Bila je ena tistih dolgih in mrzlih noči, preden se začnejo dnevi spet daljšati, mraz pa še bolj pritisne. Prom je opazoval igro senc na stenah votline in na spečih članih krdela. Razen njega, ki je krmil ogenj, so vsi spali.Ognju se ni mogel upreti. Že kot dojenček je rinil vanj, zato je imel opečeno lice in ramo. Kasneje je skušal ugotoviti, kako nastane. Različne stvari je dajal v ogenj ali v bližino ognja ter opazoval, kdaj in kako zagorijo. Kamni in zemlja niso goreli. Mokre reči so se dimile. Živali so gorele in smrdele. Trava in listje so zgoreli takoj.Najbolj zanimive so bile veje. Nekatere so zagorele prej, druge kasneje. Nekatere so gorele bolj, druge manj toplo; nekatere hitro, druge počasneje. Gorele so v različnih barvah in oddajale različne vonje.Metje so očarale predvsem barve in vonji. Pogosto sta se skupaj igrala z ognjem. Najraje je kurila zelišča, sadje, korenine, semena in gobe. Prejšnjo jesen je z gobami omamila celo krdelo.Zdaj je spala. Iz listja in trave, v kat
Meje kot osnovni okvir duševnega zdravja
Duševno blagostanje ljudi obsega različna področja in dobra zaščita, meje so eden osnovnih okvirjev čvrstega, dobrega duševnega stanja. Svet tam zunaj postaja bolj in bolj brezmejen, vdor brezmejnega prihaja iz vseh smeri, kar zna postati precej naporno tudi za povsem zdravega človeka, človek postane kar kot nekakšen upornik, če želi doseči, da ohrani duševno zdravje in še vedno živi v tem svetu. Kdo je v resnici bolan, oseba z duševno diagnoza ali prostor okoli njega? Nemalokrat so izobčenci družin pravzaprav vir resnice, čutenja in zdravja, torej ravno obratno, njihova osebnost je tenkočutna, resnicoljubna, prosojna, pogostokrat potrebujejo novo učenje o samozaščiti, da se naučijo ščititi, zavarovati svoj prostor pred vdori in tudi sprejemanje samega sebe, takšnega kot so, da so v resnici povsem dovolj dobri in to ne zaradi dosežkov ali dela, vendar že zaradi tega, ker obstajajo. Brezmejna identifikacija s svojim delom je eden večjih stresorjev naše družbe.
Razumevanje meja izhaja tu
Kako dolgo traja konec sveta
Nekoč so gradili za večnost. Večtonske kamne so pilili in zlagali, da bi trajali do konca sveta. Svoje zgodbe so klesali v kamen – v barvni besedi in sliki –, kjer jih lahko – črnobele – beremo še tisočletja kasneje. Prepričani so bili, da bodo njihova cesarstva trajala na vekov veke. Za prihodnje rodove so gradili svetišča in gradove, ceste in mostove, ki jih uporabljamo še danes, nekaj 'večnih' cesarstev kasneje …Kaj pa danes? Danes gradimo za največ nekaj desetletij. Zgodbe so v najboljšem primeru na papirju, ki bo prišel prav med izpadi elektrike in plina. Večina zgodb je – kot tale – v 'oblaku'; podatki pa v strežnikih izpuhtevajo kot oblaki na nebu … Kaj od tega, kar ustvarjamo danes, bo ob koncu stoletja sploh obstajalo, kaj šele, da bo v uporabi? Jedrske elektrarne so edine, ob omembi katerih je moč naleteti na letnice po 2100. Vse ostalo, o čemer se pogovarjamo, sega tam nekje do 2050 ali malo čez. In kaj bo potem? Bomo že kako … A 26 let ni tako daleč, da se nas ne bi tikalo