Bil nékdaj je mlad pevec; ne bôgat al sloveč,
je zložil dókaj pesem, od ljubice narveč,
od ljubice Severe, prevzetne deklice,
ki niso je oméčle njegove pesmi vse.

Pomlad se je zbudila, se veselí je svet;
al tebe pevec vabi 'z ozidja ven nje cvet?
Kaj čutarco čez pleča iz mesta ven hitiš,
al ne piješ studencov, se mrzlice bojiš?

V kogá si tak zamišljen? káj gledaš tek plašno?
od nje, al od pomladi zmišljuješ pesmico?
Noben ni človek zvedel, kaj mislil je tačas,
so usta omolčale, oblédil je obraz.

Ko najdejo ga, prazna čutárčica leží,
od sŕca spet do sŕca mu več ne róji kri. -
Kdo mu je kriv bil smrti, se prašajo ljudje;
nobeden ni bil zraven, sam Bog nebeški ve.

K pogrebu vkup derejo ljudje od vseh strani;
Severe, njega ljubce, med njimi videt ni.
Skrivéj po pevcu joka znabiti se doma;
o, komej je verjeti, de je tak vsmiljena!

Kaj mašnik z mizereram, kaj danes z líbero,
in z drugo pri pokopu hití molitvijo?
Poroka nanjga čaka, zato tako hiti;
prelepa gospodična Severa se moži.

Zvečer jo je poročil, do polnoči svatvál;
o polnoči vesel je 'z vesele družbe vstal;
ko pride tje do grôbov, kjer s'cer kraljuje mir,
zasliši med mrliči gospod glasen prepir.

Pred njim odpró se vrata, ven pevec prihiti:
"Zakaj v prst posvečeno ste me zagrebli vi?
Ker sem se sam bil vsmŕtil, je zdej prepir zato, 
al rabeljnam zapadlo, biričam ni telo?

Ne ljubci bit napoti, sem v strupu smrt si pil,
zakaj bi jaz nadležen mrličam v zemlji gnil?"
Odkópan pevec ležal je zjutraj vrh zemljé,
pokôpat k tolovajam biričam ga dadé.