!
Apolon drugi bom jaz sred kozarjov
si v rovtah pletel neumrjoče vénce. -
Al naše ljudstvo nekdaj ni oltarjov
Minerve in Apolona imelo,
od grških, od latinskih so pisarjov
dobili starši učenost v dežélo,
in z njo besede tuje; - razodéni,
al saj se bóde teh poslužit smelo?"

Pisar
"Bog tega varij! po nobeni ceni,
jezika našga z njimi ne ognusi!"

Učenec
"Sej tudi drugi to storé Sloveni;
sej vemo, de turčuje Srb, de Rusi
tatárijo, Poljak de francozúje,
de včasih vrli Leh nemškváti musi."

Pisar
"Lej, v knjigah njih je tolkanj ljuljke tuje
med lepo, čisto slavšno zasejane,
de je noben purist več ne izruje;
al bukev naše kranjšne spakedrane
pešíčico denímo na ognjiše,
prerôjen Fenis čist de 'z ognja vstane."

Učenec
"Čemu bó nam, prašam, prazno pogoriše?
Al mutasti počakamo zijali,
de 'z njega zrase novo besediše?"

Pisar
"Slovensko ljuljko bomo rešetali,
hranili dobro zrno, in kar zmanjka,
iz svojih bomo to možgan dodali."

Učenec
"Te čudne zmési starega ostanka
in iz novink Slovenec v Koratani,
ne bo razúmel Štajerc, ne Ljubljanka."

Pisar
"Gorjačarji, tatovi in cigani
po svojem govoré; kogá za silo
nam v bukvah jezik svoj imeti brani?"

Učenec
"Gorjačarsko, cigansko kaj berilo
bo čudno vam pisarjam pomagálo,
ak bo se vse drugači govorilo;
samí svoj uk spoštujete premalo,
več tujk c'lo tebi, ne zameri, uide,
zakaj bi se jih moje žnablo balo?"

Pisar
"To govori se, kar na jezik pride,
pogovor, ko na ušesa več ne bije,
ko zjutrejna megla se v nič razide;
kar v bukvah je natisnjenga, upije,
to, bratec! med učene gre lingviste,
in priča od jezika lepotije.
Slovenci bodo brali bukve čiste,
ak nas ne hval'jo, naj me vzame zlódi
Cel svet posnemal kranjske bo puriste.
Kar nočte vi umeti k svoji škodi,
kar ne dopade vaši slepi buči,
častili bodo pozni to naródi."

Učenec
"Prižgal si, mojster! žark mi nove lúči;
na delapust de sodnega jaz dneva
slovim, še to, kaj pel bom, me poduči!"

Pisar
"Horacij dulce et utile veleva,
kaj prida sliš'jo ušesa naše rade;
nam utile je zrno, dulce pleva."

Učenec
"Romance zdéj pojejo in balade,
tragedija se tudi nam obeta,
sonete slišim peti pevce mlade."

Pisar
"Od mene pesem vsaka je prekleta;
ki nima prav slovenskega imena, 
naj še tako prijetno bo zapeta.
Ljubezen poje pevcov teh Kaména,
jeziku dela ino srcu rane,
v grdobe strela treši naj ognjena!
Balade od čebelice zasrane,
de bi se té med nami zamorile,
tragedije ostale nam neznane!
de bi Kranjice strupa 'z njih ne pile,
ljubezni sladke, ki srce zapelje,
bi z Romejovo Juljo ne čutile!"

Učenec
"Res škoda bi bilo, zdéj od nedelje
do druge šestkrat se srce unáme,
je šega, de kdor pride préd, préd melje!" -

Pisar
"Balade pét je mlatva prazne slame,
je reč pohújšljiva in zapeljiva;
Lenoro bere naj, kdor ne verjame.
Romanca je s tragedijo škodljiva,
teh in sonetov in zdravljic ne piši,
sovraži vse té muza sramežljiva.
Poj rajši to, kar treba je pri hiši,
za hleve treba, treba je na polji,
poj to, kar kmet in méščan s pridam sliši."

Učenec
"Bog ti zaplati uk, po tvoji volji
bom pel: gosence kaj na repo varje,
kak prideluje se krompir narbolji;
kako odpravljajo se ovcam garje,
preganjajo ušivim glavam gnide,
loviti miš' učil bom gospodarje."

Pisar
"O, zlati vek zdéj muzam kranjskim pride!"