Drug ti je v skŕbno nastavljene mreže
nestanovitno zasačil srce;
vender na mene še nekaj te veže,
kaj de je, komej med nama se ve.

Marsikdej se govorica ti zmeša,
ko me zagledaš med drugmi ljudmi,
marsikdej tvoje oko me pogreša,
išeš okoli me s plašnim' očmi.

Večkrat, ko utrudena praznega hrupa,
v misli zamaknjena sama sediš,
vsili v spomin se ti pevec brez upa,
stari čas skorej nazaj si želiš.

Marsikdej, ko ti tvoj ljubi zapoje,
sreče v ljubezni se baha vesel,
v srcu te zbadajo pesmice moje,
ki jih od njene nesreče sem pel.

Sama sodíla si préd me nemilo,
sama me zmeram še sodiš ojstró;
pravijo vender, de slabo plačilo,
kdor me pri tebi zatoži, dobó.

Trdna med nama vzdiguje se stena
'z brezna globôc'ga do strmih nebes;
vender ne vdrža želj skrivnih plamena,
de bi ne mogel on švigniti čez.

Ne pozabíti jih, so te prosili
drugi, ne moje prevzetno srce;
v mislih ti niso, al mene posili
pomnila boš ti do zadnjega dne.