Klel je neki mlad učenec
pust na pepelnično jutro,
te besede je govoril
v jezi svoji tisto uro:

"O, predpust! ti čas presneti,
de bi več ne príšel v drugo!
Ti med materne petice
si poslal požrešno kugo,
si mošnjico mi rejeno
djal popolnama na suho;
stari oča se bo praskal,
gledala bo mati čudno,
malo penezov poslala,
dókaj bóta mi naúkov:
vender to bi še prenesel,
to še ni narveči húdo.

O, predpust! ti čas presneti,
de bi več ne príšel v drugo!
Sem obesil závolj tebe
dókaj časa uk na kljuko;
treba prečuváti bóde
več noči s prižgano lúčjo,
dolgo si glavó beliti,
de popravim spet zamudo;
vender to bi še prenesel,
to še ni narveči húdo.

O, predpust! ti čas presneti,
de bi več ne príšel v drugo!
Si omožil dókaj deklic,
in med njimi mojo ljubco,
mlado deklico nezvesto,
lepo Reziko nemškuto,
za katero rad bi dal bil
kri, življenje, svojo dušo. -
De si njo mi ti omožil,
oh, to je narveči húdo!"