Luna sije,
kladvo bije
trudne, pozne ure že;
préd neznane*
srčne rane
meni spati ne pusté.
Ti si kriva,
ljubezniva
deklica neusmiljena!
Ti me raniš,
ti mi braniš,
de ne morem spat doma.

Obraz mili
tvoj posili
mi je vedno pred očmi;
zdihujoče
sŕce vroče
vedno k tebi hrepeni.

K oknu pridi,
drug ne vidi,
ko nebeške zvezdice;
se prikaži,
al sovraži
me srce, povej, al ne?

Up mi vzdigni,
z roko migni,
ak bojiš se govorít! -
Ura bije,
k oknu ni je,
kaj sirota čem storít!

V hram poglejte,
mi povejte,
zvezde, al res ona spi;
al posluša,
me le skuša,
al za druzega gori.

Ako spava,
naj bo zdrava,
ak me skuša, nič ne dé;
po nje zgubi,
ako ljubi
druz'ga; póčlo bo srce.