Prepoved brez razumevanja ni vzgoja. Je nemoč, ki se pretvarja, da je avtoriteta. V vsaki kulturi nastajajo prakse, ki terjajo napor in oblikujejo um. Branje, pisanje, učenje na pamet, retorika, dialektika terjajo leta discipliniranega dela, ki oblikuje določen tip subjektivnosti. Ko zahtevne prakse nadomestimo z lahkimi, se spremeni to, kar počnemo, pa tudi naša subjektivnost, to, kdo smo. Človek, ki je zmožen vztrajati ob branju težkega besedila, je drugačen od človeka, ki drsi od podobe do podobe. Moralno vzeto, ni ne boljši ne slabši. Je drugačen. Mladenič sedi pred zaslonom. Zre v podobe, nad katerimi je očaran. No, pogosto je zgolj zdolgočasen in frustriran. Nihče pa mu ne pove, da zre v podobe, ki ga držijo za vrat, ker ves svet živi od njegovega pogleda. Nujno ga potrebuje. Moleduje zanj. Trepeta v strahu, da ga nekega dne ne bi bilo več. Brez njega namreč ni profitov, ni dobička elit, oblastni odnosi začnejo v hipu razpadati. Torej je treba ves čas gledati, šov se ne sme preki
Devica mati
Bila je črna noč, dolga hiša pa je bila pogreznjena v sneg. Spal ni nihče, kajti rojeval se je otrok. Mularija se je zunaj kepala, čeprav so komaj videli drug drugega, kep pa sploh ne. Ko je dobil tako nevidno kepo v čelo, se je Nogica umaknil in gledal zvezde. To ni bil prvi porod, ki ga je doživel. Če so bili v hiši, so otroci med vzdihi porodnic zganjali norčije, sicer pa so se šli raje igrat in so počakali, da mine. A zdaj ga je prijelo, da bi bil tam in nekako koristen. Pogledal je proti kepačem. »Nisi več deček,« si je rekel, »ampak dečko.« Vrnil se je v hišo. Otrok se je rodil. Babica je prerezala popkovino, oče pa mu je očistil nos in usta. Nato je otroka pomolil Nogici. »Poglej, kakšno lepo hčer smo dobili!« Bila je pomečkana, sluzasta in krvava. Zazrl se ji je v oči, v katerih ni bilo še ničesar, le globina, večja od vesolja, v katerega je zrl malo prej. »Zvezdica,« je rekel. S čelom se je dotaknil njenega in jo podal naprej. Bil je prvi, ki jo je poimenoval, ime se je prijelo i
Kje se nekaterih drži glava
Kakšna je razlika med mačko, ki gospodarju prinese mrtvo miš, in človekom, ki gospodarju prinese glavo mrtvega sovražnika? Nobene. Oba sta prepričana, da sta naredila nekaj dobrega, za kar bi morala biti pohvaljena, da sta v gospodarjevih očeh zrastla in se izkazala kot vredna zaupanja. Pridobiti in prinesti sovražnikovo glavo je težko opravilo, ne glede na to, ali je glava iz ogljikovodikov ali brona. Njeno odtujitev od sovražnikovega telesa je treba načrtovati. To terja doslednost, spretnost, veščino in pogum. Človek, ki to (skoraj) uspešno izvede, prav gotovo zna in zmore početi zahtevne reči in s tem prispevati k dobrobiti družbe. Tak človek ne potrebuje gospodarja. Izvajanje zločinov po naročilu in lezenje v rit ti prideta prav, če živiš v državi, ki ji vlada krvoločen trinog – v tem primeru prispevata k tvoji varnosti in kakovosti življenja. A zakaj bi se sposoben človek udinjal krvoloku, ki ne vlada? Kdor hoče biti dobro zapisan pri vladarjih, se vede kot Krkin šef Jože Colarič
