Svojega vranca sem spustil, da prvič dirja zunaj staje. Od daleč jo zagledam, kako se požene. Mojemu konju naproti, in gospodarju skozi srce. Pripadata si.
Pogosto se zgodi, da eden od staršev , oče ali mama, ob razvezi otroka uporabita kot čustvenega partnerja, nekak nadomestek izgubljenega partnerskega odnosa. Vpletanje otrok v medsebojna obračunavanja, je še vedno prepogosta praksa poskusa razreševanja konfliktnega partnerskega odnosa. Veliko energije izgubita v takšni igri merjenja moči nekdanja zakonca, partnerja, posebej škodljive so pa tovrstne igre za otroke. Poglejmo zakaj.
Preprosto dejstvo je, da imajo otroci radi oba starša. Glede na starost in spol otroka je pričakovano, da je v določenem starostnem obdobju bolj navezan na mamo, v določenem pa na očeta. Pri dojenčih in zelo majhnih otrocih so strokovnjaki enotnega mnenja, da ima v tem obdobju mama prvenstveno mesto v otrokovem življenju, očetova ljubeča prisotnost in skrb za mamo in otroka, pa je prav tako nepogrešljiva.
Moževa bližina se kaže predvsem v ljubeči pozornosti, ki opazi mnogokrat preutrujeno mamico, in ji ponudi tistih nekaj nujnih trenutkov, ki jih
Življenjski slog ki ga živimo, je zanimiv preplet danosti in osebnih izbir.
Osebna izbira in možnost, da lahko kadarkoli vsaj za odtenek spremenimo svoje življenje, se nam ponuja tudi v postnem času, ki se začne s pepelnično sredo in traja do velike noči.
Postni čas je primeren za inventuro življenjskega sloga, ki ga živimo.
In se lotimo sprememb, posebej tistih, ki jih morda dlje časa opažamo kot motnjo v obliki slabe razvade, ki zmore neopazno preiti tudi v lažjo ali hujšo obliko zasvojenosti.
Če naš korak nikoli ne stopi na to trdo pot, in raje ostanemo v skritem zavetju, tvegamo, da ostanemo večni bolniki na resnični ali »psihični bolniški postelji«.
Pogosto se ne premaknemo, kot Vladimir in Estragon čakamo svojega Godota, vsevednega primarija, ki bo vse pozdravil, in morda še obiske ob naši postelji, ki bodo videli našo onemoglost in z nami sočustvovali...
Za spremembo se je treba odločiti
Preverjanje lastnega življenjskega sloga me je pripeljalo tudi do premisleka o p
»… globoko v srcu vsakega moškega je skrita velika želja po bojevanju, avanturi in reševanju nežnejšega spola.« John Eldredge, Divji v srcu
Pred tedni sem pohajkovanja po Poliških Špikih zaključil z vzponom na Kugyjevo goro. Montažev greben odpira čudovite poglede na sosednje gore, ostri prepadi med njimi pa pripovedujejo o veličini in krhkosti bivanja.
V želji po preseganju, marsikdaj prignani do skrajnih meja, iščem sledi moškega, kakršen želim biti. Takega, ki zmore trdno stati nad prepadi sodobne slovenske stvarnosti.
Kriza identitete
Kriza identitete sodobne ženske in moškega se dotika vseh razsežnosti njunega bivanja, duhovne, čustvene in telesne.
S pojavom razsvetljenske misli se je Evropa simbolno odrekla temeljni povezanosti z Bogom. Človek kot edino merilo lastnega obstoja je zašel v protislovje in zanikanje vsakršne danosti, kar moška avtoriteta, osrediščena v moralnem kodeksu časti, poguma in zvestobe, vsekakor je.
In prav ti simboln
”Ženskost je težko opredeliti, saj povezuje vse občutke o sebi, ki jih ima ženska. Sebe nikoli ne doživljamo kot človeka, vedno gre za moškega ali žensko. Če naj se uresničimo v svoji človeškosti, lahko to izpeljemo le kot ženske,” je zapisala Alenka Rebula v knjigi Blagor ženskam.
Družbeno vlogo ženske, kakršno smo poznali nekje do polovice dvajsetega stoletja, je feminizem stigmatiziral, teorija spola pa jo je povsem razvrednotila. Biološki spol kot družbena realnost postaja v javnem govoru vse bolj sociološka kategorija, ki jo je mogoče z napredovanjem družbe poljubno razlagati.
Znanstveno infantilnost in naravnost škodljivih posledic teorije spola, ki jo kot sveto knjigo sprejema večina sodobnih feministk, je najbolj zgovorno zanikala prav praksa dr. Moneya. Resničnost, ki je bila simbolno prisiljena, da svoje mesto prepustiti teoriji spola, je navrgla grozljive posledice, ki vodijo v razbitje subjekta in selektivno uporabo
