01 / ZAČETKI 

Leta 1956 se je v kolektivu krške tovarne celuloze, ob zaključku postavitve prvega papirnega stroja, porodila misel, da bi v svojem kolektivu ustanovili godbo na pihala. Sicer je v tem času v Krškem že delovala gasilska pihalna godba, ki pa se je borila z vrsto težav in so bili obeti za njeno delo vse prej kot rožnati. Pobudnik za ustanovitev nove godbe v tedaj največji delovni organizaciji krške občine je bil ing. Vladimir Šega. Z vrsto somišljenikov in ob podpori sindikata je do uresničitve zamisli preteklo le malo časa. Še isto leto so iz zvezne republike Nemčije uspeli dobiti 42 instrumentov, katerih del je bil namenjen tudi drugim glasbenim skupinam. Kot prvi je ''godbo v ustanavljanju'' prevzel tedanji pevovodja Franc Strmšek, osnove pa ji je dal še Albin Danko. Zanimanje med zaposlenimi za vključevanje med godbenike je bilo precejšnje in je za vse, ki bi radi sodelovali, instrumentov kaj hitro zmanjkalo. V razmerah, kot je bilo dejstvo, da sta bila med vsemi člani le dva z znanjem igranja na instrumente, drugi pa so bili popolni začetniki, je bilo razumljivo, da so se pričeli ozirati za strokovno usposobljenim dirigentom, ki bi hkrati godbenike poučeval tudi v igranju. 3. novembra 1956 je godbo prevzel Maks Umek, takratni vodja rudarske godbe na Senovem, ki je za delo poprijel z veliko zagnanostjo. Godba stalnih prostorov za skupinsko delo in posamično vadbo ni imela, zato so uporabljali kar sobo na bazenu

ter prostor v nekdanji tovarniški kantini, kjer so svoje prve instrumente tudi razstavili, ogledal pa si jih je lahko ves tedanji kolektiv.

Prišli so dnevi trdega dela, ki so 'godbo-začetnico' počasi pripravljali na to, da bi se lahko prvič javno predstavila. 1. marca 1957 so izvolili prvi upravni odbor godbe, kar danes štejemo za njen rojstni dan. Odbor so sestavljali Rudi Umek (predsednik) ter člani Maks Umek, Miha Mirt, Srečko Poljšak, Martin Božič, Jože Olenik, Željko Mikolavčič, Vinko Poljanec, Stane Hribar in Franc Ban

Godba se je prvič predstavila 27. aprila istega leta na Sremiču, ko je zaigrala članom kolektiva Tovarne celuloze in papirja na njihovi proslavi dneva ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda in delavskega praznika, 1. maja.

Stari zapiski povedo, da so imeli za ta nastop pripravljenih sedem koračnic in da je bila prva skladba, ki so jo pričeli vaditi, koračnica z naslovom Intendanti. Širši javnosti pa so se prvič predstavili ob krškem občinskem prazniku, 11. avgusta 1957, ko so zaigrali tudi ob otvoritvi tedanjega Hotela Sremič. Povedati pa je potrebno še to, da je godba po prihodu dirigenta Maksa Umeka dobila delovne prostore v poslopju Lesnega prostora, v katerih je domovala dolgo vrsto let, vse do preselitve v novi Delavski dom Edvarda Kardelja v Krškem.

Kot vsaka organizirana skupina je tudi godba kmalu dobila svoja ''pravila''. Izdal jih je plenum sindikalne podružnice Tovarne celuloze in papirja Djuro Salaj Videm-Krško, kot njen soustanovitelj. S temi pravili je godba dobila ime: GODBA NA PIHALA TOVARNE CELULOZE IN PAPIRJA ''DJURO SALAJ'' VIDEM-KRŠKO.

02 / OD ZAČETKA DO DANES

Marsikaj iz godbenega arhiva se je do danes izgubilo, marsikaj so godbeniki že pozabili, zato je pisanje njene 50-letne zgodovine težavno.

