V Frankfurtu so odprli knjižni sejem … in na otvoritvi govorili o vojni … med Izraelom in Palestino. Eni so povedali svoje, Slavoj je povedal svoje, in zdaj iz Frankfurta beremo in poslušamo skoraj samo o tem …
Poteka v Frankfurtu sejem knjig ali sejem vojaške opreme? Kaj ima sejem česarkoli v Frankfurtu opraviti z vojno, ki v času njegovega odprtja poteka na drugi celini? In če že, zakaj prav in samo s to vojno izmed 54, ki se letos odvijajo širom sveta? …
Vojna med Izraelom in Palestino ni največja, najbolj uničujoča ali najbolj krvava letošnja vojna. Je le najdaljša. Javna občila pa nas obstreljujejo z njo, kot da je edina. Prej so nas obstreljevali izključno z rusko-ukrajinsko, ki je največja, najbolj uničujoča in najbolj krvava letošnja vojna, a tudi ni bila edina. V Ukrajini je vse, kot je bilo pred Hamasovim iz-letom iz domače kletke v nekdanjo domovino svojih prosto živečih prednikov. A za otvoritev knjižnega sejma je bila vojna v Ukrajini natanko tako pomembna, kot tozadevnemu sejmu pritiče – skoraj nič. Ostalih 52 vojn pa še manj – nič.
Od pripravljalcev največjega knjižnega sejma na svetu bi človek pričakoval vsaj tako široko znanje, umevanje sveta, doslednost in pravičnost, kot ga premorejo pripravljalci celinskih in svetovnih športnih prvenstev. A koliko teh ljudi ve, kateri je drugi največji knjižni sejem na svetu? Koliko njih ga obišče? Gredo tisti, ki ga obiščejo, tja polni samih sebe in svoje večvrednosti, ali gredo širit svoje znanje, poglabljat svoje razumevanje sveta in s ciljem odkriti kopico vrhunskih piscev, jih predstaviti Nemčiji in Evropi ter tako obogatiti in preplesti naše duhovne svetove z njihovimi? Za pripravljalce Kalkutskega knjižnega sejma upam staviti, da med obiskom frankfurtskega počnejo predvsem to …
Obiskovalci katerega od teh dveh sejmov bi znali našteti več trenutnih vojn? Tudi tu bi upal staviti na Kalkuto. Navsezadnje je Indija sama vpletena v 3, v katerih je letos umrlo 1.241 ljudi …
Združenodržavčani so polni sebe in svoje večvrednosti. Nam, Evropejcem, gredo zato na živce. Imamo jih za nerazgledane, omejene in površne. A sami smo komaj kaj boljši: polni smo sebe in njih in naše skupne večvrednosti. Indijci – in prebivalci večine ostalih držav – pa vedo, da poleg »Zahoda« obstaja še cel kup »Vzhodov«, »Jugov« in celo kak »Sever«, ki so drugačni od »Zahoda«. Vedo tudi, da se vse trenutne vojne odvijajo na »Vzhodu« ali »Jugu«. Vedo, da se večina teh vojn odvija zaradi sedanje in nekdanje vpletenosti »Zahoda« …
Nas, Zahoda, te vojne ne brigajo. Važno je, da lahko ohranjamo svoj način življenja … In mu pišemo slavospeve.
… Nekoč smo mu pisali slavospeve. Zahodna književnost je bila polna zgodb o izmišljenih zahodnjakih, ki živijo izmišljena zahodnjaška življenja. V starih pustolovskih romanih po zahodnjaško raziskujejo svet in širijo zahodnjaški način življenja. Že to dvoje je bilo omejeno. Kakšne knjige pa na »Zahodu« nastajajo danes? Kdor piše, dandanes piše skoraj izključno o sebi, o svojih prednikih, znancih ali o kakšnem navdihujočem Zahodnjaku. Še kriminalke in ljubiči so vedno bolj vezani na resnične kraje in so pisani kot poročila o nečem, kar se je res zgodilo. Le peščica knjig za manjše otroke in znanstvena fantastika si še dovolijo nekaj svobode pri ustvarjanju likov in prizorišč …
Jaz! Jaz! Jaz! … Saj ne more biti drugače. Naučeni in vzgojeni smo, da smo kot večceličarji, živali, sesalci, primati, ljudje, belci, kristjani, … vredni več kot vsi, ki to niso, in da so nam vsi ostali podrejeni. Svojo zahodnjaško človečnost, razsvetljenost, dobroto in edinstvenost pa vidimo v tem, da znotraj lastne übermensch skupine dajemo glas ženskam, invalidom, odvisnikom, zločincem in neprilagojencem, ki so bili na lestvici vrednih še pred kratkim nekje med primati in ljudmi. Aja, tudi priseljencem dajemo glas, če se uspešno izvijejo zaostalosti in omejenosti svojih priseljenskih skupnosti … Pa še kakšnemu Vzhodnjaku in Južnjaku, ki se je pri nas šolal in delal, se navzel zahodnjaških vrednot in zdaj z njimi oplaja in secira svojo zaostalo in omejeno domovino …
Zakaj sta se rusko-ukrajinska in izraelsko-palestinska vojna znašli znotraj obzorij Zahoda? Zato, ker sta edini od teh 54-ih, ki lahko Zahodu eksplodirata v obraz. Vse ostale – v Sudanu z okolico (letos 12.617 mrtvih), v sahelskih državah (11.359), Mjanmaru (11.238), Somaliji (8.659), Nigeriji z okolico (6.530), Mehiki (5.850), Siriji (4.958), Kongu z okolico (3.724), Jemnu (3.001), Pakistanu z okolico (2.769), Etiopiji (2.453), Kolumbiji (2.108), Haitiju (1.605), Iraku (1.047) in kopici drugih držav, katerih vojne bodo do konca leta morda pogubile manj kot 1.000 ljudi – so pod nadzorom in Zahodu koristijo ali mu vsaj ne škodijo. Iz teh dežel do nas ne pridejo niti reportaže, kaj šele knjige domačinov, ki slikajo Zahod v nevšečni luči … Ali ga celo – pomislite – povsem prezrejo in slikajo nek drug, z Zahodom, njegovimi vrednotami in pogledi povsem nepovezan svet …
Obstaja rek: »Knjiga je orožje; vzemi jo v roke!« Morda ne bi bilo napak, če bi vse sprte strani v vseh vojnah izdatno založili s knjigami, pa naj drug drugega obmetavajo. Ponoči bodo 'orožje' popravljali in pripravljali. Med premori se bodo z njim igrali. Na koncu, ko jih bodo ustavile bolečine v ramenih od metanja, pa se bodo utrujeni sesedli med 'izstrelke' in zmogli zgolj še listati po njih …
Mi pa lahko medtem preberemo nekaj starih knjig iz knjižnice ali bukvarne, v katerih zahodni pisci ne pišejo o sebi. Vse drugo bi bil za našo zahodnjaško duhovno odprtost prehud zalogaj …
Gregor Hrovatin
Oct 22, 2023