»Vsi, ki bi radi decembra komu polepšali dan, naj najprej pogledajo po svoji okolici, gotovo bodo našli nekoga, ki ga že poznajo, koga, ki je osamljen.« Tjaša Arko, mentorica prostovoljcev, Večerov Bob dneva, 27. 12. 2025
Če ste na tej točki sklenili, da boste nehali brati, berite, kajti članek vam bo v nadaljevanju pobožal srce! Če vam je srce pobožal bob dneva, pa raje globoko vdihnite! Z nadaljnjim branjem boste izvedeli marsikaj novega in koristnega, zna pa neprijetno načeti vaše predstave o sebi, družbi in osamljenih ljudeh … Drugi ljudje niso vi. Če nekdo živi na način, ki bi vas delal nesrečne, ni nujno, da onesrečuje tudi njega. Samota ima veliko oblik, in niso vse osamljenost. Nekateri ljudje so radi sami. Tako imajo mir za razmišljanje. Stvari lahko delajo na lasten način in z lastno hitrostjo, ne da bi se morali zaradi tega pred kom zagovarjati. Lahko so čudni, ne da bi čutili, kako jih nekdo gleda postrani. In sami se čutijo varne. Veliko ljudi je, ki so od drugih ljudi doživ
Kako ujeti oko, permisivnost in slaba vzgoja
Prepoved brez razumevanja ni vzgoja. Je nemoč, ki se pretvarja, da je avtoriteta. V vsaki kulturi nastajajo prakse, ki terjajo napor in oblikujejo um. Branje, pisanje, učenje na pamet, retorika, dialektika terjajo leta discipliniranega dela, ki oblikuje določen tip subjektivnosti. Ko zahtevne prakse nadomestimo z lahkimi, se spremeni to, kar počnemo, pa tudi naša subjektivnost, to, kdo smo. Človek, ki je zmožen vztrajati ob branju težkega besedila, je drugačen od človeka, ki drsi od podobe do podobe. Moralno vzeto, ni ne boljši ne slabši. Je drugačen. Mladenič sedi pred zaslonom. Zre v podobe, nad katerimi je očaran. No, pogosto je zgolj zdolgočasen in frustriran. Nihče pa mu ne pove, da zre v podobe, ki ga držijo za vrat, ker ves svet živi od njegovega pogleda. Nujno ga potrebuje. Moleduje zanj. Trepeta v strahu, da ga nekega dne ne bi bilo več. Brez njega namreč ni profitov, ni dobička elit, oblastni odnosi začnejo v hipu razpadati. Torej je treba ves čas gledati, šov se ne sme preki
Devica mati
Bila je črna noč, dolga hiša pa je bila pogreznjena v sneg. Spal ni nihče, kajti rojeval se je otrok. Mularija se je zunaj kepala, čeprav so komaj videli drug drugega, kep pa sploh ne. Ko je dobil tako nevidno kepo v čelo, se je Nogica umaknil in gledal zvezde. To ni bil prvi porod, ki ga je doživel. Če so bili v hiši, so otroci med vzdihi porodnic zganjali norčije, sicer pa so se šli raje igrat in so počakali, da mine. A zdaj ga je prijelo, da bi bil tam in nekako koristen. Pogledal je proti kepačem. »Nisi več deček,« si je rekel, »ampak dečko.« Vrnil se je v hišo. Otrok se je rodil. Babica je prerezala popkovino, oče pa mu je očistil nos in usta. Nato je otroka pomolil Nogici. »Poglej, kakšno lepo hčer smo dobili!« Bila je pomečkana, sluzasta in krvava. Zazrl se ji je v oči, v katerih ni bilo še ničesar, le globina, večja od vesolja, v katerega je zrl malo prej. »Zvezdica,« je rekel. S čelom se je dotaknil njenega in jo podal naprej. Bil je prvi, ki jo je poimenoval, ime se je prijelo i