Leta 2007, ko orkester praznuje 50. obletnico, smo poskušali zabeležiti vse člane orkestra od začetka do danes, vendar so bili določeni podatki o članih izgubljeni ali nezapisani. Kljub vsemu smo uspeli izbrskati kar nekaj podatkov o rasti tega orkestra. Na prvem nastopu naj bi zaigralo le okrog 14 članov, medtem ko imamo zabeleženih članov orkestra v mesecu aprilu istega leta kar 22 (kar štejemo tudi za začetek vaj godbe), leta 1979 je godba štela 35 godbenikov, instrumentalnega igranja pa se je učilo kar 30 učencev.

Ko je orkester slavil svojo 15-letnico (leta 1972), so godbeniki zapisali to:
''Vzpon je godba beležila vse do leta 1963, potem pa so zanjo nastopili bolj senčni časi. Posamezni člani so začeli zapuščati godbeni kolektiv iz različnih vzrokov. Entuziazem je pri marsikom zamenjala ''skrb'' za dvig življenjske ravni, posredi so bile bolezni, preselitve nekaterih godbenikov v druge kraje in na nova delovna mesta, nekateri pa so menili, da niso več kos zahtevi po kakovostnejšem igranju in tako naprej. Nastopilo je torej obdobje resnih kadrovskih težav, ki so rast godbe v veliki meri zaustavili. Upravni odbor je bil tedaj postavljen pred dejstvo: ali nadaljevati z delom z manjšim številom godbenikov in z vzporednim vključevanjem mladine v pouk ali iskati pomoč pri rudarski godbi na Senovem. Padla je taka odločitev: nastalo stanje moramo ozdraviti na oba načina. Lotili smo se večjega vključevanja novincev, ki so se odločali predvsem za igranje tistih instrumentov, s katerimi bi se lahko vključili še v igranje v različnih zabavnih ali narodnozabavnih ansamblih. Med težave, s katerimi se godba srečuje, uvrščamo tudi zaposlenost njenih članov v različnih delovnih organizacijah in izmenah, kar seveda povzroča tako težave pri vajah kot nastopih. Kljub temu pa z veseljem ugotavljamo, da je godba težave že pričela premagovati in lahko upamo, da jih bo postopno tudi dokončno premagala…''

In res je bilo tako. Na koncertu ob njeni 20-letnici v starem Domu Svobode v Krškem je igralo le 20 godbenikov, vendar so z dvema uspešnima propagandnima nastopoma na krški in leskovški osnovni šoli vključili v naraščaj orkestra veliko mladih, s tem delom pa so nadaljevali vsako leto. Prav na ta način se je godba odtlej naprej neprekinjeno številčno krepila in hkrati pomlajevala, rasla pa je tudi njena kakovostna raven, saj je bil pouk res strokovno zastavljen in zato tudi uspešen. Potrebno je povedati še to, da se je v teh letih v godbo vrnilo tudi nekaj tistih, ki so bili vanjo že vključeni.

Ob njeni 25-letnici se je na odru zbralo kar 56 članov; ko je orkester slavil 40 let, je bilo v orkestru 70 članov, potem pa se število članov ni toliko spreminjalo, saj ob letošnjem jubileju šteje godba člana manj kot pred desetimi leti.

Ob pregledu 50-letne zgodovine orkestra je potrebno poudariti tudi druge stvari. Ena od teh so uniforme. Prve godbene obleke je orkester dobil že v letu ustanovitve. Te so orkester zaznamovale polnih 12 let, vse do leta 1969. Od takrat je godba kar nekajkrat zamenjala svoja oblačila, približno sedemkrat.

Še bolj kot obleke je potrebno omeniti tudi instrumente v orkestru, za katere pa je potrebno vedno vzdrževanje in tudi menjava. Prve je orkester dobil leta 1956, nekaj pa so jih dobili od nekdanje krške gasilske godbe. Ti instrumenti so kot prve obleke v orkestru zdržali vrsto let, vse do 27. septembra 1979. Takrat so prejeli 56 novih instrumentov, prvič pa so na njih javno zaigrali na svečani seji delavskega sveta Tovarne celuloze in papirja v Delavskem domu v Krškem, 27. oktobra 1979.

