"Dohtar, ti jezični dohtar!
kaj postopaš ti za mano?
Ne prepiram se z nobenim,
de bi peljal mojo pravdo;
ni umrla teta moja,
teta moja, dekle staro,
de bi, dohtar! mi opravljal
po nji dédino bogato;
sem premlada, de bi pismo
ženitvanjsko se pisalo.
Dohtar, ti jezični dohtar!
kaj postopaš ti za mano?" -

"Ne zameri, ne zameri,
cvet lepote, dekle drago!
Naj tekó ti mirni dnevi,
Bog ti žívi teto staro.
Je v šestnajstem, mislim, léti
se možiti še prekmalo;
de te ljúbit ni prezgodej,
tvoji mi pogledi právjo.
V pravdah ne želi pero ti,
al srce, le zate vžgano,
ti želi v ljubezni slúžit;
brez pokoja to za tabo
vódi mi poglede, misli
in nogé z močjo neznano,
koder hodiš, cvet lepote,
žlahtna roža; dekle drago!"