Kako je današnji mulariji lahko, ko ima vse znanje tega sveta na dosegu miške! Mi smo ga imeli na dosegu sprehoda do knjižnice, potikanja med policami ter brskanja po enciklopedijah, leksikonih, strokovnih revijah in knjigah.
Malodane vse, kar smo lahko vedeli o življenju, vesolju in sploh vsem, so napisali, uredili, recenzirali, prevedli in priredili belci. Vse se je ujemalo s kolonizacijsko-razsvetljenskim videnjem sveta, v katerem smo belci najbolj napredni in omikani, vsi ostali pa so barbari, ki jim dobrohotno pomagamo, da bi se nam razvojno približali. In še to je bilo zastarelo. Ne le, da navadni smrtniki nismo poznali najnovejših dognanj znanstvenikov širom sveta; tudi sami znanstveniki znotraj svojih panog so imeli dostop le do delčkov tega znanja – pretežno belskih delčkov. Celo v novih knjigah in učbenikih so se pojavljali podatki, ki so jih na drugem koncu sveta že nekaj let predtem ovrgli.
Afrika je bila celina brez zgodovine, z izjemo Egipta, ki pa je bil predstavljen kot belski. Tudi Mezopotamijo smo si prisvojili; tuja in barbarska je postala šele, ko so grdi grdi Perzijci napadli sploh in oh imenitne Grke. Zgodovina ostalih delov sveta se je začela, ko so jih 'odkrili' belci; predtem kot da je ni bilo.
Znanost se je razvila v Evropi. Muslimani, največji sovražniki kristjanov, so jo prevzeli od Grkov in Bizantincev ter se z njo okoristili. Medtem ko smo jih s križarskimi pohodi civilizirali, so nam jo prijazno vrnili, nato pa se je spet razmahnila. Kitajci so nam dali kompas, smodnik in papir, s katerimi si sami niso znali kaj pametnega začeti, mi pa smo po zaslugi teh izumov osvojili in izobrazili svet. Druga ljudstva niso niti dognala niti izumila ničesar omembe vrednega in so živela v nevednosti, dokler jim nismo mi zgradili šol.
Tudi sedanjost ostalih delov sveta nam je bila nedosegljiva. Koliko držav je na svetu? Katera so glavna mesta? Koliko prebivalcev imajo? Kakšne so njihove zastave? Kje potekajo meje med njimi? Kje so vojne? … Iskanje odgovorov na vsako od teh vprašanj je terjalo mesece raziskovanj. Ko je raziskovalec prišel do konca, se je nekje že nekaj spremenilo, ne da bi to vedel. Ko je podatke objavil, so bili krepko zastareli.
Naravoslovje nas je učilo, da so na svetu nižje razvite bakterije in alge, srednje razvite rastline in živali (sem so stisnili še spužve in glive), visoko razviti primati in kot krona stvarstva človek. Človek je bil predstavljen malodane kot povsem edinstveno kraljestvo življenja, ki se je sicer razvilo iz opic, ampak ima z njimi bore malo skupnega.
Družboslovje nas je nekaj podobnega učilo o človeku. Najprej so bili nižje razviti avstralopiteki in neandertalci, ki so zaradi svoje neumnosti in nesposobnosti izumrli. Bušmani in črnci so ostali v Afriki, nekoliko višje razviti rumenokožci so šli v Azijo, belci pa smo zavzeli Evropo. Krona tovrstnega razmišljanja je bil nacistični izum arijske rase, ki pa je šel nekoliko čez rob dobrega okusa, zato so ga kasneje (vsaj začasno) opustili. Vsaka od teh skupin se je nadalje delila na ljudi in ženske; na otroke, ljudi in starce; na genije, ljudi, neumne, zaostale in nore; na ljudi, bolne in invalidne.
Tudi umetnost nam je bila predstavljena kot izum belcev. Umetnostna obdobja, ki jih poznamo, so obdobja, ki jih ni bilo nikjer drugje kot v Evropi, pa še to ne povsod. Umetnost drugih celin nam je bila predstavljena nepovezano, skozi 'kramo', ki so jo belci tam ukradli in prinesli v evropske muzeje. Ko so se na CD-jih pojavile prve glasbe sveta, smo bili navdušeni. Nismo pa vedeli, da to ni glasba, ki jo v drugih deželah domačini ustvarjajo za rojake, ampak glasba, ki jo izseljenci iz teh dežel v naše skupaj z belci prirejajo za naš okus. Mustrov Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik “V Afriki” ali “Bosa Noga” nista rasistična in poniževalna stripa zahojenega evropocentričnega nazadnjaka, ampak naša skupna predstava o domorodcih “tretjega sveta”, v katero ni nihče dvomil in o kateri nismo razpravljali.
V knjigarnah in knjižnicah so bile tuje knjige in revije, ki so jih zaposleni za nabavo prinesli s sejmov ali naročili pri izdajateljih. Nekaj so jih v (visoko)šolske knjižnice prinesli tudi profesorji. Kupili so jih na račun šole, jih dali vnesti v popis gradiva in si jih takoj zatem izposodili. Študent, ki jih je hotel videti, je moral te ljudi lepo prositi, da so mu dovolili pokukati vanje. Sam sem za diplomsko delo (2004) prebral vse, kar je bilo o lutkovnem gledališču na voljo v Sloveniji, in večino tega popisal v seznamu virov (66 naslovov). Bilo je obvladljivo in omejeno. To je bil naš svet.
Danes je ta svet neprimerljivo širši in globji. Naša nekdanja diplomska dela so lahko danes srednješolske raziskovalne naloge, naši doktorati pa današnje diplome. Napake zaradi nepopolnih podatkov nadomeščajo napake zaradi površnosti. Za klobasanje, ki zagotovi ustrezno dolžino, pa danes poskrbi UI.
A koliko se to pozna v glavah današnje mladine? Je ozko- ali širokogleda, prepričana v belsko večvrednost ali navdušena nad tujimi družbami? Jo pritegnejo mnenja vplivnic na tiktoku ali svetovi nebelih pisateljic v knjigah? Se raje prepusti tenkočutnim besedilom domačih narodnozabavnjakov ali se izgubi v pesmih starodavnih mistikov? Ima vprašanja o svetu, ki se ne tiče njene riti, in išče odgovore nanja ali ji je važno le, kako je videti na sliki in koliko bo zaslužila? … Jo je napredek v znanju naredil pametnejšo in boljšo ali bo ob prevzemu vajeti v svoje roke ostala na poti, ki so jo začrtali pohlepni beli samouki 19. stoletja, ko so na krilih pare, jekla in nafte zajahali svet?