Za godbo pa je pomemben tudi notni material. Pri pouku novincev so se posluževali notnega materiala, ki je običajen za pouk istih instrumentov na glasbenih šolah in jih je bilo tudi lažje dobiti kot partiture za orkestrsko igro. S tem materialom pa je krški godbi veliko pomagala tudi godba z Raven na Koroškem, predvsem po zaslugi dirigenta Draga Gradiška, ki prihaja s Koroške. Nekaj not, predvsem s skladbami slovenskih avtorjev, je posredovalo tudi Združenje orkestrov Slovenije, ki je takrat delovalo v okviru Republiške zveze kulturnih organizacij. Dandanes pa zbiranje notnega materiala ni več tako težko, saj jih je mogoče kupiti v vsaki glasbeni prodajalni z notnim materialom. Danes šteje godbeni arhiv kar nekaj sto različnih orkestrskih del, domačih in tujih komponistov. Ob letošnji obletnici pa je orkester predstavil tudi avtorsko delo godbenice Darje Dobršek in aranžma godbenika Dejana Učakarja.

V godbi so leta 1978 ustanovili še poseben orkester, ki se je ukvarjal z igranjem zabavne glasbe.

V njem je bilo 18 članov godbe, v pomoč pa so jim bili še pianist in kitarista, ki so si jih ''izposodili''. Zanje je bil problem notnega materiala še posebej pereč, zato je aranžmaje pisal kar sam dirigent Gradišek. Kot zanimivost lahko tudi napišemo, da je v orkestru, nekje v sedemdesetih, igral eden izmed ameriških inženirjev firme Westinghouse, graditeljice naše prve nuklearne elektrarne. Čeprav je bilo to le pol leta, se mu je godba tako priljubila, da ji je po povratku v Združene države Amerike od tam poslal obsežno notno gradivo za zabavno-glasbeni ansambel. Celotno gradivo je obsegalo kar 120 skladb.

Tudi danes člani orkestra delujejo v različnih glasbenih skupinah. Tako je pred leti sedanji dirigent ustanovil Plesni orkester Krško, ki igra predvsem zabavno-plesne skladbe. Manjša zasedba je ustanovila tudi D' Palinka band, ki razveseljuje ljudi na raznih druženjih. Ker se je čez leta pojavil problem zbrati dosti članov za igranje na pogrebih, pa so člani ustanovili tudi kvartet pozavn, ki je v celoti prevzel to nalogo. Svoje delo pa predstavljajo na lastnih koncertih. Dva godbenika pa sta soustanovitelja in člana kvarteta klarinetov Clarifour, ki ima za seboj kar nekaj samostojnih koncertov, pozna pa jih marsikateri klarinetist.

Za tako veliko zasedbo pa so vedno potrebna pravila. Tako so leta 1980 v godbi dobili pravila, med katerimi je bilo zapisano tudi to:

''Sindikalna organizacija Tovarne celuloze in papirja Djuro Salaj združuje v okviru svoje dejavnosti »Pihalni orkester Tovarne celuloze in papirja Djuro Salaj Krško«, ki je prostovoljno združenje godbenikov z namenom, da zadovoljujejo lastne in skupne interese na področju amaterske glasbene dejavnosti... Namen orkestra je, da skrbi za množičnost in popularizacijo narodne, zabavne in umetne glasbe med občani, da skrbi za glasbeno usposabljanje mladine, da vzgaja svoje člane v duhu in predanosti socialističnim načelom, v ljubezni do naše domovine ter v duhu bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti...''

Vrsto let, ko je kot ''krstni boter'' godbi veljal Plenum sindikalne podružnice v tovarni celuloze in papirja, je bil njen soustanovitelj in mecen sindikalna organizacija tega kolektiva. Še danes velja, da nekateri zaposleni v sedanji tovarni Vipap Videm d.d., Aero Papiroti d.o.o., Duropach Tespack d.o.o., Vipreh d.o.o. in Čistoča d.o.o. prispevajo denar. Pred leti je bilo tako, da je prispevek za godbo dajal sleherni zaposleni v tovarni, in sicer po 15 dinarjev na mesec. Ta denar so uporabljali za nabavo uniform, za vzdrževanje instrumentov, nakup notnega materiala ipd. Sindikat jim je poleg tega vsako leto omogočil 10-dnevni brezplačni oddih na morju, v Materadi pri Poreču.

