Po drugih se oziraj,
ne morem ti branít;
še men' oči odpiraj,
mi gledat daj njih svit!

Obešajo glavíce,
ni rožam mar cvetét;
molčijo v gójzdi tice,
ne ljubi se jim pét'.

Ne letajo čebele,
krog cvetja ne šumé;
c'lo ribice vesele
se klavrno držé.

Žaluje vsaka živa
stvar, draga deklica!
ak dálej sonca skriva
se luč rumenega:

več rož ne rase v polji,
več nima tičov hrib;
čebel več kraj narbolji,
več nima voda rib,

ko misel jaz, ki spejo
v ljubéznjenih sanjah,
ki si na dan želejo
zleteti v pesmicah.

Al repetnic razpeti
préd nimajo moči,
de tvojih jim zasveti
nebeška luč oči.

Ak hočeš, de jih sence
pomoril mraz ne bo;
ak hočeš med Slovence,
de tvojo čast nesó;

vsaj name se oziraj,
ak nočeš me ljubít;
oči mi vsaj odpiraj,
mi gledat daj njih svit!