Sedaj pa so se časi spremenili in godba od soustanovitelja ne prejema več toliko dohodkov, saj se je z leti tudi sama tovarna reorganizirala. Tudi brezplačnega dopustovanja na morju nima več.

Ker je ugled orkestra rasel in je začel tekmovati zunaj svojih meja, je bilo potrebno iskati nove sponzorje, ki bi nas podprli v raznih projektih. Vendar so ti le občasni in le nekaj je takih, ki že vrsto let podpirajo delo orkestra. Kljub temu pa ta dohodek orkestru zadostuje le za redne stroške. Glede na ugled orkestra je namreč kar žalostno, da nima v svoji lasti niti vseh potrebnih tolkal, ampak ima sposojene od Glasbene šole Krško. Prav tako je orkester v zadnjih letih kupil le majhno število novih instrumentov.

Orkester je v zadnjih petindvajsetih letih začel rasti, ne samo številčno, ampak tudi kakovostno.

Tako je že leta 1982 dosegel prvi vidni rezultat na državnem tekmovanju slovenskih godb, najuspešnejša pa so bila devetdeseta leta. Takrat je dirigent Drago Gradišek orkester popeljal v višave, saj je že leta 1990 dobil veliko priznanje, in sicer zlato plaketo s posebno pohvalo v prvi težavnostni stopnji državnega tekmovanja. V koncertni skupini, ki je tudi najvišja skupina tega tekmovanja, pa nikoli še ni zabeležil slabšega rezultata, kot je zlato priznanje s posebno pohvalo. To je bilov letih 1995 in 2000. Vendar dirigentu ni bilo dosti le lepih odličij doma, zato je orkester popeljal tudi izven meja. Najprej se je leta 1994 orkester udeležil mednarodnega tekmovanja v španski Valencii, ko je prejel srebrno plaketo, tri leta kasneje pa še zelo priznanega mednarodnega tekmovanja v Kerkradeu, na Nizozemskem, kjer je orkester dosegel zavidljivo zlato priznanje in s tem potrdil svoj sloves ter dokazal, da se lahko kosa z najboljšimi orkestri v svetovnem merilu.

Dirigent Drago Gradišek je torej veliko prispeval h godbi. Vendar je zahtevno delo, ki ga je imel kot ravnatelj Glasbene šole, dirigent dveh velikih orkestrov in še kaj, odločilo, da se bo poslovil od dirigentske palice te godbe. V Dejanu Žnideršiču je videl svojega naslednika in ga že nekaj let ''privajal'' na težko delo. Najprej je bil le vodja paradnega programa, leta 2003 pa sta skupaj dirigirala orkestru na zaključnem koncertu. Delo, ki ga je novi dirigent prevzel, ni bilo lahko. Biti dirigent tako uveljavljenemu orkestru, kot je bil takrat Pihalni okrester Videm Krško, je težka naloga in tega se je tudi zavedal. Vendar z vztrajnostjo in ljubeznijo do godbeništva ni popustil in sedaj nadaljuje vse te uspehe tudi sam. Leta 2006 je v Krškem potekalo državno tekmovanje v koncertni skupini, katerega se je udeležil tudi naš orkester. Prisotna sta bila trema ter vprašanje, ali bomo ''zvozili'', vendar če imaš na kupu zbrane tako dobre glasbenike in dobrega vodjo, potem tudi uspeh ne izostane. Tako so si prislužili še eno zlato priznanje s posebno pohvalo.

Z vsemi uspehi in dolgoletnim delom je orkester postal nepogrešljiv člen v kulturnem ustvarjanju v krški občini!

03 / DRUŽABNO ŽIVLJENJE

Konec avgusta ali takoj septembra se prično vaje. Nato pa jim sledijo nastopi in veliko več vaj. Ko se začne poletje, si privošči tudi orkester malce počitnic. In nato pride zopet jesen in vaje, nastopi,… Da vse skupaj poteka kot je potrebno, mora vsak godbenik imeti veliko. Včasih je sicer težko biti prisoten vsak petek. Včasih se mu ne da in ne pride, včasih ima obveznosti, vendar se v večini primerov vseeno z veseljem udeleži vaj, saj je orkester kot ena velika družina. In kot vsaka velika družina, se tudi orkester kar nekajkrat potrudi, da ustreže tako starejšim kot mlajšim godbenikom.

V prvih letih je bilo v navadi, da je orkester odšel na enotedenski skupni dopust, največkrat v Materado pri Poreču. Prvič so se godbeniki tja podali ob koncu avgusta 1958 in so bili, z izjemo dveh sezon, redni gostje.

Letovanje je v začetku trajalo po štirinajst dni, kar je bila velika nagrada njihovega kolektiva za vse vaje in nastope. Ob morju pa so združili prijetno s koristnim. Za časa dirigentstva pokojnega Maksa Umeka je bil njihov ''obmorski urnik'' kar se da delaven. Skupno letovanje so tako izkoristili za vaje ter redne dvodnevne nastope, opoldne in zvečer. Ampak na kopanje in pravi oddih niso pozabili. Ta režim se je kasneje nekoliko ''omilil'', odpadle so namreč redne vaje, nastopi pa so še vedno ostali. Ob letovanjih v Materadi so si v bližnjem Poreču godbeniki ustvarili precejšen ugled, tako da so jih tamkajšnji turistični delavci domačega turističnega društva ter turističnih delovnih organizacij Kompas in Globtur redno vabili, da zaigrajo na nekaterih že tradicionalnih prireditvah, kot so na primer ''Ribiška noč'' v Novem gradu, ob zaključni prireditvi turistične sezone v Poreču, na turistični ''fešti'' v Vrsarju in drugod. Za te nastope so se jim vedno oddolžili, ali z brezplačnim ladijskim ali avtobusnim izletom ali kaj podobnega. Počitnikovanja v Materadi so se končala v osemdesetih letih.

Eno prav tako pozabljenih druženj je bilo tudi sodelovanje godbe s krajevno skupnostjo Artiče v brežiški občini, kjer so bili še kako dobrodošel gost na njihovih tradicionalnih praznikih glasbe in cvetja.

Obdržalo pa se je sodelovanje z godbo na pihala iz Prevalj na Koroškem, ki se odvija že od leta 1978 z izmenjalnimi obiski, nastopi in srečanji. Nazadnje je bilo tako srečanje leta 2005, ko so domačo godbo v goste povabili Prevaljčani, naš orkester pa upa, da bo lahko vrnil povabilo že drugo leto.

Tu pa se uradni del družabnega življenja godbe konča. Ostane pa še tisto, kar je javnosti skrito. Tako že vrsto let skušamo godbeniki ohraniti praznovanja rojstnih dnevov, ki jih praznujemo vsaj enkrat mesečno. Ob teh priložnostih slavljenci tistega meseca priskrbijo narezek in pijačo, godbeniki pa jim v dar zaigrajo vsaj eno koračnico. Glede na to, da je godba kar mlada, se že nekaj časa uveljavlja tudi navada, da slavimo diplomirance ali prve plače. Najbolj veselo pa je takrat, ko se godbenik poslovi od samskega stanu ali pa dobi naraščaj. Ob tej priložnosti ponavadi naš bivši dirigent Drago vedno reče: ,,No, pa smo dobili novega hornista!'', saj je tudi sam hornist. Ob tem smo spoznali, da bomo imeli kmalu problem v orkestru, saj bodo v njem sedeli samo še hornisti.

Seveda pa nikoli nismo pozabili na krajše izlete. To je tradicija mnogih let, ki se je ohranila do danes. Tako smo v zadnjih letih organizirali enodnevni izlet v Prekmurje in na Kras, pred dvema letoma pa smo imeli dvodnevni izlet v Piran, kjer smo se privoščili tudi izlet z barko, na kateri smo igrali in plesali.

Ker je bila marsikatera oblika druženja v orkestru ukinjena, se že vrsto let trudimo, da ohranimo zaključke ob koncu leta.

Vse to, kar smo popisali, je danes v krški godbi nepogrešljivo in je sestavni del njenega življenja. Da jo to še bolj povezuje, da brez te plati ne bi bila tisto, kar je, prav gotovo drži. Zato lahko z gotovostjo rečemo, da smo ena velika družina.